Ali smo res vsi kontaminirani?

Komentarji | 16.08.2013, 12:38

Dan po velikem prazniku Božje Matere Marije res ni primeren za onesnažene misli. Marija je vzgled čistosti, ponižnosti, preprostosti, dobrote, predvsem pa sprejemanja Božje volje. Vsi Marijini prazniki nam dajejo tako jasno in čisto sporočilo, ki ga, ne vem zakaj, hote ali nehote preslišimo. Marija ne potrebuje tiskovnih konferenc in okroglih miz, ona nam daje zgled s svojim življenjem. Večkrat se sprašujem zakaj je to nezanimivo, obrobno, kot da ni vredno posnemanja, da ne rečem preveč preprosto ali z besedami nekaterih učenjakov "premalo intelektualno". Odgovor je preprost: "Morda samo zato, ker so sporočila o napakah v Cerkvi in družbi tako glasna, da smo vsi postali medijsko kontaminirani." Ja, prav ta beseda mi roji po glavi od kar sem v Družini prebrala besede dr. Stresa ki pravi: "Vsak, ki je kontaminiran nosi del odgovornosti." Ali smo res že tako daleč?

Ob besedi "kontaminiran" se spomnimo na Hirošimo in Nagasaki, na Črnobil in Fokušimo. To so grozljive stvari, po definiciji "najgrozovitejša oblika onesnaženja s kemikalijami ali energijo".

Ja, v nesrečnih mestih to drži, toda prepričana sem, da dr. Stres ni uporabil te besede kar tako in, da se je, sicer drugačna kontaminacija, pri nas vpila v vse pore slovenskega človeka in družbe, kjer tudi katoličani nismo izjema.

Začela bom pri Fokušimi, kjer so smrtonosno snov zabetonirali do meje zmožnega, pa kljub temu ugotavljajo, da radioaktivni strup uhaja v okolje. Ali ni pri nas nekaj podobnega Huda jama; zazidali in zabetonirali so jo, da bi prikrili zločine, vendar ne gre, kontaminacija greha je prehuda. Ko poslušam razna pričevanja se sprašujem kako, da se že prej ni nihče oglasil, kajti vsak, ki je to vedel nosi svoj del odgovornosti. Skoraj 70 let po strašnih dogodkih je mlajši rod dal pobudo, da bi na vseh teh mestih postavili križe. Kje so bili slovenski katoličani, ki so za poboje vedeli? Ja, nekateri v Argentini, drugi tiho doma ... Kot da smo zabetonirali tudi telesna in duhovna dela usmiljenja. Potem pa se čudimo rdeči kontaminaciji.

Kaj pa kontaminacija v gospodarstvu, politiki, bančništvu. Koliko ljudi nosi posledice nesposobnosti, pohlepa in brezsrčnosti. Počasi tudi tukaj nastajajo zidovi z bodečo žico. Na eni strani se polnijo zapori, na drugi strani pa vrste na zavodih za zaposlovanje in pri humanitarnih organizacijah. Prejšnji teden je bil na Karitas delavec propadlega gradbenega podjetja, ki je grenko ugotavljal: "Naš gradbeni baron ima v zaporu hrano in stanovanje, celo televizijo in časopise; jaz pa, ki sem, nič kriv, ostal zunaj pa hodim k vam po riž in pašto, prav ta mesec sem odpovedal televizijo in Primorske novice, ker nimam denarja za plačilo prispevka." Tudi tu nam ne bi škodoval pogled nazaj, pogled vase, ki nam bo nedvomno dal odgovor, da smo se pustili zapeljati neki eliti, ki z zagovorništvom delavcev nima nobene zveze. Zastavlja se mi vprašanje kje so bili sindikati, ki danes vehementno protestirajo, ko se niso odvajali prispevki, ko so podjetja drsela v propad, ko so bili na avtocestah in gradbiščih ljudje skoraj sužnji? Ja, nekateri na sindikalnih kongresih, drugi tiho v pisarnah. Potem pa se na veselicah sprašujemo: "Kam so šle vse fabrike?" Bojim se, da še vedno nismo dojeli znamenja časa in da nam niti trojka ne more do živega.

Polna usta so nas moralnih vrednot in prva moralna vrednota je družina, ki pri nas skoraj ne šteje. Osebno mislim, da je poveličevanje izven zakonske skupnosti pripeljalo do tega, da je vse kar določa zakon ne bodi ga treba, med drugim tudi izven zakonsko plenjene državne lastnine in nezakonito dajanje kreditov. Onečaščenje moralnih vrednot je najhujša oblika kontaminacije. Nekoliko v posmeh malim delničarjem, ki se jezijo, ker niso iz cerkvenih skladov dobili pričakovanega denarja. Spoštovani oškodovanci, dragi mali delničarji, koliko med vami si je mislilo ali celo na glas reklo: "Če zaupam svoj denar Cerkvi, bo sigurno dobiček!" O, kakšna zmota, kakšna nečimernost … Ali niste vedeli, da v krščanstvu dajejo dobiček le dobra dela!? Po toči zvoniti, pa čeprav s cerkvenimi Zvonovi, je prepozno.

Ne, ne bom komentirala "prisilnega" odstopa obeh nadškofov. Če bo njun odstop pripomogel k zdravi pameti v slovenski cerkvi, potem žrtev ni bila zaman. Sicer pa naj vas spomnim, ko je januarja 2011 izbruhnil mariborski sindrom, sem v svoj takratni komentar zapisala: "Kakorkoli se bo vse skupaj končalo, bi nedvomno tudi v tem primeru veljale besede psalmista, ki pravi, da se tisti, ki je na nebeškem prestolu človeškim neumnostim smeje. Nedvomno je vesel, saj ve, da je mesto Cerkve v cerkvi in ne v pustolovskem parku. In vsaka pustolovščina nekaj stane. Žal, tudi ta."

Kljub temnim oblakom sem prepričana, da še vedno premoremo toliko poguma in srčnosti, da bo tudi na nas posijalo sonce vere, upanja in ljubezni. Prihodnji teden pričenjamo likovno kolonijo Umetniki za karitas. Ob dnevu odprtih vrat so, poleg izbranih umetnikov, povabljeni tudi drugi slikarji, ki bi želeli svoj likovni zapis darovati v dober namen. V vseh 19. letih, od kar koordiniram ta projekt, še ni bilo toliko klicev ljudi, ki želijo sodelovati in darovati. Tudi to nekaj pove, morda pa so se čutili nagovorjene skozi geslo kolonije, ki pravi: "Pridite in poglejte." Za pot dekontaminacije še ne vemo, imamo pa Jezusov rek: "Po njih delih jih boste spoznali!"

Naj to velja za vse nas, pa vse dobro vam želim.