Kdo te bo ljubil, če ne jaz?

| 13.08.2013, 21:08

Zadnji pretres v slovenski Cerkvi me je ujel na dopustu in sem ga, kot verjetno večina vas, spremljal z žalostjo v srcu ter končno ugotovitvijo, da je višina padlega drevesa premosorazmerna z obsegom škode, ki jo povzroči padec.

Ne zdi se mi smiselno postopati okoli tega padlega drevesa, ter iskati tiste, ki so ga rezali, to so in še bodo počeli poklicani, še bolj tisti, nepoklicani.

Ni potrebno biti veleum, da v vsej zgodbi vidiš tudi past, ki so jo spretno nastavili in v katero zdaj skušajo ujeti ne samo mariborsko škofijo, ampak kar vso slovensko cerkev. Zaradi nekaj posameznikov, ki so jim pred desetletjem rekli vizionarji in njihovih predstojnikov, ki so jim verjeli, naj bi zdaj bili odgovorni kar vsi.

Da se cerkve mediji lotevajo na povsem drugačen način kot drugih, je očitno. Ne od Vegrada, ne od SCT – ja, ne Primorja, Kordeža in mnogih drugih, ki so prav tako krivi za več milijardno luknjo, kot seveda tudi oba Zvonova, ne zahtevajo vračila. Samo od cerkve. Seveda smo moralno odgovorni za nastalo situacijo, ampak zahtevati, da prevzemamo vso odgovornost, bi pomenilo, da prevzamemo odgovornost prav vseh vpletenih v zgodbo, to pa so tudi mnogi direktorji, finančniki in ne nazadnje bančniki, ki so kredite odobrili. Ti pa nimajo nobene veze s cerkvijo, zato naj svoj del odgovornosti prevzamejo tudi ti.

Če bi v Sloveniji od vseh, ki so krivi za več kot šest milijardno luknjo zahtevali povrnitev posojila, bi lahko verjel v iskrenost pozivov, tako pa gre še za en bolj ali manj prikrit slepilni manever.

Kot da bi prodajanje cerkvenega premoženja kaj rešilo. Lepo vas prosim, kdo pa bi kupil cerkev ali župnišče. Seveda je to jasno tudi tistim, ki se nastavljajo kameram in se cinično izživljajo, ter brcajo v nemočno in od sramu pobito cerkveno telo katerega sestavljamo tudi jaz in vi.

Nikakor ne želim manjšati odgovornosti posameznikov in tudi ne skupnosti. Tudi skupnost bo morala oblikovati svoj del odgovornosti, ki pa ne more biti strnjen v stavku, vsi smo odgovorni, saj s tem delamo krivico mnogim, ki so potihem ali naglas nasprotovali smeri, ki nas je pripeljala v slepo ulico.

Ne morem si kaj, da bi ob tem z vami ne delil zgodbe, ki se mi že nekaj časa vsiljuje.

V neko cerkev na italijanskem Jugu je vstopil oborožen moški. Trenutek tišine je prerezal sveto mašo in vse oči so bile uprte v svetlikajočo se cev pištole, s katero je na vse strani mahal neznanec, ki je kričal: „Kdor si upa, tako kot prvi kristjani, pod grožnjo mučeništva izpovedati vero, naj ostane, ostali pa imate eno minuto, da jo v miru zapustite.“ V minuti, ki je sledila, je cerkev zapustila dobra polovica vernikov, ostali pa so obsedeli in čakali razplet. Moški je povesil pištolo, se obrnil k mašniku in rekel: „Oče, pomagal sem vam izprazniti cerkev hinavcev, lahko nadaljujete z obredom.“

Zgodbe nisem izpostavil, ker bi želel ožigosati tiste, ki razočarani odhajajo iz slovenskih cerkva. To bi ne bilo fer. Nekateri pač ne zmorejo nositi tako težkega bremena, kot je ta, ki je padel na ramena vse skupnosti. Tudi nočem cinično iskati primerjave z glavnim junakom zgodbe in akterji v mariborski zgodbi. To bi bilo nesramno in do neke mere tudi krivično. Izbral sem jo zaradi poante, ki je tako slikovito mnogoplastna in zaradi dejstev.

Cerkev na slovenskem se prazni in se bo še in nihče ne more tega ustaviti ali ljudem, ki odhajajo, zameriti.

Skupnost bo morala oblikovati svoj del odgovornosti. Oblikovanje odgovornosti pa se bo moralo dotakniti tudi načina komunikacije med nami samimi.

Minulo nedeljo smo v Evangeliju brali: „Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje posle?“ in za hip sem pomislil, da se še Gospod sprašuje koga postaviti na čelo te nasedle polomije, naslednja misel pa je bila, da bi sveti Duh najraje na čelo naše cerkve poslal kar supermena. To bi bilo pravzaprav kar logično nadaljevanje pravljične mariborske zgodbe, ki je v realnosti nasedla na čisto konkretne čeri.

Ko bomo v naslednjih mesecih molili za nove škofe, in če nočemo, da nam Bog v naš navidezni svet pošlje navideznega supermena, ki bi edini lahko izpolnil vsa naša pričakovanja, se streznimo vsi in v konkretno življenje, izprosimo takšnega škofa, ki bi za začetek znal prisluhniti in razumeti.

Razumeti vse tiste, ki so imeli najboljše namene, čeprav so nas na koncu zapeljali v slepo ulico.

Razumeti vse tiste, ki so se iskreno trudili popraviti smer, pa tega niso zmogli.

Razumeti vse tiste, ki so leta in leta glasno opozarjali na zablode v načinu razmišljanja in delovanja v zvezi s finančnimi posli, pa jim nihče ni prisluhnil.

Razumeti, da smo ranjeni in žalostni, da nam ni vseeno, da nas zaradi vseh teh napak in ne zaradi vere v Kristusa, zasramujejo.

Razumeti, da tiščanje glave v pesek in sprenevedanje zadaja celotnemu telesu Cerkve še dodatne rane.

Razumeti, da smo Cerkev vsi. Vedno in ne samo občasno in ob obredih.

Razumeti vse to in nam vsem, ki nam ni vseeno, tudi prisluhniti.

Ne potrebujemo supermena, ampak ponižnega človeka, ki bo znal razumeti vse to in bo imel vero Abrahama, Izaka in Jakoba in nas bo popeljal v obljubljeno deželo.

Obljubljena dežela pa ni blaginja, niso obložene mize in do vrha napolnjene kašče, ampak je odnos. Obljubljena dežela je prostor, kjer sestre in bratje složno prebivajo skupaj, tam je Gospod zapovedal blagoslov in življenje na veke, kot pravi psalm.

Kjer ni skupnosti človek vse bolj postaja „usode igrača“, kot je v usta položil vzklik Romeu Shakespeare.

Seveda je škof prvi oznanjevalec v škofiji, prvi pastir, naslednik apostolov. Brez škofa se izgubi edinost Cerkve. To je njegova prva naloga in ne delnice, ekonomija in šolstvo. Da se to da, bo morala dokazati škofija, ki je ostala brez vsega. Škofija, ki je dala prvega svetnika bo zdaj lahko prva, ki bo dokazala, da se da živeti le iz darov vernikov in medsebojnega zaupanja med kleriki in laiki. Novi pastoralni načrti bodo verjetno zelo preprosti, pa tudi zelo jasni.

Do novih časov naj nas spremljajo besede evangelija zadnje nedelje:

„Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče vam je sklenil dati kraljestvo. Prodajte, kar imate, in dajte vbogajme. Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.“