Spregovoriti o preteklosti (samo)kritično, „prešteti kosti

Slovenija | 17.07.2013, 08:05

Postati nacija predpostavlja tudi poznati svojo zgodovino in jo kritično vrednotiti. Pomeni njene najbolj boleče in najbolj sporne dele – obdobje druge svetovne vojne in avtoritarnega režima po njej – izpostaviti ne samo prostemu znanstvenemu raziskovanju, ampak, kar je morda še pomembnejše in še bolj razbremenjujoče, najširšemu krogu prizadetih omogočiti, da spregovorijo, da se spominjajo.

Smo se sploh že kdaj vprašali, kaj se nam je kot naciji – ne glede na naše različne interpretacije tega dela zgodovine – v drugi svetovni vojni in po njej zgodilo? Da je v vojni v celoti, na vseh mogočih straneh, kjer so se znašli, življenje izgubilo kakih 83.000 Slovencev in Slovenk; da je v povojnih pobojih po konzervativnih ocenah bilo usmrčenih okrog 14.000 ljudi; da se je neznano število Slovencev pred komunizmom umaknilo v tujino; da je temu nato sledila še ekonomska emigracija? Stavba naroda je bila tako zamajana že demografsko in ekonomsko, kaj šele socialno, kulturno. Z marginalizacijo ali neposrednim uničenjem političnih nasprotnikov se je spremenila tudi naracija naroda.

Potrebujemo nacionalno središče spomina, kjer bo vsakomur omogočeno, da se o tem času izpove, kjer bodo izpovedi dokumentirane in shranjene za javen spomin in za znanstveno raziskovanje. »Preštevanje kosti« je nujna in neizogibna terapija za slovensko nacijo. Če nismo pripravljeni »prešteti kosti«, pomeni, da tem umrlim odrekamo človeško dostojanstvo in so–pripadnost naciji, pa tudi, da se od storjenih zločinov nismo pripravljeni distancirati. Kako naj se potem distanciramo od možnosti, da jih kdaj ne ponovimo, kot so se ponovili npr. v Srebrenici?

Kakšne odškodnine bi morali biti deležni šele tisti, ki jih je revolucija izbrisala iz obličja zemlje?

Za začetek bi se v svoji skupni tragični izkušnji lahko najprej poistovetili kot popolnoma nedolžne žrtve ukradeni otroci in otroci s Petrička.

In zatem bi bilo najbolje spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani preimenovati v spomenik vsem padlim za domovino in žrtvam revolucije. (Slovenija je ena od redkih držav, kjer nimamo spomenika neznanemu junaku – anonimnemu padlemu, ki pooseblja vse padle.) Preimenovanje spomenika in njegov poklon svojim lastnim žrtvam in tistim, ki niso padli za revolucijo, ampak za domovino – na tej in oni strani, bi pomenil dostojanstven odgovor na nasilno revolucijo, ki ji je bil spomenik prvotno postavljen. Državna zastava, ki z druge strani profanega, banalnega parkirišča deluje improvizirano, skoraj skavtsko, bi se tako lahko preselila ob bok spomeniku, ki se – sam po sebi umetniško delo – zdaj v zadregi skriva pod drevesi in ne sporoča več ničesar, vsaj ne ničesar pozitivnega.

Skupaj z ostalo Evropo (in celo z nekdanjo Sovjetsko zvezo) pričnimo praznovati dan zmage 9. maj kot temelj evropske kolektivne zavesti ter pustimo zgodovinski presoji bolj kontroverzne datume. Presajanje »ideologije upora« v današnji čas in nostalgija po uporništvu, »vstajah« sta anahronistična; namesto njiju potrebujemo ideologijo odličnosti. Najuspešnejše evropske države svojega uspeha ne dolgujejo »ideologiji upora« in nostalgiji po uličnih vstajah; te nas namreč vračajo v predmoderni, pred-demokratični čas in sprožajo vprašujoče poglede.

Naši zločini so že del nas, so že zaznamovali podobo Slovenije. Del naše podobe morajo sedaj postati še na zavestni ravni. Ta proces mora biti odprt tako za žrtve kot za storilce. Kako je mogoče, da ob tolikšnem obsegu izvensodnih pobojev[1] na Kočevskem, na Teharjah, v Hudi jami in drugod skoraj ni nikogar, ki bi si želel z javno izpovedjo pred smrtjo pomiriti vest? Zato potrebujemo spodbudo državnih in političnih voditeljev, medijev, znanstvenih in kulturnih ustanov in celotne civilne družbe h kulturni izpovedi in dialogu o naši preteklosti. Ta nacionalna izpoved ne bo trošila energij; prav narobe, sprostila bo zavrte energije, da se usmerijo v gradnjo sodobne, odprte, samozavestne in močne Slovenije. Dejstvo, da najštevilčnejše – in žal, pogosto tudi najnizkotnejše – spletne komentarje doživijo prav teme, povezane z državljansko vojno, kaže, da konflikt ni presežen, tudi ne v generaciji, ki z dogodki med vojno in tik po njej neposredno nima nič.

Kar imamo sedaj, je vztrajanje »ene strani«, »zmagovite strani« pri verziji, ki smo jo poslušali desetletja (novo je priznavanje nekaterih »nepravilnosti«, toda ne tudi obžalovanje, le opravičevanje), medtem ko »druga stran«, »poražena stran«, ki je po letu 1990 prvič dobila priložnost spregovoriti, tudi še ni sposobna samokritičnosti glede medvojnega dogajanja in žal, večinoma tudi še ne poklona niti tistim partizanskim žrtvam, ki so nedvomno padle v odporu zoper okupatorja. (Nasploh je naše dosedanje pojmovanje druge svetovne vojne premalo pozornosti namenilo žrtvam – ukvarjali smo se le s heroji in anti–heroji.)[2]

Brez kritičnosti na vseh straneh (pravzaprav nikoli ni šlo le za dve strani) ter vzajemnega poklona mrtvim ne moremo narediti koraka naprej v razumevanju, kdo smo. Odporništvo se mora sámo razbremeniti bremena zavestne in načrtne revolucije; proti–komunistični odpor se mora distancirati od elementov večinoma prisilne ali tehnične kolaboracije. Oživiti je potrebno spomin na ne–komunistični odpor proti okupatorju.[3]

Tragična izkušnja naše državljanske vojne bi nam lahko pomagala vsaj s tem, da bi se iz nje lahko podučili o pogubnosti in nesprejemljivosti političnega nasilja in ideološkega izključevanja za (majhen) narod.

Izkušnja naci–fašizma in boja proti njemu nas povezuje z Zahodom. Izkušnja komunizma je specifična za Vzhodno Evropo in nas veže nanjo. Tako nostalgija po prejšnjem režimu, kakor tudi brcanje v mrtveca komunizma nas priklepata na stereotip Vzhodne Evrope. Po drugi strani pa je nujno, da spomin na žrtve komunističnega totalitarizma postane del kolektivne zavesti celotne Evrope, ne samo njenega vzhoda.

Pod rdečo zvezdo so bili storjeni grozljivi, masovni zločini; rdeča zvezda je vsaj nekaj časa paktirala s kljukastim križem, ga kasneje pomagala streti, nato pa utrla pot komunizmu ter sovjetski dominaciji v Vzhodni Evropi.

Tako fašizem kot komunizem sta v desetletjih med obema svetovnima vojnama zavračala »meščansko« demokracijo. Šele njun ekspanzionizem in nasilni rasizem sta fašizem in nacizem naredila za popolnoma nesprejemljiva in za zavrženi ideologiji, proti katerima je vstala celotna Evropa. Vendar zaradi podobno odklonilnega odnosa do demokracije in pravne države tako s strani fašizma kot komunizma, zmaga nad naci–fašizmom še ni pomenila tudi zmage demokracije in pravne države: v Vzhodni Evropi, podvrženi ali prepuščeni geostrateškemu vplivu Sovjetske zveze je padec fašizma pomenil vzpon komunizma.[4]

Sprejeti je potrebno dejstvo, da so v nekaterih evropskih narodih, v nekaterih časovnih obdobjih in nekaterim družinam in posameznikom zločini komunizma zadejali večje trpljenje kot naci–fašizem, ki je – globalno gledano – začel grozo druge svetovne vojne in jo, v celoti gledano, tudi najbolj zaznamoval.

Povojno obdobje je potrebno na novo ovrednotiti. Po prvi, okrutni in krvavi fazi revolucije je jugoslovanski sistem postal podoben diktaturam 20. stoletja v Evropi in drugim avtoritarnim režimom po svetu, toda število žrtev, ki jih je, s povojnimi poboji na čelu, terjala Titova diktatura presega število žrtev mnogih omenjenih diktatur. Komunizem /socializem je v 20. stoletju bil edini totalitarni režim, ki je preživel tako dolgo, zato so njegovi najokrutnejši vidiki izginili; zamenjalo jih je prilagajanje svetovni realnosti, celo reforme. Priznati je potrebno napredek, ki ga je tedanji sistem naredil na področju večje socialne enakosti, dostopnosti izobrazbe, zdravstvenih storitev in stanovanj. Priznati je potrebno dober namen vsem tistim Slovencem, ki so bili zagovorniki socializma, pa se niso kompromitirali s kršenjem človekovih pravic. Priznati pa si moramo, da smo živeli v avtoritarnem sistemuin si kot temeljni kriterij za presojanje dejanj posameznikov in sistema postaviti spoštovanje človekovih pravic. Človekove pravice so univerzalne in so veljale tudi v povojnem času.

Ključno v zvezi z našo preteklostjo je, da se vsi sedanji politični akterji odpovedo in razbremenijo dediščine preteklosti. Ne samo, da se je potrebno zavestno odpovedati medsebojnim očitkom o obremenilni dediščini (očitki levice desnici, da je naslednica »izdajalskih kolaborantov« in očitki desnice levici, da je naslednica »nasilnih revolucionarjev«); politične stranke se morajo iz lastne želje po verodostojnosti in novi legitimnosti same distancirati od te dediščine: materialne (z revolucijo pridobljenega premoženja, arhivov ipd.) in duhovne, vključno z neproduktivno »jugo–nostalgijo«. Brez tega bomo še naprej bolj podobni sprtim plemenom kot naciji. Tudi ekonomskega preboja, nove ekonomske politike in dejanske večje odprtosti za tuje investicije ne bo brez odpovedi tej (materialni) dediščini.

-----------------

[1] Eden izmed avtorjev štirih novejših del o francoskem odporniškem gibanju in kolaboraciji ocenjuje, da je v Franciji, ki je leta 1945 štela 40 milijonov ljudi, bilo po vojni zaradi kolaboracije sojeno okrog 120.000 osebam (četrtina je bila oproščenih), 1600 jih je bilo usmrčenih, pred tem pa je odporniško gibanje izvensodno usmrtilo okrog 9000 oseb. V Sloveniji, ki je tedaj štela kakih 1.5 milijona ljudi, se, kot je znano, število po vojni pobitih Slovencev, konzervativno ocenjuje na najmanj 12.000. Francoski kolaboracionizem naj bi se porodil – tako omenjeni avtorji – iz pacifizma in želje po spravi z Nemčijo, ki pa so se jim pridružili tudi anti–semitizem, anti–komunizem, anglofobija, odpor do liberalne demokracije in občudovanje nemške »discipline«.

[2] Koroška pisateljica Maja Haderlap v svojem romanu Angel pozabe (Litera, 2012), veliki uspešnici nemškega govornega področja, piše o drugačni podobi partizanstva na avstrijskem Koroškem: “Nič skupnega nimajo z megalomansko, v prihodnost jurišajočo jekleno ikonografijo, ki je desetletja dajala pečat podobi partizanstva v jugoslovanski in slovenski javnosti.” Avtorica dodaja, da je “samoumevno, da so drugi partizani, verni in neverni, nepolitični in polovičarski, dvomeči in streznjeni izginili iz vidnega polja.” Za Koroško pravi, da tamkajšnjih partizanov “ni zaslepil kult junaštva”.

[3] Znani in nedavno preminuli zgodovinar Tony Judt (judov­skega rodu in socialno–demokratskih nazorov) v slovitem delu Povojna Evropa (orig. Postwar), o kolaboraciji piše: »Od leta 1945 je izraz ‘kolaboranti’ pridobil posebno in slabšalno konotacijo. Toda medvojne delitve in povezovanja so bila pogosto zaznamovana z lokalnimi implikacijami, ki so bile kompleksnejše in manj nedvoumne kot bi se zdelo iz povojnih označb o ‘kolaboraciji’ in ‘odporništvu’ … V Franciji in Belgiji, pa tudi na Norveškem je bil odpor proti Nemcem stvarnost … Toda šele ob koncu okupacije je število aktivnih članov odpora preseglo število tistih, ki so kolaborirali z nacisti iz prepričanja, kupljivosti ali osebnih interesov.« [Prevod avtorja po angleškem izvirniku.] V primeru (slovanske) Vzhodne Evrope bi lahko dodali še: kolaborirali iz nuje.

[4] O podobnostih med komunizmom in fašizmom piše Judt v knjigi Thinking the twentieth century (William Heinemann, 2012): » … Leto 1989 ni tako daleč, da bi pozabili, kako verodostojna je bila toliko ljudem videti prihodnost komunizma (vsaj dokler je niso izkusili). Kar smo povsem pozabili, je, da najsprejemljivejša alternativa komunizmu v času med obema vojnama ni bil liberalni kapitalistični zahod ampak fašizem – še posebej v svoji italijanski obliki, ki je poudarjala povezavo med avtoritarno oblastjo in modernostjo, hkrati pa se (do leta 1938) odrekala rasizmu nacistične vrste. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo veliko več ljudi, kot si danes želimo misliti, za katere je bilo relevantno vprašanje izbire med fašizmom in komunizmom – ob čemer je bil fašizem močan tekmec.« Na drugem mestu pa pravi: »Javna podoba fašizma in komunizma sta bili pogosto presenetljivo podobni. Mussolinijevi načrti za Rim, na primer, so bili strašljivo podobni moskovski univerzi. Kdor ni vedel ničesar o zgodovini Palače ljudstva Nikolaja Causescuja, ni mogel reči, ali je šlo za fašističnega ali komunističnega diktatorja.« [Prevod avtorja po angleškem izvirniku.]

--------------------

Pripis uredništva Časnik.si: razmišljanje je pripravil Leon Marc, ki ga je najprej objavil v knjižici Dežela priložnosti, s podnaslovom Kaj je narobe v Sloveniji in kako jo pozdraviti?, ki je izšla pri Založbi Družina.