dr. Ivan Štuhec
Štuhec: Vstajništvo v lanskem letu ni v ničemer primerljivo s tistim, kar se je dogajalo v 90-ih letih
Slovenija
V petkovi oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo gostili moralnega teologa dr. Ivana Štuheca. Nosilna tema oddaje je bila današnji praznik dan državnosti. Dr. Štuheca moti, da se politične elite niso jasno ogradile od preteklega totalitarnega sistema ter dodal, da vstajništva v minulih mesecih ne gre v ničemer primerjati s protesti v letih osamosvajanja.
„Domovina je ena sama,“ je v začetku oddaje dejal dr. Štuhec. Poudaril je, da je zato, da prideš do zavesti o domovinskosti, potrebno še več elementov. „K domovinski zavesti spada zavest o narodovi kulturi, o njegovi tradiciji, religioznosti, vernosti.“ Po njegovih besedah k domovini spada tudi „tudi nek vrednostni red“, s katerim bi opredelili značaj svojega naroda. „K temu spada naša zgodovina in vsi njeni mejniki, ki bi se jih morali zavedati. K domovinskosti spada tudi to, da si pripaden lokalni ravni, državni ravni in da znaš vse to umestiti v globalni svet. Vsi ti elementi lahko utrdijo neko samozavest o tem, kdo in kaj si, komu pripadaš, iz katerega okolja izviraš in katere so tiste vrednote, ki ti jih je dalo to okolje in ki te oblikujejo.“
V nadaljevanju je dr. Štuhec poudaril, da je Cerkev na domovino gledala vedno s pozitivnega vidika. „Ne spomnim se obdobja iz zgodovine Cerkve, ko bi Cerkev to pripadnost kakorkoli postavlja pod vprašaj. Tisto, kar je Cerkev postavljala pod vprašaj, je nacionalizem, ta nima nobene povezave s pravim domovinskim čutom.“
Dr. Štuhec je dejal, da vstajništvo v lanskem in letošnjem letu ni v ničemer primerljivo s tistim, kar se je dogajalo v 90-ih letih. „To ni primerljivo, ker smo se v 90. letih borili proti totalitarni družbi in proti politikom, ki niso bili nikoli izvoljeni. Vstajniki pa so metali z oblasti politike, ki so po legalni poti prišli na oblast in ki jih štiri leta pozneje ne bi več izvolili. To, kar se je zgodilo v Mariboru, je bilo preprosto revolucionarno pravo, ki je prisililo tudi župana, da je potegnil potezo, ki jo je, in to zaradi tega, ker so bila ogrožena življenja.“ Prav zaradi slednjega dr. Štuhec meni, da primerjava trenutnega stanja z 90. leti „niti približno ne vzdrži“. Moti ga, da se vstajniki ne vprašajo, zakaj smo prišli v trenutno stanje in katere politične elite so z zakonodajo to državo pripeljale v tako stanje. „A je to res bil štiriletni mandat Janeza Janša? Potem je Janša tako vsemogočen, da je od celotnih dvajset let samostojne Slovenije v štirih letih lahko državo „zafural“, medtem ko lahko vsi drugi politiki, ki so bili prav tako na oblasti dlje časa, mirne duše uživajo svoj politični pedigre. Nihče ne protestira proti njim, nihče ne protestira proti Tonetu Ropu, ki je tudi bil predsednik vlade, nihče ne protestira proti Milanu Kučanu, ki je bil dva in pol mandata predsednik države, nihče ne protestira proti Danilu Türku, ki je bil predsednik države štiri leta. A ti pa niso soodgovorni za to situacijo, v katero smo prišli? Vidimo lahko, da nekaj ne „štima“ in da lahko govorimo o neke vrste politični shizofreniji.“
Ob sklepu oddaje je dr. Štuhec dejal, da nosi ob letošnjem prazniku v srcu tesnobo in ne tistega veselja in tiste radosti, ki jo je občutil ob tem prazniku v minulih letih. „Priče smo podpiranju praznovanja nekih drugih praznikov in odrivanju praznovanja praznikov, ki so bili za nas ključnega pomena pred 20. leti. In če je v državi tako vzdušje in če aktualna politična elita veliko bolj ceni nekatere simbole in osebnosti iz obdobja pred 90. leti, v taki državi težko praznuješ in se veseliš tistih praznikov, ki bi nas morali na nek način družiti in povezovati.“ Dr. Štuhec je prepričan, da je eden ključnih problemov v naši domovini ta, da se politične elite niso „jasno in enoglasno distancirale od preteklega totalitarnega sistema, prekinile tudi z vso simboliko tistega časa, postale do te simbolike in do tistih dogodkov, ki so bili usodni in negativni za slovenski narod, skrajno netolerantne in na ta način odprle prostor za proslavljanje in za slavljenje tistega, kar je vredno, da proslavljamo in slavimo. In ker je vzdušje tako, mi na nek način letos drugega ne ostane, kakor želja, da tisti, ki vemo, kako je bilo v 90. letih, tudi v takem vzdušju zaplavamo proti toku.“
