Karlo Bolčina
Župnišče je duhovniku le barka
Slovenija
“Nevesta, ali sprejmeš ženina za svojega moža in mu obljubiš zvestobo v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, ljubezen in spoštovanje vse dni svojega življenja?” Druga oblika poročne izpovedi, ki jo danes uporabljamo sicer le redkokdaj, zelo vidno in otipljivo povezuje zakrament svetega zakona z zakramentom mašniškega posvečenja.
Zakonca si s sklenjenima desnicama obljubita zvestobo in spoštovanje vse dni svojega življenja in se veselita skupnega bivanja v dobrih in težkih okoliščinah. Podobno stopi duhovniški kandidat pred škofa posvečevalca in mu s svojimi rokami v njegovih rokah obljubi zvestobo: zvestobo in spoštovanje svojemu škofu in vsem njegovim naslednikom.
Znameniti, v ljudski govorici tudi “usodni” DA, ki si ga izpovesta novoporočenca se po vsebini ujema s trenutkom, ko škof položi roke na posvečenca in mu vlije Jezusov velikoduhovniški dar večnega duhovništva.
Na eni strani fant in dekle zapustita svojo naravno družino in ustanovita novo, z obljubo, da bosta v svojem življenju obnavljala skrivnost stvarjenja, namreč dovolila novim človeškim bitjem vstopiti v tok zgodovine. Na drugi strani zapušča duhovnik svojo izvorno duržinsko skupnost in se vključi v novo – v duhovniški zbor. V njem postane sin svojemu škofu, brat svojim sobratom in oče mnogim, ki jim bo postavljen za voditelja in skrbnika. Tudi duhovnik bo obnavljal skrivnost stvarjenja, vendar ne v obliki Adama in Eve, pač pa v obliki Jezusa Kristusa, ki je stvariteljsko dejanje prenovil z odrešenjskim dogodkom. Starši iz medsebojne telesne ljubezni rodijo otroke za ta svet, duhovnik iz krščanske in svečeniške ljubezni po krstu rodi otroke za večni svet.
Med novoporočencema in novomašnikom pa obstaja tudi globoka razlika: po poroki si zakonca uredita svoje bivanje tako, da si izbereta skupen dom in živita v njem. Hiša jima postane bodisi kraj varnosti in domačnosti kakor tudi zavetje in prizorišče intimnosti.
Duhovnik pa si ne izbere doma. Krajevni škof mu sicer zaupa duhovniško poslanstvo v določeni hiši – župniji, redovniški skupnosti, na misijonski postojanki… - a to postane le njegov mimobežni dom. Duhovnikova hiša ni župnija, pač pa Krajevna Cerkev. S posvečenjem vstopi v delokrog škofijskih ali redovniških duhovnikov in si vzame za svoj dom vse škofijsko ozemlje. Zakrament mašniškega posvečenja vzame kandidata iz ljudstva in ga postavi za ljudstvo, ne za točno določeno ljudstvo. Vsaka Krajevna Cerkev pa je Božje ljudstvo, saj je Cerkev tam, kjer je škof in škof tam, kjer je Cerkev.
Dejstvo, da so škofije razdeljene na župnije ima le pravni in praktični pomen. Škof je edini in veliki pastir svojega ljudstva, a kako bi mogel voditi sam vse občestvo? Pri tem mu pomagajo prezbiterji, ki so dodeljeni na razne konce škofije, da ne bi prišlo do zmešnjave in bi se morda ne zgodilo, da bi eni verniki imeli več, drugi pa manj ali nič.
Tudi župniki, ki so postavljeni za pastirje župnijam, so le in samo škofovi pomočniki in v njegovem imenu vodijo, posvečujejo in oblikujejo eno izmed področij Krajevne Cerkve.
In tu nastopijo večkrat težave prav v teh dneh, ko škofje podpisujejo listine s katerimi določajo nova delovna mesta za nekatere člane duhovniškega zbora.
Kadar je po ljudskem mišljenju en župnik “dober”, ker je dobrodelno usmerjen, ker je družbeno dejaven, ker vodi veroukarje v hribe, ker ponočuje z mladino, potem je to “naš župnik” in ga nihče ne more premakniti ali spemeniti. Res se v času župnikovanja ali kaplanovanja spletejo tudi močne in trdne človeške vezi, odnosi iskrene, prijateljsko itimne povezanosti, mesebojno spoštovanje in vsepopolnejše vèdenje drug o drugem, toda duhovnikova družina, po zakramentu svetega reda, ni župnija, ne urad, niti misijonska postojanka. Župnikov delokrog je najprej in povsem domača Cerkev, škofijska skupnost. Župnija, ki ji je postavljen za pastirja ni njegovo posestvo, kakor zakonca skrbita za svojo lastnino. Župnišče ni njegovo stanovanje, kakor zakonca lepšata svoj lastni dom. Župnišče je duhovniku le barka, ki jo uporabljaš, da te prepelje iz enega pristanišča v drugo: ko si priplul do cilja, jo zapustiš in ne točiš solz žalosti, pač pa solze veselja, da si lahko srečno in varno plul po mirnih vodah ali med čermi.
Morda bodo ponekod tekle solze te dni: solze žalosti, solze objokovanja, solze užaljenosti. Ne bi bilo pošteno do duhovniške vloge v Krajevni cerkvi, če bi vse to dopustili. Solze naj le tečejo, če jih oči ne bodo mogle zadržati. A te naj bodo solze sreče, kakor na poročni dan zakoncev. Solze hvaležnosti, da nam je bil zaupan dober pastir, kaplan, župnik; solze sreče, da nam je zaupan nov dober pastir, kaplan, župnik, ki prinaša s seboj potrdilo, da nepretrgana veriga dušnih pastirjev dokazuje eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
