Komu se je skisalo?

| 18.06.2013, 12:33

Bilo je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Mlad fant, ki je po pokojnem očetu podedoval kmetijo je bil ob vrnitvi iz služenja vojaškega roka postavljen pred dejstvo: Ali mu bodo rubili, ali pa gre opravljati izjemno težaško vendar relativno dobro plačano delo in zasluži denar, da poravna visoke davke, ki jih je takratni komunistični režim naprtil kmetom, da bi jim iz rok iztrgal zemljo, ki jim jo niso odvzeli z nacionalizacijo. In je šel ter polnih devet let pozimi in poleti kopal jarke na barju, vsa težko prigarani denar pa je sproti požrla davkarija. Njegovi sotrpini, ki niso imeli kmetij, so si z zaslužkom sezidali hiše, on pa je pred rubežem obvaroval kmetijo.

Medtem ko se še ni poleglo razburjenje glede novega načina določanja katastrskega dohodka in je prav danes Odbor za finance in monetarno politiko potrdil predlog novele zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka, ki resnici na ljubo pomeni njegovo povišanje za 10 odstotkov, pa je ministrstvo za finance izstrelilo novo bombo v obliki napovedanega davka na nepremičnine, med katere je po dokaj visoki davčni stopnji pol odstotka posplošene tržne vrednosti uvrstilo tudi kmetijska zemljišča, tako njive, travnike kot tudi gozdove.

In če si bo večina kmetij šele pozno poleti na jasnem, kaj bo zanje nova, dokaj nepregledna in zapletena metodologija izračuna katastrskega dohodka pomenila in kakšno davčno breme se jim iz tega naslova obeta v naslednjih letih, pa v tem trenutku bode v oči predvsem dejstvo, da si na kmetijskem področju obe davščini podajata roko, da gre pravzaprav za dvojno obdavčenje iste stvari in celo sam GURS priznava, da bo potrebno obe področji še uskladiti.

Po normalni kmečki pameti bi bilo pričakovati, da bi zadeve, ki ju mimogrede pripravlja isto ministrstvo, bile usklajene že pred fazo javne obravnave, kaj šele, da napovedujejo njihovo usklajevanje med samim udejanjanjem.

Državljani smo lahko upravičeno zaskrbljeni, saj je kot kaže državna blagajna tako prazna, da si financarji za polnjenje njenih lukenj izmišljajo vedno nove, z zdravo pametjo skregane davčne akcije. Napovedana uvedba davka na nepremičnine, ki bi povprečno slovensko kmetijo, ki ima nekaj več kot šest (6.4) hektarov kmetijskih zemljišč, hlev, stanovanjsko in gospodarsko poslopje letno obremenilo s 1000 EUR davka, čisto preprosto pomeni zlom kmetijstva in zlom podeželja.

Da kmetiji, ki s svojim proizvodnim potencialom ne more nuditi niti ene plače, najprej napoveš za 5 do 14 kratno povečanje katastrskega dohodka, ki je že itak davek na kmetijsko pridelavo, nato pa ji letno naložiš skoraj za dve minimalni plači še dodatnega davka na kmetijska zemljišča in poslopja, ter pričakuješ, da boš ob tem vsako leto povečal samooskrbnost in pridelavo domače hrane, jasno kaže, da se je nekomu skisalo.

Časi so taki, da se to žal pogosto dogaja, igra, ki smo ji priče pa je zelo transparentna. Reče se ji, najprej napovej in prestraši, potem pa se malo umakni, delno popusti v zahtevah, s spretnim medijskim marketingom pa vse skupaj podpiraj, da dosežeš cilje. Na to jasno kažejo tudi številke, ki so se v predlogih zakona v zadnjih dneh pred začetkom javne obravnave, prav na področju obdavčitve kmetijskih zemljišč vrtoglavo spreminjale. Od prvotno zapisanih so se dvignile za 100 odstotkov.

Ne bojte se, katastrski dohodek se ne bo povečal za 15 krat, ampak se je zdaj v prvem koraku brez kakšnega velikega negodovanja dvignil za desetino, v prihodnjem letu pa mu bo sledil nov skok. In ta verjetno ne bo zadnji.

Tudi davek na nepremičnine gotovo ne bo ostal pri teh enormnih vrednostih, ki so jih v javnost preračunano izstrelili v času javne obravnave tik pred poletjem in počitnicami. Dacarji se bodo malo umaknili, rezultat pa bo še vedno veliko novo davčno breme. Za dacarje zmaga, kmetje in lastniki zemljišč pa bodo skupaj z vsemi, ki nepremičnine imajo, potegnili krajši konec.

Se zgodovina ponavlja? Bi se rada država polastila zemlje in gozdov, za katere ljudje ne bi mogli plačati nerazumno visokih davkov? Očitno se, zagrenjeno pravi v uvodu omenjeni kmet, ki se pri svojih osemdesetih letih priduša, da so barabe še vedno iste in ne more verjeti, da se kaj takega lahko dogaja sredi Evrope, polne besed o pravičnosti in socialni blaginji.