Na svidenje Evropa, dober dan Pjongjang

| 11.06.2013, 13:56

Seveda se vam lahko primerjava zdi pretirana. Saj tudi je na prvi pogled. Toda če vzamemo primerjavo iz perspektive novinarskega pohabljanja resnice v Sloveniji, se lahko nekega dne res presenečeni zbudite nekje drugje, kot ste še včeraj zaspali. Za tiste, ki morda ne veste... Pjongjang je glavno mesto Severne Koreje, ki je že desetletja ujeta v enopartijsko resnico in socialistično gospodarstvo, ki je pred nekaj leti terjalo milijone žrtev zaradi lahkote in kjer ljudstvo kar ne neha ploskati svojim priljubljenim voditeljem. Mnogi, ki vse to opazujemo od zunaj, se ne moremo načuditi, kako je to mogoče. Toda tako kot v tej tragični skrajnosti, se povsod po svetu države že dolgo, vse predolgo vrtijo na novinarski pogon, ki bolj ali manj pomaga ohranjati statuse, nedotakljivost in lepša fasade politikom, direktorjem, finančnikom ter po svoje oblikuje resnico.

„V starih časih smo imeli mučilne naprave, danes imamo novinarstvo. To je sicer napredek, ampak še vedno je to zelo slabo, in narobe, in demoralizirajoče.“

Stavka, ki ste ju slišali sta citat iz eseja Oscarja Wilda z naslovom Človeška duša pod socializmom. V zapisu, ki je star več kot sto let je tudi naslednje: „Nekdo je novinarstvo imenoval četrto vejo oblasti. Nekoč je to držalo, toda danes je to v resnici prva veja oblasti.“

Seveda imamo v Sloveniji svobodo medijev, toda to je približno tako kot bi rekli, seveda je v Ameriki lahko vsak oborožen, ampak to še ne pomeni, da so civilisti na istem kot vojska.

Najmočnejše medijske hiše pri nas imajo novinarje z visokorazvito samocenzuro in nedavna obsodba v zadevi Patria ni nič drugega kot utrjevanje te samocenzure. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za vnovično uveljavitev partijske knjižice. Da je v zgodbo o sojenju vpleten Janez Janša, je drugotnega pomena, gre za vzpostavljanje trde linije naših in vseh ostalih in tisti, ki še niso pozabili prejšnjega sistema, ki se pravzaprav nikoli ni zares končal, še vedno znajo razbrati o čem in kako poročati. Ko pravnik in predavatelj na Harvardu, gre za doktorja Jakliča izjavi: „Žrtve so vsi državljani... Počasi drsimo v brezpravje.“, je jasno, da je nekaj res hudo narobe.

Pa se ne bi rad pretirano ustavljal ob tem primeru, ki je dokončno razdelil Slovence. Rad bi opozoril na nek drug sodni primer, ki je dobil osem milijonski epilog, sodba pa je razgalila koruptivnost tistih, ki se jim pač nič ne more zgoditi, kot se je izrazil Boštjan Turk.

Posle za nalepke, ki smo jih še pred nekaj leti „limali“ na vetrobranska stekla avtomobilov in za katere nikoli nismo dobili pojasnila, zakaj smo to morali početi, je dobilo podjetje brez razpisa. Kako je mogoče, da dobi podjetje od države delo brez razpisa, meni ni ravno jasno. Ker je to pogodbo Janševa vlada devetnajst mesecev pred iztekom, roko na srce malo preveč po domače, razveljavila, je podjetje vložilo tožbo zaradi izgube čistega dobička v višini skoraj 3.5 milijona evrov.

Ste zaznali kakšen novinarski vihar, ki bi se po zdravem razumu moral dvigniti, saj gre za več kot očiten sum korupcije. Ste zaznali kakšno napoved preiskave protikorupcijske komisije?

Meni zdrava pamet pravi, da je nekaj hudo narobe, če nekdo z nekim poslom za državo, ki ga dobi mimo razpisa, v devetnajstih mesecih pridela več kot tri milijone čistega dobička.

Ni mi tudi jasno kako to, da iz dneva v dan ne gledamo novinarske nadaljevanke o TEŠ 6, ki se je iz začetne cene 600 milijonov, zdaj dvignila na, saj ni res, pa je, 1,4 milijarde.

Res je, niso za vse krivi novinarji, so pa sokrivi, ker bi lahko kaj preprečili, pa niso. Zakaj se dnevno ne govori o leta trajajočih postopkih za postavitev vetrnih elektrarn, ki bi jih financiral zasebni kapital in ne državljani, medtem ko stotine milijonov davkoplačevalskega denarja za zastarel način pridobivanja v termoelektrarni ne predstavlja posebne novice. Lahko si predstavljate,da bo ob nedavni napovedi segrevanja ozračja, takšna tehnologija kmalu tudi obdavčena, če ne celo prepovedana.

Zakaj ni bilo viharja ko so se gradile Stožice in zakaj še vedno večina govori samo o tej veliki pridobitvi in kako katastrofalen je bil stadion za Bežigradom, nihče več pa ne ve, da ta isti stadion že leta s svojim denarjem želi obnoviti podjetnik Pečečnik.

Podobnih zgodb je vse preveč da bi lahko govorili o naključjih. Počasi drsimo v neko območje sivine nezadovoljstva in nikakor ne moremo prepoznati kaj natančno nas duši.

Nisem sicer antropolog ali psiholog, ampak si upam postaviti tezo, da nekje globoko v sebi čutimo da nas dnevno sprehajajo žejne čez vodo, da so mnoge zgodbe pri nas umetno ustvarjene za občinstvo in medtem ko je naša pozornost usmerjena drugam, nekje na drugem koncu dvigujejo DDV, znižujejo pokojnine, plače, uvajajo nov davek na nepremičnine, mi pa smo tiho in ne protestiramo, tako kot smo še pred pol leta in to samo za to, ker so nam tako povedali iz televizije.

Ob koncu vam žal ne morem povedati nič optimističnega. Tako kot vi, sem tudi jaz preutrujen od večnega bojevanja proti nevidnemu sovražniku. Žal tudi od zunaj ne bo rešitve. Ves svet počasi a žal nezadržno drsi v točko, ki jo bodo nekoč poimenovali sprememba. V točko ko bo ves svet prepihal nov veter. Vprašanje je samo, koliko škode bo ta veter, ki bo pravzaprav, vihar pustil za seboj.

Morda je zdaj pravi čas, da si izberete prijatelje, takšne za katere veste, da lahko vedno računate na njih. Pustite vse drugo in se družite z njimi. Sooblikujte skupnost ljudi v kateri se boste počutili dobro. To je naša edina možnost, da se borimo proti sovražniku, ki ga vedno večkrat prepoznavamo kot 'nemoralnost sodobne družbe'.

To bo dolga pot, a po neki noči se bomo morda spet zbudili v Evropi in pozabili na megleno mesto Pjongjang, ki nas danes tlači v nočnih morah.