Bo Evropa Siriji prodajala orožje?
Svet Marjana Debevec
Zunanji ministri Evropske unije so po maratonskih pogajanjih le dosegli kompromis o ukrepih proti Damasku. Po izteku veljavnega kazenskega svežnja konec meseca bodo za eno leto na novo potrdili vse obstoječe sankcije, razen embarga na izvoz orožja. O tem bo v prihodnje vsaka članica odločala sama, a vse so se zavezale, da "za zdaj" orožja ne bodo izvažale.
Obstoječe sankcije vključujejo črna seznama oseb in podjetij blizu režimu Bašarja al Asada, kaznovanih s prepovedjo potovanja v unijo in zamrznitvijo premoženja, ter niz drugih omejitev v finančnem, prometnem, energetskem in trgovinskem sektorju.
Izjema je evropski embargo na izvoz orožja v Sirijo, ki tako konec meseca preneha veljati. V prihodnje se bo tako o izvozu orožja v Sirijo odločalo na nacionalni ravni. Tako bodo države lahko znova prodajale orožje v to trpečo deželo, ki ne vidi konca prelivanju krvi. Vojaško opremo bo drugače mogoče dobavljati le sirski opoziciji, ki jo unija priznava, in sicer za zaščito civilistov. Prav izjave od tamkajšnjih prebivalcev pa dokazujejo, da tudi opozicija izvaja poboje in se ne ozira na civilno prebivalstvo.
To je kompromis po celodnevnih pogajanjih, ki so bila težavna in so nekatere članice precej razvnela. Najbolj vročekrvna je bila Avstrija, ki je bila odločno proti odpravi embarga. Velika Britanija in Francija sta ga po drugi strani želeli odpraviti, da bi lahko bolje oborožili sirsko opozicijo, češ da ta nima nobenih možnosti v boju proti režimu predsednika Asada, ki mu pomagata Moskva in Teheran. Vprašanje, ki se postavlja pa je, ali ni to le zahteva po trgovini z orožjem? Libanonski patriarh Bechara Boutros Rai je za Radio Vatikan odločno dejal: „Države, ki pošiljajo orožje eni ali drugi strani, naj s tem takoj prenehajo. Mednarodna skupnost naj takoj skliče pogajanja, sicer bodo mednarodne organizacije z Združenimi narodi na čelu izgubile razlog za svoj obstoj“.
Nekaj članic, med njimi Avstrija, Češka, Švedska in Slovaška, je temu odločno nasprotovalo in želelo zgolj podaljšanje obstoječega svežnja sankcij.
Največji pa je bil tabor zadržanih in previdnih z Nemčijo na čelu, ki sicer niso želele posegati v sedanji nabor ukrepov, a so se zavedale nujnosti kompromisa, zato so se bile pripravljene pogovarjati o nekaterih spremembah veljavnega svežnja. V tem taboru je bila tudi Slovenija. O možnostih mirovnih pogovorov in mirovnega posredovanja pa žal ni bilo slišati niti besede.
Kristjani v Siriji medtem še vedno brez uspeha zahtevajo izpustitev dveh ugrabljenih škofov, o katerih ni nikakršnih informacij. V več državah sveta so pripravili molitvena bdenja v ta namen in za vse sirske prebivalce ter številne begunce.
