Za nami polovica leta vere

Komentarji | 10.05.2013, 11:05 p. dr. Robert Bahčič p. dr. Robert Bahčič

Smo na dobri polovici leta vere. 11. oktobra 2012 ga je s slovesno sveto mašo na Trgu svetega Petra odprl papež Benedikt XVI., ko je potekala tudi 50. obletnica začetka drugega vatikanskega koncila. Leto vere se bo zaključilo 24. novembra letos, na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. Morda bi na polovici prehojene poti lahko preverili v čem in kako smo si do sedaj prizadevali za poglobitev svoje osebne vere. Kristjani smo k temu poklicani vedno in vse življenje. Velikokrat se zgodi, da smo kritični, včasih tudi preveč, do vsega, kar se dogaja okrog nas in v svetu. Do neke mere je kritika upravičena.

Kaj pa kritičnost do moje lastne vere, do mojega lastnega zaupanja in predanosti v Božjo voljo? Kaj sem v teh sedmih mesecih naredil na osebnem področju za poglobitev svoje lastne vere? Preverimo. Sem v tem času kaj več bral ter premišljeval Sveto pismo? Ali sem za poglobitev vere vzel v roke Katekizem katoliške Cerkve in se ob njem izobraževal o skrivnostih naše vere? Ali sem ob branju kakšne dobre knjige utrjeval svoje zaupanje v Boga in ob zgledih svetnikov sam sebe spodbujal, da če so zmogli oni, zakaj ne bi tudi jaz? Sem si vzel časa za obisk bolnikov, ki jih poznam, za obisk pokopališča, sem namenil kakšno molitev za Cerkev, za državo, za cerkvene in državne voditelje? Priložnosti za rast in poglobitev osebne vere je zares veliko, od nas pa je odvisno koliko truda in želje v to vlagamo.

Težki in negotovi časi, preizkušnje in nasprotovanja, nezaupanje in strah, bojazen in trepet, strah pred lastnim spreobrnjenjem, vse to maje našo vero. Moji osebni načrti, želje, hrepenenja onemogočajo Bogu, da bi vstopil v moje življenje in me spreobrnil. Negotovost v hoji za Jezusom je ravno v tem, da me je strah, da ne bi bil več to, kar sem vedno bil. Strah me je novega. Zakaj? Zato, ker več ne iščem božjih misli, božjih poti in božjih načrtov, ki jih On ima z mano. Mislim, da se poznam, da lahko sam načrtujem svoje življenje. A ko odkrijem, da me On bolje pozna, da ima boljše načrte zame in da jih tudi uresničuje, se poglablja moja vera. Prav k temu zupanju v Boga, k osebnemu spreobrnjenju nas vabi Kraljica miru, Devica Marija, Mati Cerkve, ki jo v tem mesecu majniku še posebej častimo in se ji priporočamo.

Doumeti je potrebno, da samo vera lahko da resnični in pravi smisel življenju. Prav v moči vere so bili svetniki sposobni najvišjih vrlin. Svetniki so bili prepričani, da če bodo močni v veri, se jim bo vse uresničilo. Vedeli so, da morajo svoj pogled usmerjati v Jezusa Kristusa in se ravnati po njegovih besedah. Prav v moči vere so vsako stvar želeli narediti dobro, odgovorno ter brez domišljavosti. Odkrili so, da Bog od njih zahteva samo resnično ter živo vero in na podlagi tega so se jim uresničile mnoge stvari. Torej, nobena revolucija, nobena stavka ne bo rešila težave življenja, ampak samo svetost, h kateri smo vsi poklicani. Živeti in utrjevati se je potrebno v spoštovanju zakonov, v poštenosti, iskrenosti, pomoči bližnjemu. Bog nas vabi k sodelovanju, da odgovorimo na njegov klic, premišljujemo o njegovi besedi, njegovem nauku, njegovem Sinu Jezusu Kristusu in njegovih zgledih, dokler On ne postane vodilo našega življenja. Zato je potrebno klicati njegovo navzočnost v naše življenje. Naš pogled je potrebno usmeriti tudi v nebo in ne samo na zemeljsko stvarnost. V kristjanu mora biti živa ter globoka želja po popolnosti, po svetosti. To je prvi korak.

Prav to hrepenenje je moč, je dejanje volje, ki mora biti v nas navzoča in mora težiti za tem, česar še nismo storili. Ta želja, to hrepenenje je učinkovito in dejavno, če smo zvesti v majhnih stvareh, če se prepustimo božji previdnosti, če svojo vero krepimo s premišljevanjem Božje besede, duhovnimi vajami, spraševanjem vesti, prejemanjem zakramentov. Krščanska popolnost in svetost nista nekaj naravnega, ampak nadnaravnega. Vse to je delo Boga v sodelovanju s človekom. Jezus je lepo rekel: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Zato je potrebno Gospodu reči hvala, da misli name in celo moli zame, kakor je nekoč molil za apostola Petra: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera« (Lk 22,32). Postavlja pa mi tudi vprašanje: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). O, Gospod, pomoži mojo vero, kajti ti si »Porta Fiedei« - vrata vere, skozi katera moram vstopiti. Naj bo moje srce odprto za vero, naj bom vesel in preprost. Z Jezusom v srcu bom svetu lahko izkazoval ljubezen in tako se bosta dobrota in vera v Boga znova razcvetela. Jezus želi preprosto in revno cerkev v sredstvih, toda bogato v veri. K temu nas poziva tudi sedanji papež Frančišek.

Zavedam se, da me nihče ne bo poslušal, če ne bom govoril s svojim življenjem. Zavedam se, da je še vedno potrebno veliko storiti na področju osebne prenove, osebne vere. Naj v preostanku leta vere, v tem milostnem času, z odprtim srcem sprejemam glas Cerkve, ki je glas Jezusa Kristusa in tako prispevam k izgradnji Božjega kraljestva.