Naše delo ni namenjeno le nam samim, ampak tudi drugemu

Komentarji | 07.05.2013, 14:37

Poznate zgodbo o Malem princu? Pred slabim mesecem dni je minilo sedemdeset let, odkar je ugledala luč sveta. Njeno osrednje sporočilo, da resnično vidimo le s srcem, saj je bistvo očem nevidno, je prevzelo milijone. A ni edino, ki ga je vanjo skril francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupéry.

Pred dnevi se je priljubljena knjiga, ki sem jo prebirala kot osnovnošolka in srednješolka, znova znašla v mojih rokah. Zgodba je preprosta. Deček globokih misli, ki prebiva na oddaljenem planetu, se odpravi odkrivat vesolje in iskat prijatelja. Najde ga na Zemlji, v pilotu, ki je moral zasilno pristati v puščavi. Medtem ko pilot popravlja letalo, mu deček pripoveduje o svojih dogodivščinah. Ko se Malemu princu stoži po vrtnici, ki ga čaka doma, se vrne na svoj planet.

Mali princ je na poti po vesolju obiskal več asteroidov. Med drugim je srečal kralja, ki je želel vladati, a ni imel podložnikov, domišljavca, ki se je imel za najboljšega na svojem neposeljenem planetu, pijanca, ki je pil, da bi pozabil, da ga je sram, ker pije, ter trgovca, ki je ves čas prešteval zvezde in trdil, da so njegova last. Na najmanjšem asteroidu, na katerem se je ustavil Mali princ, je živel svetilničar, ki je neprestano prižigal in ugašal svetilko. Na prvi pogled nesmiselna služba na planetu brez hiš in prebivalcev je Malega princa očarala. "Kadar prižge svetilko, se zdi, kot bi zamigljala zvezda več ali vzklila nova cvetica, kadar jo ugasne, pa kot bi cvet zaprl oči ali zvezda zamižala. To je zelo ljubko opravilo. In koristno že zato, ker je lepo," je pomislil.

Delo. Biti mora cenjeno in spoštovano. Človeku mora omogočati dostojanstven način življenja. Zagotavljati mora materialne pogoje za preživetje. Tudi to smo med drugim lahko slišali v preteklih prazničnih dneh. Vendar se zdi, da smo, morda tudi zaradi krize, v kateri se je znašel svet, na vse to pozabili. Kakšno delo je danes cenjeno in spoštovano? Tisto, ki zahteva malo truda in prinaša hiter zaslužek. Ali delo danes omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje? Če sodimo po podatkih o revščini, ki jih objavljajo različne organizacije, in žalostnih zgodbah malih ljudi, o katerih poročajo mediji, prav gotovo ne. Zaradi propadanja podjetij se je marsikdo znašel na ulici, številni se čutijo izkoriščane in ogoljufane, saj za svoje delo ne dobijo ustreznega plačila.

Blaženi Janez Pavel II. v svoji okrožnici O človeškem delu poudarja, da delo prispeva k uresničevanju osebe in njenemu odrešenju. Opozarja tudi, da mora biti delo v službi človeka in ne nasprotno. S tem odkriva še en vidik: Delo ne sme postati vse. Lahko nam pomaga pri osebnem razvoju, nas bogati z izkušnjami, nam omogoča, da sodelujemo pri spreminjanju in ustvarjanju sveta. A ne sme biti povezano le z željo po lastnem napredovanju. Naj povzamem misel moralnega teologa Ivana Štuheca, ki jo je ob letošnjem 1. maju izrekel v kratkem pogovoru za naš radio: "Ko človek nima več časa zase in za soljudi, lahko delo postane pokora."

"Kralj, nečimrnež, pijanec in trgovec," je razmišljal Mali princ, ko se je poslavljal od svetilničarja, "bi tegale gotovo zaničevali. In vendar se mi samo on ne zdi smešen. Morda zato, ker se ne ukvarja s seboj." Prepričana sem, da je prav, da naše delo ni namenjeno le nam samim, ampak tudi drugemu, za drugega. Verjetno ne bi bilo izkoriščanja, brezposelnosti in tudi ne odvisnosti od dela, če bi se tega skušali zavedati vsi.