Danes se bodo poslovili od misijonarja p. Jožeta Grošlja
Slovenija
V soboto, 20. aprila 2013 je v Zambiji umrl jezuit misijonar p. Jože Grošelj DJ. Pogreb bo danes popoldne v Lusaki. Maša zadušnica za pokojnim p. Jožetom Grošljem bo v njegovi rojstni župniji Šmartno v Tuhinju danes popoldne ob 18. uri.
Jože Grošelj je bil rojen 21. septembra 1944 v vasi Buč. Po končani ključavničarski šoli in večerni gimnaziji se je odločil za duhovniško pot in je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po enem letu je leta 1970, pri svojih 26 letih, vstopil k jezuitom, v noviciat v Mariboru. Nadaljeval je filozofske študije v Zagrebu. Še kot bogoslovec je preživel v Zambiji dve leti, kjer je poučeval in se učil jezika.
Potem je bil poslan na študij teologije v Toronto v Kanadi (1973-77). V duhovnika je bil posvečen v Ljubljani 29. junija 1977. Zatem je še eno leto študiral v Montrealu v Kanadi sredstva družbenega obveščanja. V misijone v Zambijo se je vrnil leta 1978. Tretjo probacijo je opravil leta 1984 v Spokane (ZDA); slovesne redovne zaobljube je dal leta 1987.
Službovanje v Zambiji:
- 1978 – 1983: predmestna lusaška župnija sv. Kizita (od 1979 dalje je bil župnik).
- 1985 – 1989: misijonska postaja Katondwe (ta postojanka ob meji z Mozambikom je zahtevna, saj je podnebje izredno nezdravo in naporno).
- 1989 – 1998: lusaška župnija Matero; v tem obdobju je bil tudi predstojnik skupnosti in konzultor provinciala.
- 1999: župnija v Kasungu, Malavi.
- 2001 dalje: župnik v Nangomi – vse do svoje smrti, 20. aprila 2013.
Župnija Nangoma pokriva veliko področje in ima okrog trideset podružnic. Obenem je v Nangomi misijonska bolnišnica in drugi projekti, ki skušajo ljudem na podeželju pomagati k razvoju.
P. Jože Grošelj je umrl le nekaj tednov pred načrtovano dokončno vrnitvijo v Slovenijo, kjer se je želel vključiti v pastoralno delo. Svoji knjigi življenjskih prigod je dal naslov »Vredno je vztrajati« (Družina 2011). P. „Grošelj je vztrajal do konca in tako dopolnil svoje misijonarsko delo.
Bog ga je poklical k sebi iznenada, a verjamemo, da je bil notranje pripravljen in je naš priprošnjik za Cerkev v Zambiji, Malaviju ter Sloveniji,“ so zapisali v provincialatu jezuitov.
Pismo p. Jožeta domačim; Nangoma, 20. 11. 2012
Dragi domači, dragi prijatelji!
Še zadnjič se oglašam z božičnim pismom iz Zambije. Vsem vam želim mir in vse dobro in vam pošiljam tople pozdrave!
Moj čas v Zambiji se izteka. Z majem 2013 bo Nangoma dobila prvega škofijskega župnika, ki bo seveda domačin. S tem bo tudi Nangoma postala del nove Afrike. Upam, da uspešno. Jaz pa se vračam v Slovenijo, ki sem jo zapustil daljnega leta 1971. Meseca julija bo 40 let, kar sem prvič pristal v Zambiji. Zambiji sem podaril 33 delovnih let.
Tudi letos smo še gradili. Dogradili in blagoslovili smo štiri Cerkve: cerkev svete Suzane smo blagoslovili na njen god, 12. julija. Svetega Maksimilijana 14. avgusta, sveto Emo 24. septembra (na Slomškov dan), sveto Priscilo pa na državni praznik, 24. oktobra. Tako ima nangomska fara že 34 stalnih cerkva. Ljudje so bili veseli in na vsako blagoslovitev je prišlo vsaj 250 vernikov. Tudi praznovanje cerkvenih zavetnikov oziroma »žegnanje« se je prijelo: k Svetemu Lenartu je letos prišlo 160 ljudi, k Sveti Elizabeti 112. Pred desetimi leti v tistih krajih ni bilo še nobenega katoličana.
Nova škofija Kabwe je bila ustanovljena. Nangomi so prizanesli in nam niso vzeli nobenega centra. Pač pa je vlada ustanovila nov okraj, ki obsega tudi vzhodni del naše fare. No, to nas ne prizadene. Bolj veselo pa je, da bo s prvim januarjem zaživela še ena fara med Nangomo in Lusako. Obsegala bo vso dosedanjo »podžupnijo« Mwembeši, vodili pa jo bodo redovniki palotinci. Kot se boste spomnili, sem za Mwembeši skrbel devet let.
Nova fara je še eno znamenje, da zambijska Cerkev raste. In se zambijanizira. Vse moje bivše fare so že v rokah domačinov: iz nekdanje kizitske fare sta že v mojem času nastali dve in v vsaki sta zdaj dva duhovnika. Katondwe, kjer sem bil praktično sam, zdaj vodita dva škofijska duhovnika. V Materu so trije jezuiti domačini. V Čungi tudi trije redovniki. Ko bodo domačini prevzeli še Nangomo, bo čas odhoda. Znano je, da se domačini ne počutijo lagodno, če morajo živeti z misijonarjem. Zato je po moji pameti najbolje umakniti se.
Na koncu naj se še enkrat iskreno zahvalim vsem, ki ste moja prizadevanja podpirali ali gmotno ali z molitvijo. Hvala Bogu, pri vseh gradnjah se ni zgodila nobena nesreča in vedno se je vse izšlo dobro.
Bodi dovolj. Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želim vam vsem. In nasvidenje v domovini.
Jože Grošelj
