Ob obletnici smrti škofa Naldinija v Kopru blagoslovili prenovljeno cerkev
Slovenija | 22.04.2013, 11:22
21. aprila je minilo 300 let od smrti škof Paolo Naldíni. Ob obletnici njegove smrti je koprska škofija pripravila simpozij, na katerem so strokovnjaki z različnih področij osvetlili življenje tega koprskega škofa in njegov pomen za krajevno Cerkev. Sobotno znanstveno srečanje so sklenili z ogledom prenovljene cerkve svetega Blaža, kjer je škof Naldíni pokopan. Včeraj popoldne pa je bila v omenjeni cerkvi slovesna sveta maša, ki jo je daroval koprski ordinarij, škof Jurij Bizjak.
Naldini si je za zadnje počivališče izbral cerkev sv. Blaža, ki je bila na obletnico njegove smrti prvič ponovno odprta za javnost. Cerkev je bila po drugi svetovni vojni namreč nacionalizirana in spremenjena v skladišče. Po vrnitvi stavbe škofiji so se lotili njene prenove, Naldinijeva obletnica pa je bila dodatna spodbuda za to, da so tudi notranjost cerkve uredili do te mere, da bo v prihodnje odprta za obiskovalce in za opravljanje bogoslužij. Gre za eno lepših baročnih cerkva v Kopru.
„Obnova stavbe je v glavnem končana, čaka pa nas še obnova bogate in raznovrstne cerkvene opreme in številnih umetniških del. Kljub skromnim sredstvom, s katerimi razpolagamo, smo odločeni nadaljevati z delom, da bo svetišče Svetega Blaža nekega dne spet zasijalo v vsej svoji lepoti,“ je v nagovoru povedal škof Bizjak. Spomnil je na Naldinijev škofovski grb na katerem je upodobljena velika veja narde, "ki nam skupaj z njegovim geslom ponazarja vsebino njegovega dela in njegovega življenja: Narda dehti in lev zmaguje, ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod varuješ večno svetost!“
Škof Bizjak je še dejal: „Narda velja za kraljevsko dišavo. Cerkveni očetje jo imajo za znamenje ponižnosti, ker se pridobiva iz korenin: Tako tudi ponižnost daje sadove kraljevske kreposti in največje svetosti. Benediktinska molitev, ki jo molijo nad pripravnikom, ki vstopi v samostan, potem ko mu umijejo noge, se glasi: Rešitelj sveta, daj, da bo naša molitev dišala, kakor pristna narda, ki jo je Marija izlila na tvoje presvete noge, da bo ta hiša vsa napolnjena z ljubeznijo in bomo v srcih dosegli tisti mir, ki ga je Marija bila deležna, ko je poljubljala noge svojega Rešitelja!“
Ob sklepu nagovora pa poudaril: „Vsi, ki ste tako ali drugače prišli v stik s škofom Paolom Naldinijem, lahko prostodušno izpričate, koliko privlačnosti pristne narde in koliko odločnosti vladarskega leva sije in veje iz njegovih spisov in njegovih pripovedi, koliko ljubezni in dobrohotnosti do teh krajev in njihovih prebivalcev, koliko globokega spoštovanja in strahu do vsega presežnega in svetega diha iz njegove duše in iz njegovega srca. Naj nas škof Naldini s svojo podobo vedno znova navdihuje in privlači, naj bo tudi po cerkvi Svetega Blaža vedno bolj med nami in pri nas.“
Kdo je bil škof Paolo Naldini?
Škof Paolo Naldíni je bil doma iz Padove, kjer je vstopil v red avguštincev. Papež Inocenc XI. ga je 11. marca 1686 imenoval za koprskega škofa. Po prihodu v Koper je vrsto let zbiral zgodovinsko gradivo, na osnovi katerega je izdal knjigo o slavni preteklosti škofije. V njej je opisal zgodovino koprske stolnice, predstavil škofe in stolni kapitelj.
Na kratko je predstavil vse škofijske in redovne cerkve v Kopru, Izoli in Piranu ter oba primestna dekanata z vsemi župnijami. Zaradi vernikov, ki so govorili le slovensko, je želel poskrbeti za duhovnike, ki bi jih nagovarjali v domačem jeziku. Zato je leta 1710 v Kopru ustanovil »Ilirsko semenišče«, ki je delovalo do leta 1818; takrat je bilo zaradi pomanjkanja kandidatov ukinjeno oziroma prestavljeno v Gorico. Škof Paolo Naldini je umrl 21. aprila 1713 v Kopru.
Simpozij o škofu Naldiniju
V Pretorski palači v Kopru so na znanstvenem posvetu osvetlili Naldinijevo zgodovinsko vlogo. Škof Jurij Bizjak je v uvodu v simpozij dejal, da so želeli z znanstvenim posvetom in razstavo, z ogledom prenovljene cerkve in bogoslužjem pri Svetem Blažu osvetliti ime slavnega koprskega škofa Paola Naldinija, „čigar geslo 'narda dehti in lev zmaguje' navdihuje tudi nas: radi bi začutili vonj njegove narde in se nalezli moči njegovega leva.“ Na simpoziju so spregovorili: škof Jurij Bizjak, Salvator Žitko, Vincenc Rajšp, Marjan Vogrin, Stanko Kokole, Gregor Pobežin, Rafko Valenčič, Metoda Kokole, Edvilijo Gardina in Vesna Kamin Kajfež. V nadaljevanju smo objavili nekaj besed, ki so jih omenjeni predavatelji zapisali v povzetkih pred začetkom posveta.
Na simpoziju je umetnostni zgodovinar Edvilijo Ggardina spregovoril o neizmerni vlogi treh istrskih škofov – krajepiscev pri odkrivanju civilizacijskih aspektov istrskega polotoka. Škofom Giacomo Filippo Tommasini, Francesco Zeno in Paolo Naldini gre po njegovih besedah zasluga, da niso za vedno izbrisana nekatera temeljna poglavja duhovne dediščine, ki obravnavajo urbane in podeželske skupnosti ter sakralne objekte. „Izpostavljena je vloga cerkva kot poslanstvo verske prenove v različnih etnično - socialnih okoljih. Danes je tudi izkušenemu raziskovalcu težko dojeti stvaritve v skrajno revnih ruralnih ambientih, ki jih je naš slavljenec pozdravil kot »vredne blišča mestnih središč«. Predstavljena bo usoda nekaterih umetnin, ki jih beležijo arhivski spisi sakralne dediščine na zgodovinskem ozemlju koprske škofije in stolnice Marijinega vnebovzetja v Kopru pred temeljito prenovo v 18. stoletju,“ je zapisal v povzetku svojega predavanja.
Umetnostna zgodovinarka in ena od snovalk simpozija o škofu Naldiniju Vesna Kamin Kajfež je spregovorila o Naldinijevem umetnostnem naročilu. Prepričana je, da se mu moramo zahvaliti, da je zbral in v Benetkah leta 1700 izdal Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, ki govori o »slavni preteklosti škofije« kot tudi o stanju škofije, ki jo je leta 1686 prevzel. „Njegovo še danes temeljno delo odlično služi pri analizi umetnostnih naročil v času njegovega škofovanja. Naldini je – čeprav mesta ne okolice poprej ni poznal – natančno opisal koprsko stolnico in škofe, kapitelj ter predstavil škofijske in redovne cerkve v mestu in tudi v Izoli in Piranu. Škof si je za svoje zadnje počivališče izbral koprsko cerkev sv. Blaža, ki je bila del samostana avguštink, in je ostala v umetnostnozgodovinski literaturi skoraj v celoti prezrta. Samostan jim je pripadal od leta 1318, ko je škof Tommaso Contarini skupnosti podelil pravila reda sv. Avguština. Verjetno je bil na tem mestu pred tem samostan benediktink, ki bi lahko veljal za prvo znano redovno ustanovo ne le v Kopru, ampak tudi na celotnem območju sedanje Republike Slovenije. Cerkev sv. Blaža je sedanjo podobo dobila v začetku 18. stoletja, za kar je zaslužen predvsem škof Naldini. Ta je z lastnimi finančnimi sredstvi pomagal pri obnovi dotrajane srednjeveške cerkve, za kar so se mu avguštinke zahvalile s portretno busto, opremljeno s škofovim grbom in napisom. Skulptura stoji visoko na steni na desni strani cerkvene ladje med obema stranskima oltarjema, ki sta nastala kot naročilo škofa Naldinija. V prispevku bom natančneje predstavila tudi ostala Naldinijeva naročila v cerkvi sv. Blaža in nekdanji škofijski palači,“ je zapisala v povzetku predavanja.
O glasbi v času škofa Naldinija je na simpoziju predavala umetnostna muzikologinja Metoda Kokole. Dejala je, da njegovo škofovstvo sovpada s časom, ko je glasbo v Kopru, predvsem pa v stolni cerkvi, s svojim delom in aktivnostmi zaznamoval organist in skladatelj, pripadnik ene pomembnejših lokalnih plemiških družin, Antonio Tarsia. „V stolnici je bil med leti 1662 in 1710 pogodbeno plačan kot organist, vse pa kaže, da sta bila njegova vloga o delo veliko širšega značaja. Njegova obsežna in še danes skoraj v celoti ohranjena notna zapuščina v sebi skriva podatke o tedanjem repertoarju, velikosti in zmožnostih tedanjega stolnega glasbenega ansambla, kot tudi vrste repertoarja in glasbenega sloga znanih beneških mojstrov (G. A. Rigatti, G. Legrenzi, itd.), katerih dela so pod njegovim vodstvom zvenela v Kopru. Z natančnim študijem in izvedbami se je tega sloga učil tudi sam, kot razberemo iz njegovih 26 še ohranjenih lastnih kompozicij, datiranih med 1680 in 1712 ter namenjenih glasbenemu bogatenju koprskih cerkvenih praznikov,“ je zapisala v povzetku predavanja Kokole.
V nadaljevanju simpozija je profesor Stanko Kokole osvetlil najimenitnejšega Naldinijevega predhodnika na čelu justinopolitanske dieceze – Giacomu (Jacopu) Vallaressu (koprskemu škofu od leta 1482 do njegove smrti v letu 1503), ki je po vsem sodeč bistveno pripomogel k dokončnemu zmagoslavju sloga all'antica tako na cerkvenih kot tudi na posvetnih javnih stavbah istrske metropole. „Med temi pričevanji izstopata zlasti zgovorni latinski epitaf iz leta 1485 na neohranjeni »grobnici, ki si jo je [Vallaresso] še za življenja uredil v stolnici«, in nič manj elegantno besedilo, ki je bilo leta 1498 vklesano »v marmorno ploščo nad vhodom v dvorano« škofijske palače,“ je povedal Kokole.
Profesor latinskega in grškega jezika Gregor Pobežin pa je povedal, da v Naldinijevem temeljnem delu Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper naletimo na obsežne pasuse v latinskem jeziku, ki bi jih lahko strnili v kar zajeten snopič proznih in pesniških izdelkov; temeljit pregled teh latinskih besedil bo pokazal, pri katerih klasičnih avtorjih je ta nadarjeni verzifikator črpal svoj pesniški navdih. Pri pregledu Naldinijevih latinskih besedil je Pobežin spregovoril tudi o besedilu škofovske sinode iz leta 1690.
O Naldinijevem zemljevidu škofije Koper je spregovoril Vincenc Rajšp. Spomnil je, da je škof v karto narisal mejo škofije, vse župnije škofije in tudi obmejne župnije v sosednjih škofijah. V knjigi je dodal še dragocene opise posameznih župnij in cerkva. „Gre za prvo karto neke škofije v slovenskem prostoru, ki so jo začeli posnemati šele dobrih osemdeset let kasneje. Vzor je lahko našel kvečjemu v kartah kapucinskih provinc iz 17. stoletja, ki so pokrivale tudi Koper.“
Profesor na Teološki fakulteti duhovnik Rafko Valenčič je spomnil na versko-etično podobo škofije v takratnem času. V povzetku je zapisal, da cerkveni krajepis (Corografia ecclesiastica) Pavla Naldinija nima izrecnega namena opisovati versko in moralno življenje v tedanji koprski škofiji. „Njegov namen je bil oris zgodovinske podobe škofije, ustanov in oseb. Pri vprašanju slednjih se ni mogel izogniti predstavitvi in deloma tudi moralni sodbi o njihovem življenju, značaju in zgodovinsko-pastoralni vlogi. V njemu značilnem pristopu in slogu k temu vprašanju Naldini skrbno in z naklonjenostjo predstavi osebe in ustanove (škofe, kapitlje in njihove člane, samostane, redovnike, bratovščine …), verno ljudstvo ter njihovo zvestobo krščanski veri. To ne pomeni, da niso bile prisotne tudi negativne značilnosti, kot so medsebojna nasprotja, praznoverje, moralna izprijenost ipd., ki jim v opisu ne posveča posebne pozornosti. Zato oris prikazuje skoraj idealno podobo ljudi in ustanov tistega časa. V nasprotju s sosednjo škofijo v Trstu v koprski škofiji ni bilo pripadnikov drugih ver, predvsem judovstva, ki so za nekatere škofije predstavljala poseben verski in družbeni problem.“
Marjan Vogrin je spregovoril o rokopisu za tisk knjige Paola Naldinija. Po njegovih besedah so želeli z rokopisom pregledati in predstaviti Naldinijev rokopis, ki je služil kot osnova za tiskanje knjige, ki je bila izdana leta 1700 v Benetkah. Rokopis je po vsej verjetnosti za tiskarno prepisal nek pisar ali uradnik v škofijski kuriji.“
Simpozij o škofu Naldiniju je v Pretorski palači v Kopru s prispevkom škof Paolo Naldini med erudicijo, pastoralo in zavzemanjem za slovansko bogoslužje olepšal tudi zgodovinar Salvator Žitko. V povzetku predavanja je zapisal, da je škof Naldini po svojih stališčih in dejanjih sodil v progresivno kulturno in družbeno okolje tedanjega beneškega Kopra ter lahko njegovo delovanje umestimo v širši družbeni kontekst na prelomu med XVII. in XVIII. stoletjem. „Izraža se tako v novi upravni strukturi in reorganizaciji škofije, ki jo je zasnoval po sinodi leta 1690, v njegovem znamenitem delu »Corografia ecclesiastica«, izdanem leta 1700, zlasti pa v ustanovitvi »Ilirskega semenišča« leta 1710. K temu so prispevala zlasti njegova spoznanja, da je za pretežno slovansko podeželje nujno potrebna vzgoja duhovnikov-glagoljašev, kot tudi njegovi korektni in objektivni pogledi na slovansko prebivalstvo, ki ga je označeval kot dobre in marljive poljedelce oziroma kolone kljub dejstvu, da niso bili avtohtoni prebivalci Istre. Njegova stališča so bila v popolnem nasprotju s kasnejšimi stališči nekaterih članov koprske Akademije dei Risorti, zlasti pa samega Gian Rinalda Carlija, ki je odklanjal slovanski značaj Istre in ga označeval kot tujek v njeni romanski tradiciji. Njegova stališča so dobrih sto let kasneje ob razmahu italijanskega iredentizma in nacionalizma služila kot idejna osnova za izbruh nacionalnih antagonizmov širših razsežnosti, Naldinijeva privrženost in naklonjenost do glagoljaštva pa je po drugi strani predstavljala eno temeljnih opor v borbi za ohranitev staroslovanskega liturgičnega obreda kot temeljnega elementa za ohranitev in uveljavitev jezikovne in kulturne identitete slovanskega življa v Istri.
