Kako močno je spoznanje, da je občasna medijska gonja proti kristjanom v bistvu velik nesporazum
Slovenija | 26.04.2013, 14:00
Še kar odmeva v moji duši Vstajenje, kakšno bogastvo duhovnega doživljanja. Da ga ne pozabim in se poženem v svet nepomembnih zunanjosti, ki je tako privlačen za množice.
Kako zelo osiromašim svoje življenje, če zanikam notranje bogastvo, namesto, da bi ga z njim še pomnoževal. Na Veliko noč je bilo tudi veliko zunanjega, a če je to povezano v celoto, tudi z duhovnim doživljanjem, je čudovito praznično. Da le ne ostanem samo pri lepih oblačilih, bogati, okusni hrani, pisanih barvah, blišču. Samo z zunanjim, navideznim, pravzaprav lažem, delam proti Resnici in s tem povzročam najprej negotovost, ki se potem razvije v zmedenost, kasneje v stisko. Vedno se to zgodi, ko zanikam nekaj, kar je bistvo – bistvo praznika, bistvo človeka. Če zanikam tisto, kar globoko v meni očitno je, s tem pravzaprav zanikam sebe, pa tudi onemogočam, rušim svojo Pot.
Modrost pravi, da poleg kril, ki mi jih starši pomagajo oblikovati in utrditi, da lahko odletim, potrebujem korenine ter izvire, ki mi bodo omogočili, da se napijem iz njih, vzletim in usmerim svoja krila... Nekje, nekoč se lahko ustalim v svojem delovanju. Da svojega izvora ne pozabim, ne zavržem, potrebujem bistvene vrednote, da se lahko napajam za razvoj vsega, kar mi omogoča in napolnjuje za Celoto.
Če je življenje pot k resnici, potem zanikanje trojstva (Oče, Sin in Sv. Duh), povezanosti duše, telesa in duha, ne more biti, ker mene potem prej ali slej ni, oz. sem le izkrivljen del mene. Brez te celovite naravnanosti se sam sebi odpovem, odpovem se Bogu.
Želim z odprtimi očmi in ušesi, s svojim delovanjem, iskati resnico skupaj z vsemi, ki so močno povezani z mojim življenjem, pa tudi s tistimi, ki jih srečujem na druge načine. Prebijamo se skupaj, z izkušnjami, tudi z zmotami, ob padcih. Važno je, da rečem »Ne!« zlobi, krivičnosti, sebičnosti, primitivizmu. In nikoli ne odneham. Vztrajam v iskanju luči, se učim od vseh in vsega, kar prihaja naproti.
Ob srečevanju z ljudmi me zmoti prazno govoričenje, kot da »mlatijo prazno slamo«. Beg pred resnico? Morda pa samo igrivost. Trudim se kljub vsemu odkrivati iskrice dobrote, medsebojnega razumevanja, spoštljivosti, spodbud, odkritosti med nami. Zaradi negovanja naših vezi. Želim vztrajati v potrpežljivi drži. Da smo kljub konfliktnosti sposobni delovati pomirjujoče in konstruktivno. Se vključimo v raznolikost za ustvarjalno, skupno dobro.
Ko razmišljam o vlogi kristjana v različnih situacijah, v povezavi z mojimi vlogami, se mi osebno še ni zgodilo, da bi sama naletela pri ljudeh na sovražen sprejem. Spremljam dogajanja, včasih pa me res zaboli, predvsem zavedenost, zmota pisca ali storilca s sovražnim tonom. Kot na primer ponoči s črno barvo zamazana Mati božja umetnika p. Marka Rupnika na pročelju hiše moje sorodnice. Bolečina storilca. Žalost sorodnice.
Sama poskušam ohranjati odprto, pokončno, a skromno držo glede mojega prepričanja. Nisem, vsaj ne namenoma, provocirala tistih, za katere sem vedela ali slutila, da mislijo drugače. Med njimi je kar nekaj mojih prijateljev. Želim si, da bi mi velikonočna luč še naprej svetila na poti, da bi se vedno z zanimanjem ozirala na človeka, in si mu, ne glede na to, kdo je, od kje prihaja, kam gre, vedno upala pogledati v oči.
Želim ostati zvesta svoji temeljni odločitvi, da vlagam napor, prizadevanje za spoštljivost, za človečnost, poštenost, ljubezen do bližnjega. So situacije, ko se od sočloveka nekako odbiješ, a nikoli s sovraštvom, vedno lahko ostaneš dobrih, spodbudnih misli, v molitvi z njim. Čeprav zaboli, čeprav prvi hip nekako ni videti luči.
Resnični problem današnjega človeka je sebičnost. Poskrbeti le zase. Zakaj bi skrbel za druge! Poskrbi zase, ja, a ne pozabi na druge. Moč da danes odloča. Dobro, da moč je, trdnost je, a je prav, če je uporabljena za dobro, tudi za sočloveka. Nagovarja me izraz – bogataš s srcem Sina, ki ljubi.
Na drugi strani pa se pojavi hinavščina kot prevelika »skrb« za šibke, ki jim ne dopustimo njihovega dostojanstva. So tudi revni s srcem bogataša. Zato potrebujemo novo definicijo, kdo je potreben pomoči. Kdo je pravzaprav šibek. Ni tisti, ki s polnim želodcem vpije za svoje pravice, dolžnosti pa ne vidi. Marsikdo pa je v svoji resnični šibkosti tiho. Človek je sam po sebi velika vrednost, ne glede na to, ali več daje, ali pa več prejema - če ne more dajati. A marsikdo ne naredi nič, da bi prevzel odgovornost za sebe, za pošteno, pravično držo, brez skritih goljufij, ob katerih se samozadovoljno hvali, kako se »znajde«.
Ali je v ozadju tega tudi prevelika skrb za rojene otroke? Da jih s svojo permisivno vzgojo delamo odvisne, neopremljene za samostojno, odgovorno pot. Ko po svojih zmožnostih prispevam, dajem, ne samo prejemam, rastem tudi sam, me to dela vrednega. Če razvrednotimo posameznega človeka, se kriza skupnosti poveča, če razvrednotimo svoje duhovne korenine, duhovno dediščino, potem je zagotovo globoka kriza.
Kako močno je spoznanje, da je občasna medijska gonja proti kristjanom v bistvu velik nesporazum. Saj nam je kristjanom, pa tudi vsem drugim, vsakemu posebej, dana samo možnost, da se v svojem življenju pripravimo, oblikujemo za večnost. Koga s tem kristjan ogroža? Vsak človek ima pač samo enkratno možnost, da se svobodno odloči, se zavzema, trudi v tej smeri. Ob tem pada, mu spodleti, dvomi, se brezglavo, neumno, ali sebično obrača na stranpoti. Pa spet z naporom hodi naprej, skozi težave, preizkušnje, včasih poln dvomov, a s prevladujočo zavestjo ljubezni, ljubeče drže. Je enkratna Božja podoba. Je enkraten Božji otrok. Če se resnično zaveda svoje neprecenljive vrednosti, se iz padcev vedno znova dvigne. Da potem po tej poti pride do Vstajenja. Kako močno sporočilo Velike noči je za vsakega od nas. Dati življenje, posvetiti življenje za Ljubezen, hoditi z upanjem skozi vse leto vere, saj me On ljubi.
Velikokrat opazimo velikanska, zmaličena in popackana krila marsikaterega slovenskega človeka, ki brez pravega cilja leti skozi življenje in je prepričan, da je glavni, sam odloča o vsem, o življenju in smrti, spreminja zakone narave in vidi samo sebe. Dokler se v svoji nadutosti dokončno ne zaplete in konča z zavedanjem popolne praznine. Zato, naj nas ne zanese, nikoli se ne odpovejmo svoji duhovni in tudi ne umetniški dediščini, ki imata resničen dostop do čudovitih izvirov večnosti.