Po koliko je svoboda?

| 16.04.2013, 13:30

Čudoviti um človeka je v svoji domišljiji uspel ustvariti pravljice s katerimi je otrokom in mladostnikom znal na preprost in učinkovit način razložiti delovanje izredno kompleksnega in kompliciranega stroja, ki ga enostavno imenujemo življenje.

Kako se v sladki hiši iz čokolade v resnici skriva hudobna čarovnica, ali kako se v koži jagnjeta lahko skriva volk, ali pa kako lahko v še tako strašni zverini najdemo košček dobrote.

Toda človek je odrasel, se poimenoval razsvetljeni in čarobnosti pravljic dal ime poanta, njihov vzgojni vpliv pa raje zaupal psihologom. Nato je ta človek po istem kopitu razstavil tudi vse kar je dišalo po religiji, razstavljanje poimenoval odčaranje, veri dal ime opij, deset zapovedi, ki so tisočletja zadostovale za osnovni red, razširil na malo morje predpisov in ustoličil nove duhovnike, ter jih imenoval pravniki. Ker vseh ljudi, ta razsvetljeni človek ni prepričal, je v svoji neizmerni iznajdljivosti začel skozi vse mogoče medije pripovedovati in prikazovati zgodbo o uspehu ter s tem dvomljivce prepričal, ali pa vsaj utišal.

Tako zdaj živimo v tej realnosti in ne več v pravljicah, živimo za trenutek, za zdaj in ne več za večnost. Zgodba o nenehni rasti delnic, dobička in blaginje, zgodba brez pravljic pa nas je pripeljala v stanje, ki ga je, pozor, pred več kot stopetdesetimi leti sijajno opisal francoski politik in filozof, Alexis de Tocqueville: „Družba, v kateri ljudje končajo ograjeni v svojih lastnih srcih, je družba, v kateri se jih bo malo želelo dejavno udeleževati samoupravljanja. Raje bodo ostajali doma in uživali v zadovoljstvih zasebnega življenja tako dolgo, dokler bo aktualna vlada proizvajala sredstva za ta zadovoljstva in jih na široko razdeljevala. To odpira možnost novega, specifično sodobnega despotizma... Vlada bo blaga in paternalistična. Lahko celo ohrani demokratične oblike z občasnimi volitvami. Toda dejansko bo vse vodila ogromna skrbniška moč nad katero bodo ljudje imeli malo nadzora.“

Za tiste, ki ne razumejo položaja v katerem smo, za tiste, ki še vedno živijo v nekih drugih pravljicah, sem izbral nekaj poudarkov iz našega in tujega tiska, ki iz dneva v dan bolj neposredno govori o tem kako daleč smo zabredli. Najdlje v neposrednosti je šel ekonomist Jože P. Damjan v sobotni prilogi Financ, Weekend. Takole piše: „Zdaj si pa predstavljajte paniko v vrstah na levici z vsemi mogočimi majhnimi in velikimi tajkuni, ko je pred dobrim letom namesto »kronskega princa« Zorana Jankovića na oblast prišel »princ teme« Janez Janša in ko je njegova vlada začela resne priprave na sanacijo bank prek slabe banke. Si predstavljate levičarsko paniko, ko so dojeli, da jim bo podjetja podržavil, upravljal in privatiziral Janša? Predstavljajte si, da ste lastnik majhnega, vendar močno zadolženega imperija, ki ima med drugim v lasti vplivni časopis, in da ste nenadoma v nevarnosti, da izgubite vse, kar ste si z veliko težavo pri(h)vatizirali v dveh desetletjih.

Kaj bi naredili? Naredili bi vse, da bi Janša padel, mar ne? In tudi so naredili vse. Od gromozanskega nasprotovanja zakonu o slabi banki v parlamentu, vložitve ustavne presoje in referendumskih pobud v zvezi z zakonom o slabi banki do spodbujanja in logistične podpore »spontanim« demonstracijam proti skorumpirani oblasti - ter, če ne zaleže, tudi do drugih oblik »demokratičnega državnega udara«.“ Tako Damjan, drugi ekonomist, Janez Šušteršič pa v včerajšnjih Financah med drugim piše: „Danes je očitno, da je bilo novo vlado nujno sestaviti predvsem zato, da bi »komando« nad državnimi podjetji lahko prevzeli »gazde« Jankovićeve šole.“

Za tiste, ki ste prezrli tuje ocene našega stanja, vam ponujam nekaj iz Frankfurter Allgemeine Zeitunga, ki je prejšnji teden pisal o Sloveniji tudi naslednje: "Morda sploh še niso doumeli, kako resen je položaj. To bi bila enaka napaka, kot jo je naredila prejšnja vlada na Cipru." Der Spiegel pa: „Da je OECD poudaril, da so številne težave bank posledica dejstva, da industrija po padcu komunizma v Sloveniji nikoli ni bila povsem privatizirana. Posledica tega je "nezdrav delež političnega vpliva na večje banke kot so NLB". Kritiki celo trdijo, da so bila nekatera podjetja deležna posebnih ugodnosti zaradi političnih povezav.“

Seveda razumem vse tiste, ki ob takšnih podatkih skomignejo z rameni, ker se jim plača ni bistveno spremenila in jo še vedno redno prejemajo, ti še vedno živijo od vladnih sladkarij o katerih je govoril Tocqueville in v svetu, ki se požvižga na jutri, uživa sedanji trenutek in je prepričan, da bo to večno trajalo. Toda to ne pomeni, da krize ni in krilatica, ki že nekaj časa kroži: „Če je to kriza, naj kar traja.“, vse bolj postaja neslana šala. Kriza je še kako realna in resnična. Iz dneva v dan proizvaja več plačilno nesposobnih podjetjih in posledično družin brez osnovnih sredstev, ki počasi črpajo še zadnje rezerve. Kriza bo še kako resnična, ko bo morala Slovenija vrniti zapadle milijarde, za katere se sicer lahko vnovič zadolžimo, toda poglejte po kakšni obrestni meri. Za tiste ki ne razumejo, kaj pomeni zahtevan donos na državne obveznice... Sedem odstotkov je kritična meja, ker realno ne morete ustvariti takšnega donosa, da bi posojilo lahko vrnili. Če poenostavim... Če si izposodim njivo za pridelavo krompirja, ne morem obljubiti, da bom posojilo poplačal s tono krompirja, ker na takšni njivi lahko pridelam največ 900 kilogramov. Morda zdaj lažje razumete, zakaj smo nekateri zelo zaskrbljeni, ko se obresti zadnje dni gibljejo že okoli šest odstotkov in pol.

Gledano v širšem kontekstu je ihta in nuja metanja prejšnje vlade in uničenje Janeza Janše s strani njegovih nasprotnikov kar malo nerazumljiva, saj so s tem žrtvovali svoj priljubljen strelovod, kjer so lahko razelektrili vse živo. Kot je sijajno, spet v Financah, napisal meni tako ljubi komentator, dr. Alojz Ihan: „Janša je bil samo priročen in fizično izjemno vzdržljiv strelovod; in zdaj ko je očitno izginil ne le kot predsednik vlade, ampak kot politična persona, se zna Slovenija brez njega (in s skritim Jankovićem) znajti v hudi elektrostatični stiski. Ob sivi vladi, ki se po uradniško ne bo hotela iti strelovodarstva, se nam zna dogoditi krut socialni eksperiment z osnovnim vprašanjem, kam usmeriti slovensko znevrotizirano, travmatično energijo (zaradi brezupnega stanja družbe), ki jo je do sedaj uslužno absorbiral JJ, in je nekako organizirano prodajala medije, vzdrževala zanimanje za proteste, sindikate, upokojence; zdaj pa, ko se naši politični strelovodi umikajo, bo še vedno ostalo dejstvo, da bo treba (upravičeno in objektivno) znevrotizirano energijo nekam dati. „ Konec citata.

Resnično sem se bal, da bo ob prekopu škofa Rožmana na tapeto spet prišla nikoli zares končana državljanska vojna in vedno priročen strelovod, cerkev, pa se začuda ni zgodilo nič, ali bolje se še ni zgodilo nič.

Toda tako kot verjamem, da se bo pred koncem tiste pravljice v kateri nastopajo troli z računi na Cipru zgodilo še marsikaj, saj so njihovi junaki predolgo živeli v pravljičnem svetu kočij in služabnikov in neumnih kmetov, tako tudi verjamem, da na koncu vsake resnične pravljice zmaga dobro.

Prav to dobro o katerem že tisočletja govorijo modrostne literature različnih narodov in tudi religij se nahaja v vsakem izmed nas. Iščimo ga in spodbujajmo drug pri drugem in nekoč bo prekvasilo tudi naš narod.