Starši moramo biti zahtevni najprej do sebe

| 12.04.2013, 14:11

V Sloveniji doživljamo čas suhih krav. Čeprav raziskave kažejo, da smo vedno bolj debeli - posebej pretresljiva je tista, ki je ta teden prišla med nas in predstavila, da je Slovenija v vrhu po debelosti otrok. Pri tem pa med drugim skrb vzbujajo tudi tvegana vedenja otrok in mladih.

Podatek o debelosti kar drži, saj je to moč ugotoviti že na pogled, medtem ko še sedaj ne vemo, ali smo tretja najbolj varna država v Evropski uniji ali naslednja, ki bo potrebovala finančno pomoč. Vsekakor smo še vedno dežela z mnogimi priložnostmi, kar nam povedo tujci, ki živijo tu. Le spravo bomo morali končno živeti, sicer delitvam ni videti konca in nekje, ne predstavljam si, kje bi to lahko bilo, najti kanček poštenja, ki bi se potem širilo na vsa področja. A riba smrdi pri glavi, zato bo težko.

Vrnimo se k otrokom. Ta teden je močno odmevala afera v kamniškem vrtcu. Najbrž ste slišali, da gre za pritožbo mame, ki ji je otrok rekle, da so nad otrokom izvajali nasilje, lepili trak čez usta in ga zaprli na teraso. V bran vzgojiteljicam so stopili vsi starši, razen mame, ki se je pritožila. Ravnateljica je končno spregovorila in povedala, da so vzgojiteljico in pomočnico poslali na dopust, da primer raziskujejo in da je njihova toleranca do nasilja ničelna.

To tudi sama absolutno podpiram, saj je toleranca do nasilja še vedno previsoka v naši družbi, kar je pokazalo tudi Nočno sonce, ki je odprlo to temo. Klici žensk in moškega, ki so bili ali so še žrtve nasilja, so nam odprli vrata v domove, v prostore, ki bi morali prinesti največ varnosti in sreče, a smo bili priča žalostnim zgodbam. Vse se začne v družini in to včasih kdo pozabi, oziroma zanika. Ponavadi tisti, ki ima doma vse „na glavo“ in nima moči, da bi kaj spremenil. Močnejšega se čuti, ko dela red v vrtcu, šoli, uči vzgojitelje, učitelje, le sebe ne. Večkrat taki starši skupaj s svojim otrokom prihrumijo v šolo, ponekod še z odvetnikom in jih „napnejo“ učitelju, radi grozijo z različnimi inšpekcijami. Ob tem si večkrat mislim, da bi morali ustanoviti inšpekcijo, ki bi lahko preverila družine. Sploh ne drži, da če je otrok problematičen, je gotov nekaj narobe v družini. To se pokaže ob srečanju s starši, ker če so starši realni, problematiko otroka zaznajo sami in jo skupaj z vzgojiteljicami in učiteljicami rešujejo. Ko stopijo skupaj so uspešni, otrok pa na bolj pravi poti.

Primer, ki v teh dneh odmeva v medijih in na socilanih omrežjih, bo mogoče komu odprl oči. Predvsem politikom, preden se bodo odločili in spet varčevali na račun otrok in najstarejših. Tisti, ki niso brisali noskov in ritk otrokom v vrtcih ali 25 razigranim najstnikom, ki so najpametnejši na svetu, razlagali dolgočasne slovnice, z lahkoto dvigajo normative. No, če to podkrepijo z izjavo, da normativi niso problem, saj so sami imeli več kot sto študentov v predavalnici, pa se mi zdi cinizem brez primere.

Dejstvo je, da nekateri starši danes od vzgojiteljic in vzgojiteljev, učiteljic in učiteljev pričakujejo nad ljudi, vedno nasmejane, ravno prav nežne, strokovne … Od njih zahtevajo in pričakujejo celo več kot od sebe - to se mi zdi tragika in problem sodobnega časa. Moja otroka imata krasne vzgojiteljice in vzgojitelje, zdaj tudi učiteljice in učitelje in na vsakih govorilnih urah slišim, kako rada pripovedujeta o tem, kaj počnemo doma, kaj se nam dogaja. In potem se samo sladko nasmejimo, ker vemo, da otroci povedo vse in tudi več, predvsem pa, da imajo bujno domišljijo.

Ko smo se nekega dne peljali v avtu, mi je moj štiriletnik začel pripovedovati, kako mu je v vrtcu tekla kri iz nosa, ker ga je prijatelj porinil v steno, potema pa … Uf, vsi alarmi v moji glavi so se oglasili, a pustila sem, da je pripovedoval naprej. „A veš, potem je pa prišel Miklavž in sem z njim plesal in me je vrgel do neba ...“ in sem se olajšano nasmehnila, ker sem vedela, da si je čist vse izmisli in vem, da bi mi vzgojiteljica povedala, če bi bilo res kaj narobe. A lahko bi ga prekinila že pri prvem stavku, ga zasula s kupom vprašanj in ko bi zaslutil, da sem prestrašena, jezna, bi hitro vedel kaj in kako reči, seveda pa bi reševal tudi svojo zgodbo.

Zato dragi starši, spoštujmo in poslušajmo svoje otroke do konca in upoštevajmo, da je njihov domišljijski svet tako brezmejen in skrivnosten in nenazadnje, da bi se težko opomogli od zadrege, če bi vzgojiteljice našim otrokom vse, kar jim povedo o dogajanju doma, verjele. Otroci so naše naše največje bogastvo, zato z njimi tudi tako ravnajmo. Najprej sami, potem pa to z vso pravico zahtevajmo tudi od drugih.