Cerkev – sama sebi namen?

Slovenija | 09.04.2013, 13:35

Skoraj mesec dni je minilo, odkar je krmilo Petrove barke prevzel papež Frančišek. Prvi odziv je bil presenečenje nad tem človekom, ki je ravnal tako spontano, preprosto, človeško, evangeljsko. Počasi pa so tudi mediji nehali pisati o njem, saj je je bilo kar naenkrat preveč pozitivnih novic. Tega pa javnost ni navajena.

Prvi dnevi z njim so se vsaj meni zdeli kot nenehne duhovne vaje. S svojim ravnanjem je nagovarjal in spodbujal. Sploh ni potreboval nobenih besed. Množice so mu sledile in zdelo se je, da je ustvarjal ozračje bratstva, kjerkoli se je pojavil. Po prvem navdušenju pa se je začela odstirati tudi vsa globina njegovega duha. Zdi se, da z neko notranjo močjo ruši meje, ki so bile predvsem v naših glavah postavljene desetletja, če ne že stoletja. Prav gotovo so bile prej tudi potrebne, da so se določene stvari utrdile in zavarovale. In da so omogočile, da se zdaj odpremo tudi navzven. Papež Frančišek nas namreč spodbuja prav k temu, da gremo na obrobja. Pogosto v naših okvirjih, ki smo si jih ustvarili, pozabljamo, da Cerkev ni namenjena sama sebi, ampak je znamenje Jezusovega odrešenja za ta svet. Lažje je ostati na varnem v teh okvirjih, kjer vse deluje, kot smo predvideli, ko gremo ob nedeljah k maši, potem pa že opravljamo sosedo, ki spet ni šla k maši, ki je po naših merilih ravnala napačno... Lažje si je ustvariti krog isto mislečih prijateljev, s katerimi potem rešujemo svet, saj vse odgovore že poznamo... Lažje je zazibati se v neko povprečnost krščanstva in se v mislih zavajati, da smo dobri kristjani... Če pa prisluhnemo papežu Frančišku, če odpremo svoje srce, bomo v njegovih besedah zaznali klic k vesoljnemu bratstvu. Izraz vesoljni pa ne vključuje le kristjanov, ampak ves svet. On to bratstvo živi v vsakodnevnih odnosih in zanje tako močno pričuje, da priteguje številne, tudi neverujoče v to dinamiko novih odnosov.

Presenetil nas je s svojo odločitvijo, da bo mašo za veliki četrtek daroval v zaporu za mladoletne. Čeprav sem mislila, da smo nad njegovo odločitvijo, da bo tem mladim zapornikom umil tudi noge, vsi navdušeni, pa sem slišala tudi negativne odzive: češ, ti prestopniki pa res niso vredni, da jim sam papež umije noge. To je tisti naš okop, ko sami sebe postavimo na višji položaj, čeprav je že Jezus rekel: Kdor se povišuje, bo ponižan. Koliko meja v naših glavah bomo še morali podreti, da bomo počasi začeli razumevati to, kar dela papež Frančišek. Na umestitveno mašo je povabil le dve osebi iz Argentine (ostalim vernikom je naročil, naj ne kupujejo dragih letalskih vozovnic in denar raje namenijo revnim). Ena od teh dveh osebnosti je bil delavec z ulice, ki pobira star papir in karton ter ju potem prodaja za preživetje. Kako izjemen vzor nam je dal! Še vedno se ni preselil v papeško stanovanje, ampak ostaja v Domu sv. Marte, kjer, kot pravi, ima lahko vsakodnevno stik s preprostimi ljudmi. Vsak dan jih tudi sprejme pri maši v tamkajšnji kapeli. Prvi, ki jih je povabil k maši, so bili vatikanski komunalni delavci in vrtnarji.

Vsega tega pa papež Frančišek ne dela zaradi skromnosti, ki bi bila sama sebi namen, ampak zato, ker tako globoko in resnično spoštuje dostojanstvo vsakega človeka. Smo tega premika sposobni tudi mi? Smo sposobni v človeku, ki ima drugačne nazore, ki nam celo škoduje, videti brata, ki ga Bog ljubi, tako kot mene? Kakšna revolucija bi bila že ta majhna, a hkrati velika sprememba miselnosti. Sama priznam, da mi je večkrat težko tako razmišljati. Kadar pa uspem v človeku, ki mi ni simpatičen videti Jezusa in ga ljubiti, občutim veliko svobodo in mir, ki napolni srce in mi da polet za naprej.

Mnogi se sprašujejo in ugibajo, ali bo papež uspel prenoviti tudi rimsko kurijo. Zanimiv se mi je zdel odgovor br. Mirana Špeliča, ki je v oddaji Pogovor o dejal nekako takole: „Spremembe v različnih dikasterijih so le kozmetični popravki. Papež bo spreminjal z osebnim odnosom in pristopom do vsakega človeka, ki je zaposlen v rimski kuriji.“ Zelo radi vso krivdo za vse, kar v Cerkvi ne gre, zvalimo na vrh. V zadnjem času predvsem na rimsko kurijo, ki se zdi kot neka utrdba iz preteklosti. Pa vendar ni vse tako črno belo. Številni zavzeti in globoko verni škofje in duhovniki delujejo v službi Cerkvi na različnih področjih. Seveda smo vsi samo ljudje in prav gotovo tudi v samem vrhu prihaja do napak. Ob tem pa pozabljamo, da smo tudi mi del te barke, te rimske kurije. Tudi od nas je odvisno, v katero smer bo plula. Ali bomo ostali za ograjami v navidezni varnosti, ali pa bomo pogledali navzven. Pred nami je svet, ki išče, hrepeni po sreči, ki se utaplja v stiskah in negotovosti. Papež Frančišek nas opominja, da je Jezus prišel na svet za vsakega, tudi najbolj odrinjenega na rob družbe. Tudi naše župnije so včasih del te stare utrdbe, kjer se bolj kot ne ukvarjamo sami s seboj. Skupine, ki so sicer nujne in temelj življenja vsake vsake župnije, ne bi smele biti namenjene same sebi, ampak le kraj, kjer si naberemo moči, da gremo potem v svet. Še dobro, da imamo dobrodelne ustanove, kot je na primer Karitas, ki ponuja roko vsakemu. Pa vendar Cerkev ni prvenstveno dobrodelna ustanova. To je poudaril papež Frančišek takoj ob nastopu svoje službe, ko je dejal, da je Cerkev predvsem Kristusova nevesta in da nismo Kristusovi, če Cerkve ne gradimo na križu. „Lahko smo duhovniki, škofje ali papeži, vendar pa nismo Kristusovi“, je jasno zatrdil.

Papež Frančišek nas vabi, da gremo v svet, da smo pripravljeni veselo oznanilo prinašati v vsa okolja našega življenja. Na nas pa je, ali bomo raje ostali v udobju naslonjača naše vere, ali pa bomo odprli vrata svojega srca in pogledali okrog sebe. Prepričana sem, da bomo tako ozdravili tudi notranje rane, ki so se v zadnjih desetletjih pojavile v Cerkvi. Ko se namreč darujemo za druge, pozabimo nase in kar naenkrat ni več prostora za razne deviacije in sebične namene. Potreb je veliko, dovolj pa je, če se ozremo že na človeka, ki je ob nas. Ta nam bo pomagal razširiti srce, da bomo potem našli tudi načine, kako dati svoj nenadomestljiv prispevek h gradnji vesoljnega bratstva. Našli bomo načine, kako podpreti kristjane v Siriji, ki trpijo in si želijo naše podpore vsaj v molitvi; kako prispevati k varovanju stvarstva in ga ohraniti tudi za prihodnje rodove; kako se tudi v javnosti zavzeti za vrednote, ki so v temelju najbolj človeške in hkrati božanske; kako spoštovati dostojanstvo vsakega človeka in nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Videli bomo osamljene, ki se jim lahko približamo in jim polepšamo življenje. Vse to pa bo najprej osrečilo nas same. Dovolj je pogledati papeža Frančiška in vidimo, da je srečen.