Škofje Štumpf, Glavan, Bizjak in Lipovšek o skrivnosti Kristusovega vstajenja
Slovenija | 31.03.2013, 09:54
Murskosoboški škof Peter Štumpf je v nagovoru pri velikonočni sveti maši poudaril, da kristjani na veliko noč „verujemo, da je bil Jezus obujen! Ni ga v grobu! Živi med nami in z nami. V moči njegovega vstajenja bomo vstali tudi mi, saj od krsta naprej v sebi nosimo kali večnosti.“ Celjski škof Stanislav Lipovšek je v nagovoru dejal, da smo kristjani, učenci Jezusa Kristusa, „nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila, ki je utemeljeno in izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja ter njegovega zveličavnega delovanja.“ Novomeški škof Andrej Glavan pa je vse povabil, da naj se v letu vere spomnimo, da je Bog pogosto posegal v zgodovino. „Že velikokrat se je zdelo, da sta laž in pokvarjenost zmagali, a se je vedno znova pokazalo, da Bog bedi nad vsem,“ je dejal škof Glavan. Koprski škof Jurij Bizjak pa je dejal, da nas „Kristus s svojim vstajenjem osvobaja greha, ki je izpred vrat vdrl v našo hišo. Vzorec za izhod iz sužnosti v svobodo je odhod izvoljenega ljudstva iz Egipta.“
Novomeški škof Glavan je pri velikonočni maši v novomeški stolnici poudaril, da je resnica o Kristusovem vstajenju, zagotovljena z Božjo avtoriteto, v tem, da je Bog na ta dan, po svojem Sinu premagal smrt in nam odprl vrata v večno življenje, v življenje brez konca. To je največja novost in najbolj vesela novica. Nadaljeval je z besedami, da se zdi, da nam težke razmere v svetu onemogočajo vero, da je pri Bogu vse mogoče in da lahko nadaljuje z ustvarjanjem novega sveta. „Kot da sile zla, smrti in brezupa zmanjšujejo vsako vero v življenje in ustvarjajo vtis, da je Bog daleč in se ne zmeni za naš svet. V letu vere se spomnimo, da je Bog pogosto posegal v zgodovino. Že velikokrat se je zdelo, da sta laž in pokvarjenost zmagali, a se je vedno znova pokazalo, da Bog bedi nad vsem,“ je povedal škof Glavan.
Celjski škof Stanislav Lipovšek je v stolnici sv. Danijela dejal, da je oznanilo Jezusovega vstajenja, zagotovilo naše vere in da je to izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, kjer se vedno znova slišijo glasovi, da se nam ne obeta nič dobrega. „Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila, ki je utemeljeno in izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja ter njegovega zveličavnega delovanja. Škof Lipovšek je še dejal, da letošnji velikonočni praznik obhajamo v letu vere, ki je v svojem bistvu vabilo, da uresničimo velikonočno skrivnost, obnovimo zavezo, ki se je za nas uresničila pri krstu ter se vedno znova bližamo svetim zakramentom, ki so vrelci Božje milosti.
V murskosoboški stolnici je vstajenjsko sveto mašo daroval škof Peter Štumpf. Poudaril je, da sta spremljevalki Jezusovega vstajenja resnica in ljubezen. „Laž o tem, da so apostoli ukradli Jezusovo mrtvo telo in potem razglašali, da je vstal, so Jezusovi sovražniki širili že takrat in jo širijo še danes,“ je dejal škof in dodal, da bi nekateri radi Cerkev ujeli na laži in neverodostojnosti. „Vstajenja ne moremo obravnavati z merili znanosti, še manj z medijskimi pristopi. Resnico o vstajenju nam lahko posredujejo samo evangeliji,“ je povedal škof Štumpf in vse povabil, da se veselimo novosti življenja, ki vre iz Jezusovih poveličanih ran na ves svet. „Mi verjamemo Mariji Magdaleni, Simonu Petru, Janezu, drugim apostolom in evangelistom, da je Jezusov grob prazen. Po njem brskajo samo še dvomljivci in ustvarjalci čenč. Verujemo, da je bil Jezus obujen!“
Ustavimo se še v koprski škofiji. Škof Jurij Bizjak je pri velikonočni maši dejal, da se rodimo v svobodo in za svobodo, toda to svobodo je treba stalno pridobivati in vzdrževati. „Svoboda nikoli ni dosežena enkrat za vselej, temveč jo je treba vedno znova dosegati z izpolnjevanjem vsakdanjih dolžnosti,“ je povedal škof Bizjak. Poudaril je, da nas velika noč kliče na pot iz izgnanstva v domovino. „Kar se je po grehu zgodilo prvemu človeku, se po vsakem prekršku dogaja tudi v naših časih: izgnani smo iz raja, izgnani smo iz svoje domovine, izgnani smo iz svojega doma,“ je povedal koprski škof ter dodal, da vse ni tako temno, kajti z vstajenjem prihaja upanje. „Potrebno je izbrati pravo pot in potrebno je stopiti skozi prava vrata, ki jih priporoča Kristus: „Stopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki pelje v pogubo. In kako ozka so vrata in tesna je pot, ki pelje v življenje!“
Nagovor novomeškega škofa Andreja Glavana pri velikonočni maši
Dragi bratje in sestre!
Vsem najprej vesel velikonočni pozdrav, predvsem bolnim, nemočnim in osamljenim!
Pri velikonočni praznični maši v pesmi slednici slišimo, da Cerkev veselo poje: »Vemo! Kristus je res vstal od mrtvih!« To je srčika velikonočnega oznanila, jedro naše vere. To je temelj, na katerem je zgrajeno naše upanje, ves naš krščanski optimizem. Zaslužni papež Benedikt XVI. je v svoji drugi knjigi Jezus iz Nazareta zapisal: »Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo nekaj novega, kar spremeni svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti« (str. 237). Da, resnica o Kristusovem vstajenju, zajamčena z Božjo avtoriteto, je v tem, da je Bog na ta dan, po svojem Sinu premagal smrt in nam odprl vrata v večno življenje, v življenje brez konca. To je največja novost in najbolj vesela novica.
Vendar, zakaj se to oznanilo mnogih današnjih kristjanov ne dotakne? Ali so naši radarji oslepeli za resnico nevidnega? Da so Jezusovi učenci to dejstvo sprejemali le počasi, je še razumljivo, saj je dogodek vstajenja presegel vsa dotedanja človeška pričakovanja in predstave o večnem življenju. Apostoli se niso takoj znašli. Preveč so jih bremenili dogodki, ki so se zgodili malo prej v času Jezusovega trpljenja in smrti. Čeprav jim je Jezus prej večkrat omenjal svoje vstajenje, nihče ni pomislil, da bi se lahko res zgodilo, da nekdo, ki je mrtev, vstane od mrtvih.
A Bog je vedno nepredvidljiv. Zdi se, da nam težke razmere v svetu onemogočajo vero, da je pri Bogu vse mogoče in da lahko nadaljuje z ustvarjanjem novega sveta. Kot da sile zla, smrti in brezupa zmanjšujejo vsako vero v življenje in ustvarjajo vtis, da je Bog daleč in se ne zmeni za naš svet. V letu vere se spomnimo, da je Bog pogosto posegal v zgodovino. Že velikokrat se je zdelo, da sta laž in pokvarjenost zmagali, a se je vedno znova pokazalo, da Bog bedi nad vsem. Kljub temu pa včasih ne razumemo, zakaj na videz molči in dopušča zmedo. Izkušnja kaže, kolikor bolj je zlo napadalno, vsiljivo in arogantno, je to znamenje, da mu zmanjkuje časa.
Tržaški pisatelj Alojz Rebula je ob dejstvu, da celo mnogi kristjani ne jemljejo resno velikonočnega vstajenja, takole razmišljal: »Ko bi znal današnji kristjan izskočiti iz svoje mlahavosti in dejansko, začudeno, pretreseno zaživeti vero v vstajenje. Že sebično gledano: za koliko zdravil bi zalegla ta njegova vera, za koliko pomirjeval in psihiatrije! Ne bi ga bilo strah časa, ki neustavljivo reže gube v njegova lica in suši njegove kosti, saj bi vedel, da ga na novi zemlji čaka nek drug organizem, manj nebogljen in piškav od sedanjega! Telesno in moralno trpljenje bi mu bilo znosnejše, saj bi vedel, da si z njim, ne samo odkupuje svojo lastno večnost, ampak, da z njim sodeluje pri svetovnem odrešenjskem dogajanju. Smrt bi mu bila manj grozljiva, saj bi ob vsakem grobu in svojem lastnem videl stati Vstalega Gospoda z njegovim zmagovitim: ’Ne bojte se!’« (Credo, str. 136)
Dragi bratje in sestre! Vsem želim, da bi se nam vstajenjska vera v letu vere poglobila. Bodimo bolj velikonočni kristjani. Praznovanje naj prevzame našo vsakdanjost, naše mišljenje in naše ravnanje. Če nekateri tako kot nekoč pod križem z odkrito posmehljivostjo ali pa popolno brezbrižnostjo sejejo tesnobo, strah in malodušje, nam velikonočno praznovanje dopoveduje: »Gospod je vstal, je z nami, nimamo razloga za malodušnost in strah.«
Nagovor koprskega škofa Jurija Bizjaka pri velikonočni maši
Sveti oče Frančišek nas je na dan izvolitve za Petrovega naslednika povabil na pot, na pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami, z veselim oznanilom na pot veselega oznanjevanja. Velika noč je izvir obojega: izvir veselega oznanila in izvir veselega oznanjevanja, ker odpira pot iz sužnosti v svobodo in pot iz izgnanstva v domovino. Kdo bi se ne vzdignil in ne odrinil, kdo bi ne vstal in se ne podal na pot: iz sužnosti na prostost in iz izgnanstva proti domu!
Najprej na pot iz sužnosti v svobodo: Sto reči tlači in pritiska človeka, ga omejuje in ograjuje, ga zapira in zaklepa. Zato se je stalno treba izmikati dolgovom, preskakovati ovire, odrivati zapahe. Rodimo se v svobodo in za svobodo, toda to svobodo je treba stalno pridobivati in vzdrževati. Svoboda nikoli ni dosežena enkrat za vselej, temveč jo je treba vedno znova dosegati z izpolnjevanjem vsakdanjih dolžnosti. Vsakršno opuščanje sprotnega izpolnjevanja obveznosti se samo po sebi spreminja v zadolževanje, ki prinaša odvisnost in sužnost.
Tako je Gospod opominjal že prvega Adamovega potomca Kajna in mu še pred njegovim zločinom zapovedal: »Ali ne boš dvignil obraza, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, ali ne preži greh pred durmi? Njegovo poželenje je obrnjeno proti tebi, a ti mu gospoduj!« (1 Mz 4,7). Razlaga je preprosta in jasna: greh ni v človeku, temveč preži pred vrati, in človeku je zapovedano, da ga zavrača in izključuje.
Podobno pravi tudi Salomon v Knjigi modrosti: »Ti, Gospod, namreč ljubiš vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si naredil; kajti ko bi kaj sovražil, bi tega ne ustvaril« (Mdr 11,24). Vse, kar človek prinese s sabo na svet in potem nosi v sebi, je torej najprej dobro in celo prav dobro (1 Mz 1,31). Človekova zadolženost izvira iz zgrešene in napačne uporabe koristnega orodja in dobrega gradiva, ki ga nosi v sebi. Kristus nas s svojim vstajenjem osvobaja greha, ki je izpred vrat vdrl v našo hišo. Vzorec za izhod iz sužnosti v svobodo je odhod izvoljenega ljudstva iz Egipta.
Nato pa nas velika noč kliče na pot iz izgnanstva v domovino: Kar se je po grehu zgodilo prvemu človeku, se po vsakem prekršku dogaja tudi v naših časih: izgnani smo iz raja, izgnani smo iz svoje domovine, izgnani smo iz svojega doma. Kakor pravi Kristus o nečistem duhu, ki ga človek prežene: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ga ne najde!« Podobno je s človekom, ki ga hudi duh izžene iz njegove hiše: hodi po suhih krajih in išče pokoja, pa ga ne najde!
Zgodovinski vzorec za vrnitev iz izgnanstva v domovino pa je vrnitev izvoljenega ljudstva iz Babilona v Jeruzalem v Judejo. Obe poti, tako pot iz egiptovske sužnosti kakor pot iz babilonskega izgnanstva, sta tako v preroških kakor v naknadnih poročilih opisani v najlepši luči in z najlepšimi prispodobami: iz Egipta jih je Gospod nosil na orljih perutih (2 Mz 19,4) in iz Babilona se bodo vrnili po senčnati cesti z drevoredom (Iz 49,10). Z veseljem in radostjo, z vriskanjem in petjem, z mislijo na svobodo, z mislijo na dom in domovino in na vse, kar je z njo povezano.
Napovedi in poročila se zdijo bolj malo verjetna, vendar je za njihovo uresničitev potrebna samo ena stvar: potrebno je izbrati pravo pot in potrebno je stopiti skozi prava vrata, ki jih priporoča Kristus: »Stopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki pelje v pogubo. In kako ozka so vrata in tesna je pot, ki pelje v življenje! (Mt 7,13-14). Kdor izbere ozka vrata in tesno pot, vzame nase Kristusov jarem, ki je prijeten, in si naloži njegovo breme, ki je lahko (Mt 11,30). Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč, osrečujočo pot v svobodo in obljubljeno deželo!
Nagovor celjskega škofa Stanislava Lipovška pri velikonočni maši
Veselimo se v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki sredi med nami, tu in sedaj, oznanja, razodeva, ponavzočuje in uresničuje osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine. To je skrivnost Kristusovega vstajenja, vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju velikega tedna, še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri liturgiji velikonočnega praznika.
Letošnje obhajanje velikonočnega praznika je še posebej polno veselja in upanja, po zaslugi novega naslednika apostola Petra, papeža Frančiška, ki smo ga v teh dneh sprejeli in je že po prvih srečanjih osvojil srca vernikov in vsega človeštva s svojo človeško bližino, iskrenostjo, ponižnostjo in preprostostjo.
Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije, ki je radostno pričakovanje Kristusovega vstajenja. Že sinoči smo blagoslovili in zapeli hvalnico velikonočni sveči, ki predstavlja Vstalega Kristusa in smo v njenem siju brali Božjo besedo in premišljevali velika Božja dela, ki v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Že sinoči smo obnovili krstne obljube in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in se je v nas uresničil skrivnosten prehod, vstajenje k novemu življenju. To je prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).
Danes na veliko noč smo prišli k Jezusovemu grobu kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo; da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja; da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom; da bi postali priče njegovega vstajenja, priče, da Kristus živi. Postali smo priče, da je Gospod z nami, da je sredi življenja, da se je z njegovim vstajenjem začelo tisto obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer po učenju Svetega pisma, prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13; Raz 21,1). To oznanilo, zagotovilo naše vere, je izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, kjer se vedno znova slišijo glasovi, da se nam ne obeta nič dobrega ... Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila, ki je utemeljeno in izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja ter njegovega zveličavnega delovanja. To se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve in se bo uresničevalo do Kristusovega drugega prihoda med »že in še ne Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14–27).
Velikonočno vero in upanje danes na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja. To oznanja trikratni radostni pozdrav aleluja, pozdrav vstalemu Odrešeniku, to vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom Božje besede in kruhom večnega življenja in ki obsega, hrani ter razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.
In če se nekoliko približamo bogastvu Božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, kvalificirane priče Gospodovega vstajenja. To so pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu in Jezusovi učenci, še posebej apostol Peter v prvem berilu in apostol Pavel z njegovim pričevanjem v drugem berilu. Če poslušamo najprej apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je svojega Gospoda pred deklo trikrat sramotno zatajil, govoreč: »Ne poznam tega človeka« (Mt 26,72). Po srečanju z vstalim Gospodom posebej po razodetju Svetega Duha na binkoštni praznik je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili. Pravi: »Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40–41). In Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje potrdil, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu in oznanilo potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu. Tam njegovo službo potrjevanja v veri nadaljuje njegov vsakokratni naslednik, v tem času že njegov 265. naslednik, novoizvoljeni papež Frančišek.
Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Toda glej, ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z vstalim Gospodom (prim. Apd 9,3–9), postal Jezusov najboljši prijatelj in največji apostol ter glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: »Meni je življenje Kristus« (prim. Flp 1,21), »nič me ne bo ločilo od Božje ljubezni, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu« (prim. Rim 8,38–39). Tudi apostol Pavel je podobno kot apostol Peter svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.
Vse to je nagovor in vabilo tudi nam tukaj zbranim, ki obhajamo velikonočni praznik in se v teh dneh, upam, v živi in globoki veri osebno srečujemo z Jezusom Kristusom, podobno kot so se nekoč z Jezusom srečavali njegovi učenci. V skrivnosti velikonočnega praznika smo na novo povabljeni, da poživimo in utrdimo našo zvestobo Jezusu Kristusu in da obnovimo našo zavezo z Gospodom. Ta se je uresničila pri svetem krstu, ko nas je Kristus, vstali Gospod, poklical in izvolil, da smo v moči njegovega dela odrešenja izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. To pa zato, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
Letošnji velikonočni praznik obhajamo v letu vere, ki ga je lani oktobra slovesno razglasil zaslužni papež Benedikt XVI. in se ga tudi hvaležno spominjamo. Leto vere je v svojem bistvu vabilo, da uresničimo velikonočno skrivnost, obnovimo zavezo, ki se je za nas uresničila pri krstu ter se vedno znova bližamo svetim zakramentom, ki so vrelci Božje milosti. Tako bomo luč, kvas in sol zemlje, bomo nosilci vrednot evangelija, ki jih svet tako potrebuje in pričakuje ter bomo prav mi kristjani, učenci Jezusa Kristusa, zastavili vse moči in skupaj z vsemi ljudmi dobre volje pomagali izvleči ta voz iz verske, duhovne, moralne in socialne krize, ki je mnoge privedla na prag revščine in obupa. Tu sta še posebej potrebni naša bližina in pomoč, da kot kristjani resnično hodimo po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in Usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog, delil dobrote in ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje za mnoge (prim. Mt 20,28).
Dragi bratje, drage sestre v Kristusu, ko vam voščim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike, se želim najprej zahvaliti duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem, vsem vernikom in vsem ljudem dobre volje za pomoč in sodelovanje v duhovnem poslanstvu naše škofije. Še posebej za telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih uresničujete v službi našim pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram. Tu mislim predvsem na sodelavce in prostovoljce Karitas, na Vero in luč, na Vincencijeve konference in druge dobrodelne ustanove, ki pomagajo, rešujejo ter znajo biti blizu vsem preizkušanim, posebej tistim, ki so ostali brez službe in so na robu preživetja. V veri in ljubezni smo povezani z evangeličani, ki z nami obhajajo skrivnost Kristusovega vstajenja in s pravoslavnimi, ki veliko noč po julijanskem koledarju obhajajo kasneje.
Problemi bodo ostali tudi po praznikih. Nekaj pa se vendarle mora zgoditi. Po srečanju s Kristusom, križanim in od mrtvih vstalim Gospodom, moramo mi postati drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti, solidarnosti ... Bratje in sestre! Odprimo vrata Kristusu za rast Božjega kraljestva v naši škofiji in v Cerkvi na Slovenskem, pa tudi za naše posvečenje in zveličanje, za svetlo prihodnost. Potem bodo letošnji velikonočni prazniki zares veseli, srečni in blagoslovljeni. Amen.
Nagovor murskosoboškega škofa Petra Štumpfa pri velikonočni maši
Si predstavljate, da neko jutro prvi vstopite v mrliško vežico, da bi pokropili pokojnika, ki Vam je bil morda blizu, celo družinski član, in potem presenečenje: pokojnika ni! Mrtvaški oder je prazen. Kaj se je zgodilo? Kdo ga je ukradel? Zaradi presenečenja ne morete priti k sebi. Kmalu še pridejo drugi žalujoči, ki so prav tako pretreseni. Nekdo se hitro odpravi na policijo, da prijavi izginotje. Toda, preden pride do policijske postaje, zagleda pokojnika, ki mirno sedi v kavarni in pije kavo. Zmeden se vrne v vežico in to sporoči vam in sorodnikom. Ne veste ali se norčuje, ali pa si je vse skupaj izmislil. Vsi greste v kavarno gledat ali je vse to res. Med potjo srečate nekaj ljudi, ki so tudi videli pokojnika v kavarni. Ko pa pridete tja, pokojnika nikjer. Nastane panika. Nihče več ne ve, kaj se je v resnici zgodilo.
Podobno je bilo tistega nekdanjega prvega dne v tednu, ko je Marija Magdalena šla prva h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od groba. Mrtvega Jezusa tam ni bilo več. Bila je toliko prisebna, da ni šla k apostolom. Vedela je, da so še zelo zmedeni zaradi Jezusove strahotne smrti na križu in sploh ne bi doumeli, kaj se v resnici dogaja. Marija Magdalena je pohitela k Simonu Petru, ki je Jezusa iz strahu pred Judi sicer zatajil, vseeno pa je ohranil med apostoli prvo mesto, danes bi temu rekli: bil je papež z Jezusovo avtoriteto. Ob Simonu Petru je bil tudi apostol Janez, ki ga je Jezus imel rad. Oba učenca sta pohitela h grobu, da bi se prepričala o tem, kaj jima je povedala Marija Magdalena. Janez je bil dosti mlajši od Petra in je zato prvi prišel h grobu. Janezova ljubezen je prehitela Petrovo avtoriteto (prim. Jn 20,1–5). Toda Janez ni hotel prvi vstopiti v prazen grob (prim. Jn 20,5). – Zakaj? – Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ne išče svojega. Ljubezen se veseli resnice, vse veruje, vse upa, vse prestane (prim. 1 Kor 13,4–7).
Kaj, če bi Janez zaradi morebitne ošabnosti in nevoščljivosti ne upošteval Petrove avtoritete in bi prvi vstopil v grob? Kaj bi se lahko zgodilo? Janezova ošabnost in nevoščljivost Petru bi lahko onemogočili, da bi do nas prišla resnica o vstajenju. Apostolom in ljudem bi povedal svojo verzijo o praznem grobu; polno čustev, domišljije in domnev. Končno bi se apostolov polastila laž, da Jezus ni vstal. Greh ošabnosti bi med apostole zasejal razdor že na velikonočno jutro. To bi bila katastrofa, hujša od Judovega izdajstva in Petrove zatajitve. Vendar je Janez potrpežljivo počakal Petra in mu dal prednost, da prvi med apostoli vstopi in postane priča praznega groba (prim. Jn 20,6). Ljubezen daje prednost avtoriteti, ki dogodke oceni in jih potrdi kot pristne. Šele ko avtoriteta poda svoje mnenje, ljubezen to sprejme v veri. Ko je Janez vstopil v grob za Petrom, je videl in veroval (prim. Jn 20,8). S tem je dokazal, da zaupa Jezusu, saj je apostolom večkrat povedal, da bo vstal. Janez je izpričal tudi svojo ponižnost in spoštovanje do Petra.
Peter je s svojo apostolsko avtoriteto garant resnice o Jezusovem vstajenju. Janezova ljubezen do Jezusa pomeni pogoj za vero v vstajenje. Papeži kot nasledniki apostola Petra morajo skupaj s škofi in duhovniki varovati avtoriteto in ljubezen kot stebra Cerkve. Na apostolski avtoriteti in ljubezni stoji naša vera. Papež z avtoriteto in ljubeznijo bdi nad zakladom vere kristjanov. In tako je tudi papež Frančišek v prvem nagovoru kardinalom potrdil, da je za Cerkev najpomembnejše, da veruje v Jezusa Kristusa. Brez papeža vera postane interpretacija posameznikov, ki hočejo imeti svoj prav. Če še pri tem nastopita nevoščljivost in napuh, je vsega konec. Cerkev se drobi v posamezne ločine, ki se med seboj izključujejo, zapostavljajo in celo sovražijo. Kamen predsodkov in razdeljenosti, ki se zvali pred vhod srca, je mnogo težji in mnogo bolj zapečaten, kot pa tisti, ki so ga zvalili vojaki pred Jezusov grob.
Spremljevalki Jezusovega vstajenja sta resnica in ljubezen. Laž o tem, da so apostoli ukradli Jezusovo mrtvo telo in potem razglašali, da je vstal, so Jezusovi sovražniki širili že takrat in jo širijo še danes. Mnogi igrani filmi, reportaže ali dvomljive oddaje o Jezusovi smrti in vstajenju, ki se deklarirajo kot znanstvene, umetniške, smiselne in nam jih pogosto ponujajo po televiziji, radiu in drugih medijih so več ali manj špekulacije, ki imajo namen Jezusa prikazati v luči človeških slabosti in tako izničiti namen njegovega poslanstva. Cerkev bi radi ujeli na laži in neverodostojnosti. Izdelovalci in distributerji izmišljotin o Jezusovi smrti in vstajenju dobro vedo; če resnica o vstajenju pade, pade tudi Cerkev.
Vstajenja ne moremo obravnavati z merili znanosti, še manj z medijskimi pristopi. Resnico o vstajenju nam lahko posredujejo samo evangeliji. Če mediji evangeljsko sporočilo o vstajenju neokrnjeno prenesejo do ljudi, potem je to prav in pošteno. Če pa mešetarijo z evangeljskim sporočilom, so samo glasniki demoničnega sveta, ki sovraži vstajenje, saj je premagalo smrt in pekel. Za takšne medije je bolj zanimivo, če jim kdo natvezi, da mrtvec pije kavo v kavarni, kot to, da je vstali Jezus med nami in živi. Da bi čim bolj učinkovito in prepričljivo zanikali vstajenje, obračajo velike denarje. Velik del svetovne javne scene je podvržen temu interesu. Škoda! Čista izguba časa in bogastva. Popoln nesmisel!
Kaj pa o vstajenju pravijo evangeliji? Potem, ko se je Jezus po vstajenju prikazal apostolom, jim je pokazal rane od križanja (prim. Lk 24,39–40; Jn 20,20). Ni jih odpravil. Ima jih vso večnost. Rane pomenijo dokaz o vstajenju. Videl jih je tudi apostol Janez. O Jezusovih ranah je napravil celo reportažo. Apostoli, tudi Tomaž, so se jih lahko dotaknili. Vstali Jezus jim je to dovolil. Hotel je razbliniti dvome, da je duh in prikazen. Apostoli so se lahko prepričali z vsemi svojimi čutili, da je Jezus po svojem vstajenju resnični in živi med njimi (prim. Jn 20,19–29). Rane pomenijo avtoriteto resnice o vstajenju, ki dokončno odpravlja moč trpljenja in smrti nad ljudmi. Pomenijo pa tudi Jezusovo ljubezen, ki se je ne da prekositi, saj nam je za ceno križa odprl dostop do večnega življenja v nebesih. Pot do nebeškega Očeta gre samo skozi te rane.
Danes se veselimo novosti življenja, ki vre iz Jezusovih poveličanih ran na ves svet. Mi verjamemo Mariji Magdaleni, Simonu Petru, Janezu, drugim apostolom in evangelistom, da je Jezusov grob prazen. Po njem brskajo samo še dvomljivci in ustvarjalci čenč. Verujemo, da je bil Jezus obujen! Ni ga v grobu! Živi med nami in z nami. V moči njegovega vstajenja bomo vstali tudi mi, saj od krsta naprej v sebi nosimo kali večnosti. Sedaj še skupaj hodimo po njegovih stopinjah; najprej do Kalvarije, od tam pa do našega vstajenja od mrtvih. To je velikonočna vera. V tej veri živimo in upamo! Naj Vam bo blagoslovljena velika noč!
