Škof Anton Jamnik
Škof Jamnik: Kar je zajeto v ljubezen, je iztrgano iz smrti
Slovenija
„Kristjani naj bi v veri pričevali, da se ta dolina, v kateri živi človeštvo, ne konča na obronkih grobov, ampak se za vsakega človeka odpira nova razsežnost: seme, ki umira, vzklije; stran zgodovine se obrne na drugo stran, tako da se dva svetova razodevata drug v drugem,“ je pri obredih velikega petka v ljubljanski stolnici dejal ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.
Nagovor škofa Antona Jamnika pri obredu velikega petka objavljamo v celoti:
Dragi bratje in sestre!
En dan v letu središče bogoslužja Cerkve in njen vrhunec ni evharistija, ampak križ. Torej ne zakrament, ampak dogodek, ne znamenje, ampak pomen. To je veliki petek. Danes ne obhajamo maše, ampak samo zremo in častimo Križanega. Zanesljivo je namreč, da se tudi danes, prav kakor je bilo ob začetkih Cerkve, evangelij svetu ne bo uveljavil s pomočjo modrih govorov, ampak s skrivnostno močjo križa. Ali kot je zapisal apostol Pavel: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost.«
Modrost išče poti, ki naj bi jih človek prehodil, da bi ne izgubil svojega življenja. Že od nekdaj se človek ubada s smrtjo. Že komaj rojeni človek ima postavljeno svojo zadnjo diagnozo: smrt. Samo vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Zato se vera sooča z vprašanjem, ali je mogoče umreti tako, da bi presegli smrt. Svetopisemska modrost nam razodeva Božjo ljubezen kot tisto, ki je sposobna rešiti človekovo življenje pred hiranjem in smrtjo. Ljubezen je sposobna narediti iz življenja dar, darovano življenje pa ostane, tudi če umre. Kristus nam razodeva, da človeškost, ki živi z ljubečo podarjenostjo, seže onkraj groba. Kar je zajeto v ljubezen, je iztrgano iz smrti. Vera pomeni oblikovati svoje življenje v ljubeči dar, ker je s tem življenje iztrgano iz pozabe in zatona. Vse bo minilo, ljubezen in dobrota pa ostaneta.
Kristjani naj bi v veri pričevali, da se ta dolina, v kateri živi človeštvo, ne konča na obronkih grobov, ampak se za vsakega človeka odpira nova razsežnost: seme, ki umira, vzklije; stran zgodovine se obrne na drugo stran, tako da se dva svetova razodevata drug v drugem.
Kdor je doživel veliko dobrote in ljubezni, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to ohrani v spominu. In kdor koli je vsaj enkrat storil zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo.
Učenci so Jezusa po vstajenju, ko se jim prikaže, prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največje znamenje za Jezusovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.
Jezusova bolečina na križu ni obup ali absurd propada, ampak je odrešujoča bolečina, bolečina popolne Ljubezni, ki vstopa v največje temine vsakega človeka. Izročimo svojo življenjsko zgodbo tej odrešujoči bolečini in prosimo, da bi skrivnost svoje življenjske poti znali odkrivati v njeni luči. Hkrati pa v svojo molitev nocoj vključimo vse tiste, ki omagujejo pod težo križa. Skupaj z neko svetlo dušo, ki je takole molila za velikega iskalca Dostojevskega tudi mi prosimo:
Mati Božja, ki si tako dobra,
poglej nanj, ki
mu je tako težko na svetu;
daj mu vsaj nekaj miru in ljubezni
in ga obvaruj, odreši. Amen!
