Pogovor o
Kako je papež Frančišek zarisal pot Cerkve v prihodnje?
Slovenija | 28.03.2013, 11:17
Na to vprašanje smo poskušali odgovoriti v tokratni oddaji Pogovor o. Gostje so bili mariborski nadškof Marjan Turnšek, profesor patrologije br. Miran Špelič in direktor založbe Družina Tone Rode.
Nadškof Turnšek je poudaril, da so ga najprej presenetili kardinali, ker so tako hitro izvoli novega papeža. S tem so namreč izrazili edinost Cerkve o temeljnih stvareh. Tudi, če so prej izražali različna mnenja, je bil po njegovem mnenju to izraz vetja Svetega Duha. Presenetil pa ga je tudi sam papež, saj ga prej ni poznal: „Neka človeška bližina, domačnost, ki pa je mene prevzela z vidika, da je preko te domačnosti posredoval eno duhovno globino.“ Prevzelo ga je njegovo preprosto povabilo ljudem, naj molijo zanj. S tem je namreč pritegnil k molitvi na milijone ljudi.
Po mnenju br. Mirana Špeliča je papež Frančišek že s svojim prvim nastopom pokazal, kaj želi narediti. Njegova drža je namreč Frančiškova, hkrati pa ga je močno oblikoval sv. Ignacij. S svojim pričevanjem polni zgodbe medijev, je poudaril br. Špelič. „Iz teh zgodb proseva skrb za preprostega človeka, čut za ljudi, za človeško bližino, in pa seveda tudi želja po tem, da se prenovi Cerkev. Te pa ni mogoče narediti z nekim ukazom od zgoraj, ampak ravno s preprostimi dejanji, ki so zgled, ki so vabilo, in ki dajo potem lahko verodostojnost tudi nekemu bodočemu veličastnemu besedilu.“
Po besedah Toneta Rodeta pa novi papež Frančišek izjemno uspešno izraža veselje do življenje in zna seči do človeka. Tudi njega je prevzela papeževa molitev, h kateri nas je povabil; k prošnji za enotnost, da bi se zbrali okrog Kristusa. „To se mi zdi, da je mojstrsko naredil v par besedah, s par gestami in nas dejansko spravil tam, kjer tudi kot posamezniki, ne glede na to, ali smo laiki, ali pa posvečeni, moramo iz te perspektive zreti na svojo vero in nenazadnje na Kristusa, ki središče naše vere.“
Zatem smo pregledali nekatere temeljne poudarke, ki jih je bilo zaznati v prvih govorih in ravnanju papeža Frančiška in ki nekako tudi nakazujejo smer Cerkve v prihodnje. Že v uvodnem pozdravu je izpostavil pomen bratstva, vzajemnosti. To je z drugimi besedami nakazal tudi med umestitveno mašo, ko nas je povabil, naj varujemo drug drugega. Pa tudi, ko je kardinalom poudaril pomen bratstva, občestva med njimi, ki je temelj vodenja Cerkve. Danes pa se po drugi strani soočamo z individualizmom, ki je prav gotovo zaznamoval tudi sodobno Cerkev. Nadškof Turnšek je spregovoril o izrazu pot, ki ga je papež Frančišek uporabil že takoj ob izvolitvi. Gre pa za skupno pot kristjanov. „Čutim, da postavlja v središče svojega oznanjevanja Cerkev. Seveda Cerkev, ki je občestvo zbrano ob Kristusu. Po drugi strani pa nek poudarek, ki je mogoče malo drugačen od poudarka, ki ga je imel Benedikt XVI. in prej že Janez Pavel II., ki sta mogoče bolj direktno na Kristusa osredotočala našo pozornost. Ta papež pa se mi zdi, da je poudarek dal tudi na Cerkev kot občestvo“. To je namreč tudi eden načinov, kako Cerkev odgovarja na individualizem sodobnega časa. Po besedah br. Mirana Špeliča pa je Cerkev poleg velikega zbora, kot je na primer nedeljska maša, pa mora obstajati tudi manjše občestvo. „Takrat je Cerkev živa, ko se ta občestva bližnjih zbirajo za verovanje.“ Občestvo pa vodi tudi k osebnemu poglobljenemu odnosu z Bogom, je še prepričan.
Živimo v času, ko institucija, položaji v hierarhiji ne igrajo več tako pomembne vloge, ampak so v ospredju osebe. Zdi se, da je novi papež v tem smislu kot naročen. Poudarja vrednost vsakega posameznika v odnosu do Boga, je poudaril Tone Rode. Novi papež namreč sploh ni poudarjal strukture kot take. „Govoril je človeku, sočloveku v teh treh ravneh: po eni strani posameznik v donosu do Boga, občestvena dimenzija, pa tudi ta množična dimenzija Cerkve kot velike skupnosti, ki hodi za Kristusom.“
Papež, ki je bil še kot duhovnik in nadškof vedno na strani ubogih, je argentinske vernike povabil, naj ne hodijo na umestitveno mašo in denar raje namenijo za uboge. „Je pa sprejel kot simbol dve osebnosti: povabil je na umestitveno mašo učiteljico in nekega delavca s cest. V Argentini se mu reče 'cartonero'. To je gospod, ki po ulicah mest zbira papir in karton ter ga potem prodaja“, je povedal Tone Rode. „S tem ko je teh tri, štiri pet ljudi izpostavil, s tem se približa praktično vsakemu človeku. Se pravi ne daje samo vzorčnih primerkov, ampak s tem da model za vsakega in vsakega ovrednoti.“, je prepričan br. Miran Špelič.
Izpostavili so tudi temelje Cerkve, ki jih je poudaril papež Frančišek, kot na primer, da se Cerkev gradi na križu in da je njeno središče Kristus. Cerkev namreč ni le dobrodelna ustanova ali politična institucija.
Kardinali so si bili že v kongregacijah pred konklavom enotni tudi v zahtevi po prenovi rimske kurije, ki jo je v zadnjem času zaznamovala afera Vatileks. Benedikt XVI. je celo določil, da lahko poročilo raziskave vidi le novi papež in nihče drug. Br. Miran Špelič je glede tega poudaril, da papež sicer lahko spremeni nekaj struktur, kar pa je po njegovem mnenju le kozmetična zadeva. „Mislim, da bo lahko ravno z osebnimi odnosi s temi ljudmi, ki tam delajo, največ naredil. To pa ni nikjer zapisano, o tem ne bo nobenega motu propria, nobenega breveja, ampak, ker bo pogledal tistega človeka drugače, ker mu bo namenil nekaj besed, bo celotna kurija drugače lahko funkcionirala.“ „Ljudje se moramo spremeniti in mislim, da je prav to nam dal papež začutit v teh prvih nastopih. Da mu gre za to, da se dejansko ljudje osvobajajo, da prihaja do spreobrnjenja v človeku h Kristusu in Cerkvi, potem pa bo drugo že temu sledilo“, pa je prepričan nadškof Marjan Turnšek.
V pogovoru so poudarili tudi pomen dialoga z nevernimi. „Kristus ni postavil Cerkve zaradi Cerkve, torej mi nismo Cerkev zaradi samih sebe. Za nas bi lahko Bog poskrbel na drug način. Ampak je želel, da je Cerkev znamenje in orodje edinosti človeškega rodu med seboj in z Bogom“, je dejal nadškof Turnšek. Zato pa moramo mi najprej sami živeti globoko versko življenje, je prepričan br. Miran Špelič. „Zato da ne bi v neki lažni obzirnosti do teh, s katerimi vstopamo v dialog, delali mi sami pri sebi zniževanja. Da ne bi prizadeli drugih, bomo pa mi malo manj verovali. Bo pa naša vera malo manj očitna, bo naša vera manj javna. Zato je tudi papež Kristocentričen. Središče vsega je Kristus. Potem, ko je vsak sam v sebi trden v veri, pa je lahko obziren tudi drugih, da te vere ne vsiljuje nikomur.“
Ob sklepu so izrazili še prepričanje, da je Cerkev vedno mlada, če ima v središču Kristusa.
