Kvote za sladkor ostajajo do leta 2017?
| 20.03.2013, 11:06
Na zasedanju Sveta kmetijskih ministrov je bil sinoči dosežen splošni dogovor o reformi Skupne kmetijske politike do leta 2020, ki ga označujejo za prvi korak do dokončnega dogovora, ki naj bi bil sprejet letošnjega junija. Čeprav ta v osnovi prinaša možnost ugodnih rešitev za Slovenijo, je naša država glasovala proti. Razlog za to odločitev je podaljšanje kvot za sladkor do leta 2017.
Znano je namreč, da si naša država prizadeva, da bi bile kvote za sladkor ukinjene že leta 2015 in bi se sladkorna pesa spet vrnila na naša polja, v Slovenijo pa z njo tudi proizvodnja sladkorja, ki se je v zadnjih letih precej podražil, trg z njim pa obvladujejo trije veliki igralci. Predlagano podaljšanje pomeni, da se visoke cene sladkorja na evropskem trgu ohranjajo, kar povzroča sive lase tako živilcem kot potrošnikom, zaskrbljujoči pa so tudi predlogi Evropskega parlamenta, da bi kvote podaljšali celo do leta 2020.
Branko Ravnik, državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo in okolje sicer včeraj sprejeti dogovor o reformi Skupne kmetijske politike ocenjuje kot ugoden za našo državo. Omogočal naj bi namreč prožnost pri oblikovanju novega modela neposrednih plačil, to pa pomeni, da bi na ravni kmetij ohranili različne višine plačilnih pravic, saj ne bo treba uvesti enotne višine neposrednih plačil na ravni države ali regije, kot je to predvideval izhodiščni predlog Komisije.
Na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje še dodajajo, da si je Slovenija vseskozi prizadevala za večjo prožnost pri implementaciji novega sistema neposrednih plačil tako, da bi ga bilo mogoče prilagoditi specifičnim domačim razmeram. Posebej pomembno je, da bodo na voljo instrumenti, s katerimi bo mogoče doseči primerljive učinke, kot bi jih dosegli, če bi ohranili sedanji sistem dveh različnih višin plačilnih pravic za njive in travinje. Slovenija tako lahko za ekstenzivno travinje uporabi redukcijski količnik, s katerim lahko doseže podobne učinke, kot z obstoječimi različnimi višinami plačil. Lahko pa se odloči za model delnega poenotenja sedanjih višin plačilnih pravic, kar je ugodno za pridelovalce v delovno bolj intenzivnih sektorjih kmetijstva, npr. živinoreji in poljedelstvu. S tem bodo omejeni negativni učinki prekomerne prerazporeditve neposrednih plači med posameznimi kmetijskimi pridelovalci in sektorji. Pri tem bo imela Slovenija možnost odprave zgodovinskih dodatkov za kmete, ki so opustili proizvodnjo, zaradi katere so te dodatke prejeli.
Pomemben dosežek v zadnjih pogajanjih je tudi zvišanje deleža za proizvodno vezana plačila z deset na dvanajst. Na ministrstvu poudarjajo, da je ob tem še vedno ohranjena možnost, da Slovenija dodeli proizvodno vezana plačila nad tem odstotkom, kar pa mora biti odobreno s strani Komisije.
Za Slovenijo je ugoden tudi dogovor pri shemi za mlade kmete, pa tudi na področju t.i. ozelenitve. Po novem bodo iz tega izvzete manjše do srednje velike kmetije, kmetije, ki imajo od 10 do 30 ha njiv, bodo tako morale pridelovati vsaj dve poljščini letno, kolobar s tremi poljščinami pa bo obvezen za tiste z več kot 30 ha njivskih površin.
Včeraj sprejeti splošni dogovor prinaša tudi znižanje odstotka površin z ekološkim pomenom s sedmih na pet v prvih dveh letih in možnim povečanjem na sedem odstotkov šele na podlagi ocene Komisije o učinkih ukrepa. Med površine z ekološkim pomenom se bodo lahko štele tudi njivske površine zasejane z metuljnicami. Ohranjanje trajnega travinja bo Slovenija lahko izvajala na ravni države, kmetije z deležem trajnega travinja nad 75%, pa bodo podobno kot ekološke kmetije, izvzete iz obveznosti ozelenitve. Dodatna olajšava glede izvajanja ekološko pomembnih območij je predvidena še za območja z visokim deležem gozda, kar bi bilo lahko ugodno tudi za Slovenijo.
Na vinogradniškem področju sprejet dogovor predvideva ukinitev sistema sadilnih ptravic in uvedbo sistema avtorizacij za za nove zasaditve vinogradov.
Dogovor se je ugodno razpletel tudi na področju razvoja podeželja, saj sofinanciranje ostaja enako na ravni celotne države, mogoča pa naj bi bila tudi priprava takega programa razvoja podeželja, ki bo reševal tudi specifične slovenske potrebe in izzive na tem področju.
