Prireditev je zacela s pozdravom Helen
Ob slovenskem kulturnem prazniku v Frankfurtu
| 08.02.2013, 10:32 Matjaž Merljak
Slovenski kulturni praznik obeležujejo tudi rojaki po svetu. V Frankfurtu so imeli praznovanje že v nedeljo, 3. februarja. Nastopili so učenci šole slovenskega dopolnilnega pouka ter evropske šole ter ljudski pevci Fantje z vasi iz Škocjana na Dolenjskem.
Januar je letos minil brez našega do sedaj skoraj vsakoletnega romanja k jaslicam v Ilbenstadt, tudi zaradi sprememb v vodstvu te župnije; pa tudi vreme je bilo na letošnjo tretjo nedeljo v januarju, ko smo običajno tam imeli nedeljsko mašo, z ledenim dežjem zelo neugodno.
Pač pa smo prišli skupaj v večjem številu v nedeljo 3. februarja, ko smo imeli našo vsakoletno prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Tudi letos smo pripravili proslavo skupaj z učenci šole slovenskega dopolnilnega pouka ter evropske šole in učiteljico Natalijo Robnik. Otroci (in nekateri odrasli z njimi) so nam s svojim nastopom v recitacijah predstavili ljudske pesmi, poleg njih pa tudi z njihovimi pesmimi posamezne pesnike (Župančiča, Gangla, Voranca, Bora). Vmes pa so vstopala tudi glasbila kakor so harmonika in kitara ter pianino).
Pevci in petje pa dajo takšni prireditvi še dodatno lepoto in vrednost. Letos smo medse povabili ljudske pevce Fantje z vasi iz Škocjana pri Novem mestu. Pojejo namreč triglasno brez not in dirigiranja, samo po posluhu, tako kakor so nekdaj peli na vasi: nekdo začenja, ostali pa poprimejo. Lepo so nam zapeli pri maši, med njimi tudi romarsko Marijino pesem iz Stopnega pri Škocjanu oziroma Bučki, pa o zvonovih, ki vabijo k Bogu. Prav tako lepo so nam zapeli tudi po maši na naši prireditvi, tako v tistem uradnem delu proslave kakor kasneje med večerjo in po njej. Marsikatero novo lepo 'staro' pesem smo slišali. Lepo je bilo poslušati njihovo petje, še lepše pa njihovemu petju tudi pritegniti. V nekaj manj kot dvajsetih letih so bili zelo pridni in rodovitni, saj so zbrali in posneli zelo veliko starih narodnih pesmi in nekaj dokumentarnih filmov o običajih med letom.
Kratek nagovor ob tem praznovanju je imel župnik Martin Retelj.
»Spoštovani! Kar nekaj znamenitih oseb izhaja iz Škocjana in okolice. Samo tri bom omenil. Najbolj znan je vsekakor misijonar v Sudanu in raziskovalec Belega Nila Ignacij Knoblehar (1819-1858). Prav tako znan, tudi Prešernu je bil, je duhovnik in slovničar Fran Metelko (1789-1860) po svoji pisavi metelčici (al' prav se piše kaša ali kaša); oba sta živela v času Franceta Prešerna. Pa tudi sedanji beograjski nadškof Stanislav Hočevar izhaja iz teh krajev.
Kultura naj bi bila ob človekovem srečevanju s prirodo vsakodnevno dogajanje, tako smo lani ob tem času slišali eno od opredelitev kulture. V kulturi naj bi bilo celo nekaj svetega. Skoraj gotovo je Prešeren nekaj od tega mislil in čutil, ko je zapisal: »Kakó / bit' hočeš poet in ti pretežkó / je v prsih nosít al pekèl al nebo!« (Pevcu).
Prav gotovo so vsakega izmed nas pretresli dogodki v zadnjih mesecih v domovini. Ne protesti zoper socialne krivice in razne druge stranpoti posameznikov in raznih skupin. Pretreslo nas je nasilje, s kakršnim so nastopili nekateri in h kateremu so, pa ne toliko politiki, ampak tako imenovani kulturniki z 'zariplimi obrazi' (nekateri pesniki, pisatelji, filozofi, zgodovinarji), skoraj spodbujali, ne pa ga obsojali ali vsaj pokazali nestrinjanje z njim. "Pri teh demonstracijah pa me moti agresivnost. Žalosti me, da je bil del mariborske inteligence do tega toleranten. Del univerze je celo podpiral in fizično sodeloval na demonstracijah. Ljudje iz univerzitetne srenje bi morali reči jasen ne toleranci do nasilja," je dejal dr. Ivan Štuhec.
Kaj pa, če niso k temu pripomogle tudi pesti, upodobljene pred nekaj leti na raznih plakatih in celo šolskih pripomočkih, vse to pa spodbujeno s pomočjo takratnega ministra za šolstvo. Stisnjena pest pa lahko pomeni samo eno, nasilje. Zopet nam prihaja na pomoč pesnik iz Vrbe, ki je, prepričan sem, take in podobne kulturnike prepoznal in zato zapisal: “Lani je slepar starino / še prodajal, nosil škatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si graščino /…. grab’te dnarje vkup gotove, / kupovajte si gradove…”(Glosa). K temu pa lahko takoj dodamo Bogomilino misel: “Ljubezni prave ne pozna, kdor méni, / da ugásniti jo more sreče jeza;” (Krst pri Savici).
Sedmo kitico Prešernove Zdravljice bi morali znati in poznati vsi, če že ne poznamo vseh osmih, saj je naša državna slovesna pesem, himna. Poleg te pa, če že ne vseh, vsaj drugo, in četrto seveda: “Edinost, sreča sprava / k nam naj nazaj se vrnejo; /otrok, kar ima Slava, / vsi naj si v róke sežejo, / da oblast / in z njo čast, / ko pred, spet naša boste last!” (Zdravljica).
Seveda smo bili že globoko v noči, ko smo zapustili dvorano te prireditve, zadnji seveda vsi tisti člani župnijskega sveta in njihovi pomočniki, ki so imeli na skrbi dvorano, hrano in pijačo za vse, ki so prišli na to osrednjo prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v Frankfurtu. Hvala vsem za to prireditev. Mnogi pa tudi ugotavljamo, da je med nami žal kar nekaj slovenske 'jare gospode', ki ne zmore priti na prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku ali ob državnem prazniku in maši za domovino.
