VIDEO: Trije koraki, ki lahko rešijo svet

| 25.01.2013, 11:34

V Berlinu se te dni odvija tradicionalni Zeleni teden, že 78. po vrsti. Dobro obiskana sejemska prireditev, ki ponuja zanimiv, pa tudi globalno zaznamovan pogled na področje pridelave in predvsem ponudbe hrane, letos mineva v znamenju treh glavnih tem: Izziva reforme skupne evropske kmetijske politike, izziva sonaravne pridelave hrane in zastrašujočega podatka, da približno polovica pridelane hrane konča v smeteh.

33-krat okoli ekvatorja

Le nekaj dni pred odprtjem Zelenega tedna, ki ga bo po pričakovanjih obiskalo pol milijona ljudi, je britanska Fundacija strojnih inženirjev, oziroma njena sekcija za energijo in okolje izdala Globalno prehransko poročilo, ki prinaša zaskrbljujoče podatke. V njem je zapisano, da na našem planetu pridelamo približno štiri milijarde ton hrane, skoraj polovico te količine pa konča v smeteh.

Količina zavržene hrane je težko predstavljiva. Če bi jo naložili na tovornjake polpriklopnike in jih postavili v vrsto, bi ta kolona ob ekvatorju kar 33-krat obkrožila Zemljo.

Razlogov, da ta polovica pridelane hrane nikoli ne pride na mizo, je več. Poročilo omenja izgube zaradi neustrezne agrotehnike, skladiščenja in prevoza, hkrati pa opozarja tudi na številne anomalije naše prehranske verige, ki bi se lahko zelo enostavno odpravile.

Enega plačaš, drugega damo zastonj, pa čeprav ga boš vrgel v smeti?

V Veliki Britaniji kar 30 odstotkov pridelane zelenjave zavržejo, ker njena velikost oziroma izgled ne ustrezata kriterijem, ki so jih postavili trgovci, ti pa seveda sledijo pričakovanjem kupcev. Veliko popolnoma neoporečne hrane se v razvitem svetu zavrže, ker se bliža administrativno določen rok njene uporabnosti.

Poročilo posebej omenja tudi neprimerne metode za pospeševanje prodaje, še posebej sistem, kupiš enega, drugega dobiš zastonj. Tak pristop, še posebej če gre za hitro pokvarljiva živila, nujno vodi k velikim izgubam hrane. Statistika je neprizanesljiva. V razvitih državah potrošniki zavržemo od 30 do 50 odstotkov nakupljene hrane.

Trije koraki, ki lahko rešijo svet

Izziv je torej na nas, ki hrano kupujemo. Kupiti le toliko, kot potrebujemo. Pripraviti toliko, kot bomo pojedli. Izbirati zdrave, četudi očem malo manj privlačne pridelke, ki so zrasli naravi prijazno. Odločati se za lokalno pridelano hrano, ki ne povzroča onesnaženja s transportom in ni obremenjena s kemijo ter izgubami zaradi dolgega skladiščenja. To so koraki, ki lahko rešijo svet in tudi naše zdravje.

Kmetijska pridelava ni industrija. Narava se ne pusti posiljevati. Kljub vsej »napredni« tehnologiji gnojenja in zaščite, ki dokazano dolgoročno ni v prid Stvarstvu in torej tudi ne trajnostnemu gospodarjenju z naravnimi viri, kljub vsemu vloženemu trudu, znanju in delu, je pridelava odvisna, predvsem od vremenskih razmer. Te se tudi zaradi posledic desetletja trajajoče človekove zaverovanosti samega vase in sebičnega odnosa do Stvarstva obračajo proti nam. Še posebej to občutijo vsi tisti, ki hrano pridelujejo. Pričakovati, da bo vse pridelano ustrezalo predstavam o ravno prav debelem, brez brez vidnih estetskih napak je torej utopija, ki je kriva, za prvi del zavržene hrane.

Bodimo pragmatični in delujmo globalno

Če bomo kupili le toliko, kot potrebujemo, bomo veliko prihranili. Na drugi strani bo potrebne tudi manj hrane. Kmetje bodo lahko pridelali manj in s tem bolj racionalno gospodarili z zemljo in drugimi naravnimi viri. Posledično bo potrebne manj kemije in hrana bo bolj zdrava.

Prihranek, ki bi pri tem nastal, lahko razdelim na tri dele. Prva tretjina lahko predstavlja končni prihranek v našem družinskem proračunu. Drugi dve tretjini pa bi lahko rešili vsaj dve temeljni dilemi.

Z enim delom, namenjenim pridelovalcem, bi omogočili pravično plačilo za pridelke, tako bi ti lahko pokrili stroške pridelave in bi jim bila omogočena preživetje ter najbolj nujni razvoj.

Tretji del prihranka pa bi lahko namenili t.i. nerazvitim in lačnim in tako rešili vedno bolj pereč problem lakote.

Naši izdatki za hrano bi se torej zmanjšali, prehranjenost bi ostala na isti ravni, hrana bi lahko bila pridelana bolj sonaravno, smetišča bi bila rešena ogromnih količin odpadkov, svet pa bi postal srečnejši in pravičnejši.

Za vse to pa je nujen premik v naših glavah. Začnimo že danes pri nas samih in aktivno vzgajajmo k temu tudi naše otroke. Najprej doma, seveda pa tudi v vrtcih in šolah. Ne pozabimo, najbolj nagovarjajo dejanja in najbolj vlečejo zgledi!