Romana Tomc: V letih samostojnosti smo prevečkrat pozabili na odgovornost

Slovenija | 26.12.2012, 15:15

Danes mineva 22 let od razglasitev rezultatov plebiscita o samostojnosti Slovenije. V spomin na ta dan 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Ob tej priložnosti so po državi bile slovesnosti, prav tako pa tudi maše za domovino.

Plebiscit so izvedli 23. decembra 1990, rezultate pa objavili tri dni kasneje. Na plebiscitno vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je ob visoki volilni udeležbi okoli 95 odstotkov volivcev odgovorilo pritrdilno. Plebiscitno odločitev smo Slovenci udejanjili z razglasitvijo samostojne države Republike Slovenije 25. junija 1991.

Poslanke in poslanci so s slavnostno sejo državnega zbora že v soboto obeležili dan samostojnosti in enotnosti. Enotna odločitev o samostojnosti je bila izraz popolnega zaupanja in prepričanja v skupni cilj in potrditev pravilnosti začrtane poti, je dejala podpredsednica DZ Romana Tomc. V vseh letih samostojnosti pa smo po njenih besedah prevečkrat pozabili na odgovornost. S povrnitvijo medsebojnega zaupanja v celotni družbi, z zavedanjem, da je spoštovanje do soljudi ena temeljnih vrednot in z upoštevanjem, da je svoboda posameznika omejena s svobodo drugih posameznikov, se lahko nadejamo tudi umiritve neproduktivnih idej, ki blokirajo delovanje države, je dodala Romana Tomc.

Premier Janez Janša pa je na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti dejal, da moramo danes sklepati prijateljstva in zavezništva, da bomo močnejši in ustvarjalni. Sprejel je ponudbo novega predsednika republike Boruta Pahorja, da bo skušal povezati vse politične sile, in izrazil pripravljenost na usklajevanje o ukrepih za izhod iz krize. V imenu vlade je tudi obljubil, da so se pripravljeni kjerkoli in kadarkoli z vsemi, ki nosijo odgovornost skupaj z njimi za prihodnost Slovenije pogajati, dogovarjati, usklajevati o ukrepih, ki jih mora Slovenija še sprejeti v naslednjih dveh letih za izhod iz krize za ponovni zagon rasti in za to, da bomo postali bolj pravična država.

Maše za domovino po slovenskih škofijah

V Cerkvi na Slovenskem bomo državni praznik samostojnosti in enotnosti praznovali z mašami za domovino v stolnih cerkvah. Škofje bodo pri bogoslužjih slovenski narod in državnike priporočili Bogu, da bi še naprej zvesto ohranili tako zaželeni dar samostojnosti in enotnosti.

V celjski škofiji je v stolni cerkvi sv. Danijela mašo za domovino daroval škof Stanislav Lipovšek. V koprski škofiji je v cerkvi sv. Štefana v Vipavi mašo za domovino daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. Koprski škof Jurij Bizjak je maševal v cerkvi sv. Štefana v Zanigradu. Maši je sledil blagoslov konj. Škof Bizjak bo v soboto, 29. decembra 2012, ob 18.00, v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru daroval mašo za domovino. V mariborski nadškofiji je v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika mašo za domovino daroval nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek. V murskosoboški škofiji je v stolni cerkvi sv. Nikolaja mašo za domovino daroval škof msgr. dr. Peter Štumpf. V novomeški škofiji pa je v stolni cerkvi sv. Nikolaja mašo za domovino daroval škof msgr. Andrej Glavan.

V stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani je mašo za domovino že minuli četrtek daroval nadškof Anton Stres. V teh dneh, ko slišimo vsakovrstne izjave in pozive, se je potrebno dobro zavedati tega, da zakoni državljane zavezujejo in omejujejo njihovo samovoljo zato, da ne bi bili svobodni samo eni, ampak vsi, je dejal nadškof Stres. Tedaj se taka država imenuje pravna država, je poudaril. Po nadškofovih besedah je marsikatera kritika na račun pomanjkljive vladavine prava pri nas utemeljena. Toda pravne države ne bomo vzpostavljali z nespoštovanjem obstoječega pravnega reda in še manj z dogajanjem ulice, je poudaril. Pravi državnik pa je po njegovem samo tisti, ki so mu potrebe in blagor skupnosti na prvem mestu ter si zato z vsemi močmi prizadeva za medsebojno sodelovanje, sožitje in spoštovanje. Nagovor v celoti.

Govor podpredsednice Romane Tomc na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Spoštovani visoki gostje, spoštovane državljanke in državljani!

Le redke dogodke v zgodovini nekega naroda lahko označimo kot prelomne in le izbrane generacije posameznikov imajo priložnost te dogodke tudi same doživeti.

Mi, ki smo danes tukaj, imamo to srečo, kajti eden takšnih se je zgodil pred dvaindvajsetimi leti, 23. decembra 1990, ko je slovenski narod odšel na volišča in odločil, da bo Slovenija postala samostojna in neodvisna država. S tem smo udejanjili stoletne sanje in uresničili hrepenenje po življenju, v katerem svobodno določamo svoje cilje in sami izbiramo poti do njih.

Volja ljudi, izražena na plebiscitu, je bila dejanje poguma in je temeljila na obstoju širokega družbenega soglasja glede smeri razvoja naše novo nastajajoče države. Na plebiscitu smo odločili o tem, kako bomo živeli – ne le mi, ampak tudi naši otroci, naši potomci.

Iz bivše države nismo odšli zato, ker bi bila prevelika, ampak zato, ker je bila premajhna, da bi v njej lahko uresničili vse svoje želje in zmožnosti. Ponosni in samozavestni smo takrat izkoristili dano priložnost in stopili na zemljevid sveta.

Pričakovanja v tem zgodovinskem trenutku so bila velika. Čeprav smo se zavedali, da pot v samostojnost ne bo enostavna, so se nam zdele vse prepreke zlahka premagljive. Na prihodnost smo zrli z optimizmom, če ne kar z idealizmom. Čutili smo se močne in povezane.

Ko se danes ozremo nazaj, imamo občutek, da druge možnosti sploh ni bilo. Zdi se, da izid plebiscita ne bi mogel biti drugačen in da sta bila visoka udeležba in prepričljiv rezultat nekaj povsem samo po sebi umevnega, saj smo se vendar odločali o cilju, ki je bil skupen vsem.

Tudi danes imamo pred sabo cilje, o katerih smo poenoteni. Hočemo izhod iz krize. Socialno in pravno državo. Kvalitetno zdravstvo in šolstvo. Enakost dostopa do javnih dobrin. Nova delovna mesta in uspešno gospodarstvo.

Kaj je potem danes drugače, da se nam tako zatika?

Veličina politike ob osamosvojitvi se je pokazala v tem, da se je uspela uskladiti, ne le glede cilja, ampak tudi glede poti, ki vodi do tja. Za pot, ki jo je predlagal Demos, je bilo treba doseči soglasje vseh ostalih pomembnih političnih strank in akterjev.

Treba je bilo prepričati tiste, ki so dvomili o tem, da se bomo uspeli znajti v svetu velikih in pomembnih. Na drugi strani pa so morali tudi tisti, ki niso delili Demosovega navdušenja, izkazati politično modrost, zrelost in pripravljenost narediti korak za skupno dobro.

Tisti, ki smo odšli na volišča, da bi odločali o usodi naše domovine, smo to politično enotnost čutili. O več kot 90-odstotni udeležbi lahko danes le sanjamo. Da bi skoraj 90 odstotkov vseh, ki imajo volilno pravico, glasovalo za neko odločitev, pa bo najbrž še dolgo nedosegljiv rezultat.

Enotna odločitev o slovenski samostojnosti je bila izraz popolnega zaupanja in prepričanja v skupni cilj in potrditev pravilnosti začrtane poti.

Spoštovani!

V letih po osamosvojitvi je Slovenija hitro napredovala. Z vsakim letom so prišle nove naloge, novi izzivi in novi cilji, ki smo jih dosledno in z veliko vnemo uresničevali. Mirovali nismo niti po vstopu v Evropsko unijo, temveč smo vso energijo usmerili v predsedovanje Svetu Evropske unije in to nalogo opravili z odliko.

Leto 2008 je za Slovenijo pomenilo pravi mednarodni razcvet. Vključili smo se v številne evropske in svetovne integracije in tako postali del svetovnega sistema, v katerem tudi naš glas šteje.

S temi dejstvi se običajno pohvalimo, ko želimo izpostaviti naše uspehe.

V resnici pa je bil naš največji uspeh, da smo skoraj dvajset let živeli v državi in v okolju, kjer so se ljudje počutili dobro in varno.

Podjetja so ustvarjala dobičke, ljudje so imeli delo, kvaliteta življenja ni bila odvisna samo od debeline denarnice. V državni blagajni je bilo dovolj denarja, da so zdravstvo, šolstvo, sociala in vsi drugi podsistemi družbe delovali tako, kot smo si vedno želeli – v dobro in v korist vseh.

Slovenke in Slovenci smo se odločili za samostojnost, zato ker smo trdno verjeli, da nam bo v lastni državi lepše in bolje. Te odločitve nismo nikoli obžalovali in prepričana sem, da bi se, ne glede na vse, danes odločili enako.

Vendar…Tako kot ima vsako življenje svoje vzpone in padce, se tudi naša mlada država slednjim ni mogla izogniti.

Da ima naša zgodba o uspehu tudi svojo temnejšo plat, se je pokazalo pred nekaj leti, ko smo kot država, katere položaj je bil, in je še, v veliki meri odvisen od tujih trgov, nepripravljeni zgrmeli v začaran krog svetovnega ekonomskega kolapsa. V tem vrtincu se nismo najbolje znašli in priznati smo si morali, da je naša zgodba o uspehu zgrajena na mnogih iluzijah.

Resnica o konkurenčni sposobnosti našega gospodarstva je boleče prihajala na dan v obliki izgubljanja delovnih mest in propadanja podjetij.

Ob tem so se razgalile tudi druge zgodbe, ki nam niso v ponos. Na eni strani smo spremljali pretresljive izpovedi poštenih ljudi, ki so brez vsega ostali pred vrati podjetij, v katerih so pustili najbolj produktivna leta svojega življenja. Na drugi strani pa smo nemočno opazovali, kako sistem dopušča menedžerjem prav teh podjetij, da si brezsramno polnijo bančne račune.

Ljudje so dobili občutek, da živijo v državi, kjer ne veljajo enaka pravila za vse. S tem občutkom sta prišla tudi razočaranje in bes, ki se kopičita v vseh porah naše družbe. Čedalje glasnejša opozorila, ki do nas prihajajo na različne načine, tudi z ulice, ne smejo ostati prezrta! Posebej ne zaradi vseh tistih, ki zaradi bolezni, onemoglosti ali preprosto zato, ker nimajo ne volje ne denarja, svoje razočaranje izražajo daleč od oči javnosti.

Spoštovani!

»Odgovornost« je tista beseda, na katero smo v vseh teh letih naše samostojnosti prevečkrat pozabili. Odgovornost vseh, ki sobivamo v tej lepi, majhni, ampak samo naši Sloveniji. Odgovornost, ki je sorazmerna s položajem v družbi in pravicami, ki jih nekdo uživa. Pri tem nimam v mislih le posameznikov, ampak tudi vse družbene ali ekonomske skupine, ki jih povezujejo določeni skupni interesi.

Še posebej pa se moramo odgovornosti zavedati nosilci oblasti. S predanim, učinkovitim in preglednim delom ter z občutkom za pravičnost in poštenost smo dolžni predstavniki vseh treh vej oblasti, poslanci, ministri in sodniki, vsak na svojem področju, izkazati spoštovanje ljudem, ki so nam zaupali upravljanje te države.

S povrnitvijo medsebojnega zaupanja v celotni družbi, z zavedanjem, da je spoštovanje do soljudi ena temeljnih vrednot in z upoštevanjem, da je svoboda posameznika omejena s svobodo drugih posameznikov, se lahko nadejamo tudi umiritve neproduktivnih idej, ki blokirajo delovanje države.

Nedavna odločitev Ustavnega sodišča in včerajšnji umik referendumske pobude sta izraz spoštovanja in odgovornosti do nas vseh.

Spoštovani!

V tem trenutku je življenjskega pomena za našo državo in vse nas, da uskladimo različne poglede in dosežemo čim večjo enotnost. Da povrnemo zaupanje v pravno državo, in ne nazadnje, da prebudimo svojo samozavest in se začnemo spet zavedati, da Slovenke in Slovenci znamo in zmoremo.

Če nam je to uspelo pred dvema desetletjema, ko je bila naša prihodnost veliko bolj negotova, nam bo zagotovo uspelo tudi danes.

Vsak dan dobimo kakšen dokaz več, da gremo po pravi poti in da nismo izgubili možnosti, da se ponovno vrnemo tja, kjer smo že bili. Med perspektivne mlade države.

Mnogi nas skušajo prepričati, da temu ni tako, pa vendar dejstva govorijo drugače. Uspešno smo zagrizli v reforme, ob tem pa uspeli obdržati socialno državo. Stavimo na naše gospodarstvenike in prodorne znanstvenike, ki jim moramo omogočiti priložnost, da razvijejo svoje sposobnosti. Vse bližje je tudi sanacija bančnega sistema in upravljanja z državnim premoženjem. Načrtovana izplačila iz proračuna za plače, pokojnine in socialne izdatke, pa tudi za nove investicije, niso ogrožena.

Vedno več je torej razlogov, ki vlivajo optimizem, da bo tudi te krize konec, da bodo mladi dobili zaposlitev, da bodo ljudje za pošteno delo dobili primerne plače in da bo naša starejša generacija mirno preživljala svoja zlata leta.

Še vedno pa smo pred velikimi izzivi.

Da bi jih uspešno premagali, je treba pogledati preko naših ozkih okvirov. Brez bojazni, da bi ob tem izgubili del sebe, ampak z zavedanjem, da smo s tem izkazali odprtost in razum, ki pritiče samo velikim.

Treba je videti dlje in iti pogumno naprej.

Spoštovani,

naj zaključim z mislijo našega znamenitega Ivana Cankarja, ki je pred skoraj stoletjem dejal:

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto.

Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel ali njegovega svetovnega naziranja."

Drage Slovenke in Slovenci, spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije!

Iskreno vam čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti in vam želim prijetne božične in novoletne praznike! Ne glede na to, kje jih bom preživeli in koliko dobrot si bomo privoščili, pa je najpomembneje, da jih preživimo čim bolj zdravi, v miru in med ljudmi, ki jih imamo radi.

Hvala lepa.