Nadškof Anton Stres
Nadškof Stres: Samostojen narod si pravila in pravni red postavlja sam
Slovenija
V Cerkvi na Slovenskem bomo državni praznik samostojnosti in enotnosti praznovali z mašami za domovino v stolnih cerkvah. Škofje bodo pri bogoslužjih slovenski narod in državnike priporočili Bogu, da bi še naprej zvesto ohranili tako zaželeni dar samostojnosti in enotnosti. V ljubljanski nadškofiji je nocoj v stolni cerkvi sv. Nikolaja mašo za domovino daroval nadškof Anton Stres. V nagovoru je med drugim poudaril je potreba po enotnosti v časih v katerih se nahajamo še toliko večja.
Danes tudi zato bolj kot kdaj koli na vseh ravneh potrebujemo po besedah nadškofa medsebojno spoštovanje, dostojanstvo, dialog, resnicoljubnost in tvorno sodelovanje. Četudi so sile, ki nas že desetletja razdvajajo, še vedno močne, vemo, da je Bog na strani tistih, ki se trudijo za edinost, sodelovanje in mir, zato bomo tudi mi še naprej in še bolj odločno na tej Božji strani, je pri maši za domovino poudaril nadškof Stres.
Današnje maše za domovino so se med drugim udeležili predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič, predsednik SLS Radovan Žerjav, predsednica NSi Ljudmila Novak, notranji minister Vinko Gorenak, državni sekretar na notranjem ministrstvu Robert Marolt, generalni direktor policije Stanislav Veniger, predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm, nekateri poslanci in nekateri veleposlaniki.
Nagovor nadškofa Antona Stresa pri maši za domovino objavljamo v celoti
Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!
Ko bomo čez nekaj dni obhajali državni praznik dan samostojnosti in enotnosti, bomo obhajali praznik dveh velikih in temeljnih vrednot, brez katerih ne more obstati nobena država in nobena druga človeška skupnost.
Prva od teh vrednot je samostojnost. Lahko bi tudi rekli zrelost in odraslost, pa tudi svoboda in neodvisnost, ki ju pripisujemo človeku, ki ga imamo za samostojnega. Vzporednica med samostojno človeško osebnostjo in samostojnim narodom oziroma državo je jasna. Samostojen in zrel narod je samostojen samo toliko, kolikor so samostojni in zreli ljudje, ki ga sestavljajo.
Samostojnost in svoboda nikakor ne pomenita anarhije, kakor nas opozarja tudi apostol Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili. V anarhičnem brezvladju vladata brutalna moč in nasilje, to pa vodi v nasprotje od svobode, v strah, hlapčevanje in suženjstvo. Zato obe, samostojna in svobodna človeška osebnost in samostojna in svobodna država, predpostavljata in terjata jasno zavest o tem, kaj je prav in res, terjata urejeno in dosledno ravnanje v skladu z razumom in zahtevami pravičnosti. Samostojnemu narodu ne pišejo zakonov drugi, drugi mu prav tako ne predpisujejo njegovih dolžnosti in pravic. To pa ne pomeni, da lahko živi brez njih. Samostojen narod si pravila in pravni red postavlja sam, oziroma bolje rečeno, s svojim razumom ta pravni red in zakone odkrivajo in si jih dajejo njegovi člani sami. Dajejo pa si jih in jih tudi spoštujejo.
Tako kot narodna samostojnost ne trpi anarhije, samovolje in iz tega izhajajočega nasilja, tudi človek kot posameznik ni svoboden, če ravna samovoljno in dela, kar se mu zljubi. Tudi samostojen in svoboden človek ne živi brez zakonov in pravil, le da jih odkriva sam s svojim razumom in svojo vestjo, ki mu jasno pravi, da ni vseeno, kako živi, ampak je zavezan resnici in pravičnosti, tistemu, kar je res in kar je prav. Resnično samostojna, zrela in svobodna oseba ne ravna muhasto in neodgovorno, temveč razumno in moralno odgovorno. Tako je tudi v državi, ki jo sestavljajo svobodni in odgovorni državljani. Zakoni jih zavezujejo in omejujejo njihovo samovoljo, pa ne zato, da bi svobodo omejevali, ampak zato, da ne bi bili svobodni samo eni, ampak vsi. Tedaj se taka država imenuje pravna država.
V teh dneh, ko slišimo vsakovrstne izjave in pozive, se je potrebno tega dobro zavedati. Marsikatera kritika na račun pomanjkljive vladavine prava pri nas je utemeljena. Toda pravne države ne bomo vzpostavljali z nespoštovanjem obstoječega pravnega reda in še manj z dogajanjem ulice. Samo en prostor je, kjer se lahko pride do pravih rešitev. Ta je povsod tam, kjer poteka razumen pogovor in iskreno iskanje resnice, povsod tam, kjer imajo sogovorniki pred seboj jasno predstavo o tem, kaj je res in kaj je prav.
Druga temeljna vrednota, ki se je na dan samostojnosti in enotnosti zavedamo v njeni nepogrešljivosti, je enotnost. Edinost kot medsebojna povezanost, solidarnost in sodelovanje, brez izključevanja in sovraštva. Edinost in enotnost pomenita življenje in obstoj, needinost pa razkroj, propad in smrt. Jezus sam se strinja s to pradavno modrostjo, ko v evangeliju pravi: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala« (Mt 12,25). Svoje učence je zato vedno znova pozival k edinosti in medsebojni povezanosti. Evangelist Janez zato kot cilj njegovega poslanstva označuje edinost vsega človeškega rodu, saj je Jezus umrl zato, »da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno« (Jn 11,52).
Vsakdo, ki si iskreno želi skupne blaginje in dobrega za vse soljudi, si bo želel njihove enotnosti, sožitja in sodelovanja. Samo sovražniki se poslužujejo načela divide et impera, deli in vladaj, spri ljudi in jih naščuvaj druge proti drugim. Pravi državnik je samo tisti, ki so mu potrebe in blagor skupnosti na prvem mestu ter si zato z vsemi močmi prizadeva za medsebojno sodelovanje, sožitje in spoštovanje. Nasprotni temu sta medsebojno izključevanje in neenotnost smrtna sovražnika politične, narodne in vsake druge skupnosti.
V težkih trenutkih, v katerih živimo, je potreba po enotnosti še toliko večja. Danes tudi zato bolj kot kdaj koli na vseh ravneh potrebujemo medsebojno spoštovanje, dostojanstvo, dialog, resnicoljubnost in tvorno sodelovanje. Četudi so sile, ki nas že desetletja razdvajajo, še vedno močne, vemo, da je Bog na strani tistih, ki se trudijo za edinost, sodelovanje in mir, zato bomo tudi mi še naprej in še bolj odločno na tej Božji strani.
