Dva milijona predsednikov, poslancev, svetnikov, …

Slovenija | 07.12.2012, 14:55

Za nami je volilna nedelja, za nami so številni protesti, za nami so predlogi za destabilizacijo političnega sistema, pred nami pa dva milijona poslank in poslancev, predsednic in predsednikov države, državnega zbora in vlade, ministrov, poslancev, županov, svetnikov, državnih sekretarjev pa tudi drugih javnih uslužbencev. Se morebiti sprašujete, da po precej daljšem „komentatorskem“ premoru mešam jabolka in hruške? Ne, sploh ne! S čim to utemeljujem? Vabljeni k branju.

V ponedeljek sem se v Ljubljani pomešal med tako imenovane nezadovoljne državljane in prisluhnil njihovim razpravam. Besede, ki so me spodbudile k razmišljanju, so: „Včeraj izvoljeni predsednik države je nelegitimno izvoljen!“ in „Vsi naj odstopijo, državo bomo prevzeli mi!“ Težke besede iz ulice!

719.920 državljank in državljanov, ki je v nedeljo oddalo svoj glas, je tako po mnenju protestnikov nelegitimnih. V državi po njihovem mnenju nismo dobrodošli. Lahko, da besede posplošujem, vendar odražajo neko stanje, v katerem se je znašla država. Zanimivo bi bilo slišati, kakšne bi bile njihove ugotovitve, če bi bil izvoljen aktualni predsednik. Bi tudi takrat govorili o nelegitimnosti? In ob tem nehote pomislim na pisanja nekaterih „blogerjev“ in „twitterašev“, da so proteste sprožili tisti, ki so bili na strani aktualnega predsednika. Za to ni dokazov, vendar namigovanja o nelegitimnosti dan po volitvah dajejo tak občutek.

Volitve so bile in ostajajo dan demokracije, dan, ko je naš volilni listič vstopnica v prihodnost po „moji meri“, vendar le, če ta listič oddam. Tokrat ga je oddalo najmanj ljudi v zgodovini predsedniških volitev, le 42 odstotkov, a to so glasovi, ki so legitimni, ki jim veljave ne more vzeti noben protestnik.

In sedaj k drugemu sporočilu, ki ga protestniki širijo po državi: „Vsi naj odstopijo, državo bomo prevzeli mi!“ V dneh, ki so pred nami in ko se bomo veselili rojstva našega Odrešenika, se bomo spomnili tudi začetkov naše samostojne poti. Dan samostojnosti in enotnosti, ki ga bomo praznovali 26. decembra, nam daje jasno sporočilo, da le združeni in povezani lahko zmagamo. Pa vendar nisem prepričan, da te besede držijo tudi za tokratne proteste, ki so ponekod prerasli v nasilne izgrede, povzročili za več deset tisoč evrov škode in, kar je najhuje, s pomočjo medijev postali glavna tema v državi. Poročanja posameznih medijskih hiš bi se dalo primerjati s poročanjem iz vojnih žarišč. Ne gre za to, da stanje ni bilo resno, a mediji bi morali kljub temu biti glasniki miru in tisti, ki bi lahko pomagali umirjati zadeve. Spomnimo se pompa, ki je nastal ob „šotoriščnikih“ pred ljubljansko borzo. Poročali smo nekaj dni, potem pa smo kljub temu, da so ti vztrajali pred borzo, dali to poročanje na stran in tako so, ko so videli, da nimajo več medijske podpore, omagali. Ne trdim, da se da primerjati takratno stanje z današnjim, a vendar brez tega, da poskusimo delovati v tej smeri, ne moremo vedeti rezultata.

Protestniki, ki se zbirajo enkrat proti vladi, drugič proti lokalnim veljakom, so sicer dosegli prvi odstop. Včeraj je z njim postregel mariborski župan Franc Kangler, kjer so se tako imenovane vstaje tudi začele. Po vsem, kar se je dogajalo v štajerski prestolnici, je to razumno dejanje, vendar me zanima, ali se bo ta vzorec ponovil še kje. Le peščica protestnikov je v ponedeljek prišla pred mestno hišo v Ljubljani, kjer je zahtevala odstop župana. Da je teh pozivov zelo malo je v sredinem pogovoru za naš radio opozoril tudi predsednik vlade Janez Janša, ki je dejal, da Jankovića „nihče ne poziva k odstopu, niti noben medij me ne vpraša, če bom ljubljanskega župana pozval k odstopu. Tudi protikorupcijska komisija je bila v primeru mariborskega župana izjemno hitra, v primeru ljubljanskega župana pa že šest let ne vedo, kaj je prav in kaj narobe“. Besede, ki dajo misliti ne zgolj zaradi mariborskega župana, ampak tudi zaradi načina, s katerim je do odstopa prišlo. Kam se bodo protestniki namenili jutri, kje bodo skandirali in koga pozivali k odstopu?

Ne rečem, da so pozivi neupravičeni, ne trdim, da niso potrebni odstopi posameznikov, trdim pa, da anarhije ne moremo enačiti z demokracijo, da ulice ne moremo metati v isti koš z volitvami in da ulica ni demokratičen prostor za dialog, ki ga - roko na srce - razgrete množice v času, ko na policiste letijo granitne kocke, goreče bakle in pirotehnična sredstva, gotovo ne bi bile sposobne.

Pri tem pa bode v oči še ena zadeva, ki je na prvi pogled precej nedolžna, po drugi strani pa nakazuje, da nekateri po tem, ko so vsak dan bombardirani z besedami, da mora vlada odstopiti, začeli paktirati s tistimi, ki so že enkrat imeli možnost za prevzem oblasti, a so se zmotili pri računanju. V tednu, ki mineva, smo z veliko večino dobili novo pokojninsko reformo, ki je vladi Boruta Pahorja ni uspelo sprejeti. Ministru za delo Andreju Vizjaku je uspelo skoraj nemogoče: uskladiti se znotraj koalicije, z opozicijo in z vsemi socialnimi partnerji , kar ni mačji kašelj. A to je glede na dogodke, ki so sledili dan po tem, precej logično. Po usklajenem državnem proračunu, ki želi stabilizirati javne finance, se je nenavadno pojavil amandma, ki sta ga vložili Virantov DL in Jankovićev PS. Predloga, ki je prinesel šolskemu sistemu in prehrani otrok nekaj več denarja, ne obsojam, ga podpiram, vendar je način, ki ga je ubrala vladna DL, nekoliko nenavaden. V času protestov, pozivov k odstopu, so se že - vsaj tako se zdi - začela tiha dogovarjanja. To mi nakazuje tudi velika podpora pokojninski reformi, ki si jo razlagam z besedami: „Raje jo sprejmimo sedaj, kajti potem, ko bomo mi - pa kdorkoli že to bo - prišli na oblast, bo to usklajevanje še težje.“

Vse poteze, tudi tiste, ki naj bi pripeljale do destabilizacije političnega sistema, morajo biti usmerjene v to, da se država vrne ljudem. S tem se strinjajo tako politiki kot protestniki, tudi tisti, ki že danes napovedujejo vseslovenski upor na večer državne proslave, na predvečer umestitve novega - po mnenju nekaterih protestnikov nelegitimno izvoljenega predsednika - in na pragu praznovanja božičnih praznikov. Seveda so se z besedami poenotili tudi tisti, ki so napovedali vsesplošno stavko javnega sektorja 23. januarja. Vprašanje, ki ostaja, pa je, po kakšnem ključu vrniti državo ljudem. Gotovo ne more biti rešitev, da iz urejene države preidemo v anarhijo z dvema milijonoma predsednikov države, vlade, ministrov, poslancev in podobno. Gotovo tudi ni odgovor za več države v nenehnih sindikalnih grožnjah, katerih voditelji so na teh mestih že vse od prehoda iz diktature v demokratičnost. Mimogrede, protestniki pozivajo k odstopu vse politike, ki so na sceni že 20 let, na sindikaliste, ki se pasejo z veliki denarci pri sindikalnem koritu, pa so kar pozabili. Prav tako pa več države ne pomeni biti proti, ampak biti za. Biti s srcem za državo v času debelih in tudi suhih krav. Vem, da so razmere glede na veliko brezposelnost v državi ponekod katastrofalne, a to ne opravičuje uničevanja skupne lastnine, to ne opravičuje napadov na policiste in civiliste, to ne opravičuje groženj z umori. Rešitev niso zahrbtne igrice plačancev in koruptivnežev, do rešitev nas ne bodo pripeljala špekuliranja, kaj bi bilo, če bi bilo. Do pravih rešitev bomo prišli zgolj z dialogom, pogovorom in popuščanji tako na eni kot drugi strani. Seveda pa bodo rešitve mogoče le s konstruktivnimi predlogi, zgolj z nasprotovanji do lepše prihodnosti ne bomo prišli. Hitro sem se naučil, da če česa ne maram, to nadomestim s čim drugim, na žalost pa se mnogi ljudje, ki oblikujejo našo usodo, tega še niso naučili. Pač je „in“, če si proti!

Po vsem povedanem si želim le dvoje, da državljani končno dojamemo, kako pomembne so volitve in izbira pravih ljudi na pravo mesto, ter da se povežemo v molitvi. Če bi danes objavil na družabnem omrežju Facebook poziv k molitvi za domovino, denimo na jutrišnji praznik na Brezjah v našem narodnem svetišču, me zanima, koliko kristjanov bi upalo potrditi prihod na tovrsten shod. Bi se združilo v molitvi za prihodnost naroda deset tisoč ljudi? Močno dvomim, a ostajam optimist, naiven optimist, ki verjame v boljšo in lepšo prihodnost naroda, vendar le z geslom: Več Slovenije za vse, a le z odgovornimi potezami.