Kristjani v Siriji znamenje Božje ljubezni za narod

Slovenija | 02.12.2012, 14:22 Izidor Šček

Nasilje v Siriji ne pojenj. Zdi se, da je nemogoče najti poti za mirovni sporazum tudi med Izraelom in Palestino. V začetku adventnega časa so misli celotne Cerkve usmerjene predvsem na te kraje, kjer je živel Jezus.

Tudi papež Benedikt XVI. je tamkajšnje kristjane že večkrat spodbudil, naj se ne izselijo iz svojih dežel. Prisotnost krščanskih skupnosti je namreč na teh območjih izrednega pomena, je prepričan sveti oče. Zaradi nevzdržnih razmer, smrtne nevarnosti in iskanja zaposlitve, pa vseeno mnogi odhajajo. Vendar pa so med njimi tudi takšni, ki kljub nenehni nevarnosti ostajajo in se darujejo za druge. Med njimi je tudi Jean iz Aleppa, ki je poslal pričevanje prav za naš radio.

"Kot oče sem se pogosto znašel pred težkimi odločitvami. Nisem vedel, ali naj zavarujem svojo družino in se preselimo v Sirijo, ali pa naj ostanemo v naši deželi. Vse to je v meni povzročalo veliko stisko. Pred nekaj meseci sem kupil letalske karte in se odločil, da bomo odpotovali. Ko sem obiskal duhovnika, je ta opazil, da sem zelo nemiren. Vprašal me je zakaj. Povedal sem, da imam v rokah vozovnice, da so potovalke pripravljene, vendar ne vem, če je prav da odpotujemo, čeprav sem imel v Bejrutu že zagotovljeno delo. Čutil sem, da imam med mojimi ljudmi poslanstvo, ki ga moram opraviti. Duhovnik mi je odgovoril: „Če je tako, potem ostani.“

V tistih dneh v Aleppu ni bilo tako nevarno, vendar pa smo vsi čutili, da najhujše še prihaja. In res se je zgodilo v nekaj dneh. Najprej sem mislil, da bi ženo in otroke poslal v Bejrut, sam pa bi ostal. Vendar je bila žena odločena, da bomo ostali skupaj. Šel sem v cerkev pred tabernakelj, ponudil sem Bogu svoje življenje in življenje moje družine. Takole sem mu rekel: „Gospod, izročil sem ti samega sebe, svojo družino in celotno našo prihodnost v Tvoje roke.“ Od tistega trenutka sem začel živeti posebno pustolovščino in kljub konfliktom okrog mene, sem v sebi čutil velik mir.

S prijatelji iz Gibanja fokolarov sem se ozrl na potrebe celotne skupnosti. Kolikor smo le mogli, smo si pomagali med seboj. Potem pa mi je Bog odprl še novo pot preko p. Georgesa. Nekega dne sva po trgovinah iskala mleko v prahu za otroke za eno od družin. Z bolečino v srcu sem ugotovil, da tega proizvoda sploh ni mogoče več najti, tudi če imaš denar. Tako sva s p. Georgiusom spontano začela zbirati vse potrebe družin. Na seznamu je bilo 300 družin, mi pa smo dobili le donacijo v vrednosti štirih dolarjev. Bilo je nemogoče narediti karkoli, vendar smo se z zaupanjem v Boga vrgli na delo. In na naše presenečenje je neka oseba omogočila, da smo preko Karitas pomagali vsem družinam!

Želel sem, da bi pri vsem tem delu prevladovala ljubezen in spoštovanje do dostojanstva vsakega človeka.

Kraj, kjer stoji cerkev, je neprestano bombardiran. Vendar pa nas to ni ustavilo, da ne bi še naprej hodili k maši. Še več: pridružili so se nam še drugi iz naše skupnosti in nam pomagali nositi pomoč najbolj revnim.

Tako sem se povsem posvetil delu za najbolj revne družine, mnoge med njimi si niso upale prositi za pomoč. Nekega dne sem skrbno pripravil košaro s hrano ter jo skupaj s prijateljem odnesel k neki družini. Najprej daru niso hoteli sprejeti, saj jih je bilo revščine sram, jaz pa sem dejal: „To sem pripravil zame, in to kar je moje, je tudi tvoje.“

Sčasoma se je število revnih družin povečalo iz 300 na 1500. Zato nismo uspeli poskrbeti niti za najnujnejše. Pomislili smo, da bi za pomoč zaprosili Rdeči polmesec. Direktor te muslimanske dobrodelne organizacije me je vprašal, ali pomagamo ljudem vseh verstev. Ob tem je prišlo na dan, da z ženo vodiva center za gluhoneme, ki skrbi za otroke kristjane in muslimane. Takoj nam je omogočil dostop do njihovih skladišč. Bili smo presenečeni nad tem, koliko pomoči smo dobili!

Vsakokrat, ko se znajdemo pred kakšnim problemom, močno čutim, da nismo sami. To doživljam preko ljudi, ki jih je Bog postavil na našo pot. Vse od začetka smo namreč naše življenje položili v Božje roke. On pa je deloval, da je Njegova ljubezen lahko prišla do mnogih.

Mnogi ljudje so izgubili svoje domače, drugi so postali invalidi, saj uporniki streljajo na slepo po naših domovih.

Spominjam se nekega moža, očeta dveh otrok, ki je delal kot šofer v našem centru za gluhoneme. Pred dvema mesecema ju je zadel izstrelek, ko je hodil po cesti z ženo in hčerko. Žena in hčerka sta bili na mestu mrtvi, njega pa so v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico. Ker je bil v težki finančni situaciji sem govoril s škofom, ki  je plačal vse stroške za pogreb žene in hčerke. Ko smo ga potem obiskali v bolnišnici, nam je zdravnik povedal, da je z njim zelo hudo. Z duhovnikom sva stopila v sobo in molila ob postelji. V srcu sem Bogu zaupal to težko situacijo in sina, ki je ostal sam. Znova sem občutil, da je med nami Nekdo tretji, sam Jezus. Potem smo začeli iskati sredstva, da bi plačali operacijo. Denar je kmalu prišel, zdravniki pa so se na naše presenečenje odpovedali honorarju. Tako smo imeli denar še za nadaljnje operacije in posege.

Nek drug musliman me je prosil, da mu pomagam najti stanovanje za hčerke, ker so živeli na zelo nevarnem območju. Potem sem mu ga pomagal celo opremiti. Ganjen se mi je zahvalil in mi dejal, da sem njegov brat.

Vse to je v meni potrdilo prepričanje, da ljubezen vedno najti poti do drugih. Kljub smrti, ki nas obkroža, lahko rečem, da živim v miru, in tudi če nevarnosti ogrožajo moje življenje, čutim, da je Bog z menoj, da me vodi in varuje na vsakem koraku. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, čutim, da hodim v Božji volji in on zame in za mojo družino izbira najboljše. Brez podpore moje družine, ne bi priošel do tega miru, ki ga zdaj okušam. Prepričan sem, da pred vsakimi vrati, ki se zaprejo, mu On odpre nove poti."

Slovenija, Svet, Cerkev na Slovenskem, Cerkev po svetu
Gostiteljica razstave v Bruslju je bila Romana Tomc (photo: Daina Le Lardic) Gostiteljica razstave v Bruslju je bila Romana Tomc (photo: Daina Le Lardic)

Bruseljski odmevi na brezno pod Macesnovo gorico

Razstava 3450 umorjenih – Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, ki je do 10. maja na ogled v Zavodu sv. Stanislava, je v angleški verziji nagovorila tudi obiskovalce Evropskega parlamenta v ...

Mihaela Terkov (photo: Maja Morela) Mihaela Terkov (photo: Maja Morela)

In kako diši ljubezen ...

S tokratno gostjo, profesorico biologije na Gimnaziji in veterinarski šoli v Ljubljani, Mihaelo Terkov smo se pogovarjali o pomenu sočutja do starejših. Kot prostovoljka pri Hospicu se je odločila ...

Kriza srednjega razreda se kaže v krizi učiteljstva. (photo: PixaBay) Kriza srednjega razreda se kaže v krizi učiteljstva. (photo: PixaBay)

Kriza učiteljstva kaže krizo smisla

Evropa ne ve, bi šla naprej - v tem kar si je zgradila v zadnjih štirih tisoč letih, ali bi se vsula same vase, proti vsemu - od evtanazije do uničevanja družine, je izrekel prof. dr. Jože Ramovš, ...