Na Dunaju so se spomnili škofa Jurija Slatkonje

Slovenija | 01.12.2012, 11:27 Izidor Šček

V stolnici sv. Štefana na Dunaju je bila sinoči spominska maša ob 490. letnici smrti škofa Jurija Slatkonje. Somaševali so ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, dunajski pomožni škof Helmut Krätzl, župnik in kanonik pri sv. Štefanu Anton Faber ter drugi duhovniki. V imenu slovenske vlade pa se je slovesnosti udeležil državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Matjaž Longar. Dejal je, da so tovrstni dogodki priložnost za utrjevanje dobrega slovensko-avstrijskega prijateljstva.

Ljubljanski nadškof Stres je v pridigi najprej izrazil veselje, da je smel skupaj z verniki obhajati sveto mašo s katero se pripravljajo na skorajšnjo 500-letnico ustanovitve škofije na Dunaju drugo leto, letos pa obhajajo 490-letnico smrti njenega prvega škofa Jurija Slatkonje, doma iz Ljubljane. Svoj nagovor je naslonil na god apostola Andreja in dodal, da je apostolska služba tista stična točka, ki povezuje včerajšnji praznik z dogodki izpred petsto let. „Različne pripadnosti in meje, ki jih zaradi teh pripadnosti zarisujemo med ljudmi in jih tako ločujemo druge od drugih, v novem Božjem ljudstvu, ki ga Bog sklicuje v svojo Cerkev, tukaj stopajo v ozadje. V ospredje vstopa vera v Jezusa Kristusa in pripravljenost svoje življenje posvetiti njegovemu kraljestvu med nami,“ je dejal nadškof Stres in dodal, da ima vera svoje prvo domovanje v našem srcu, se pravi v svobodni odločitvi za Jezusa Kristusa in v ljubeči pripadnosti njemu. O letu vere pa povedal, da nam papež želi z njim pomagati, da bi tudi mi najprej v svojem srcu okrepili svojo vero, pogum in navdušenje nad Jezusom, da bi lahko nato iz tega navdušenja z apostolsko gorečnostjo in brez obotavljanja govorili o njem in zanj pričevali v vseh okoliščinah, osebnih in javnih, našega življenja. V imenu države se je slovesnosti udeležil državni sekretar Logar, ki je posebej podčrtal eno od najbolj znanih Slatkonjevih zapuščin, Dunajske dečke. „Poleg tega je zanimivo, da je bil tudi eden od tistih, ki je močno pripomogel k osnovanju danes zelo poznanega zbora Dunajskih dečkov. Bil je prvi direktor zametkov tega zbora.“

Longar je še povedal, da sta pri maši sodelovala Dekliški zbor in Mladinski mešani zbor Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani. „Močno je seveda k obeležitvi te spominske slovesnosti z izjemnim petjem pripomogel prav mladinski zbor.“

Slovesnosti se je udeležilo veliko na Dunaju in v njegovi okolici živečih Slovenk in Slovencev. „Tako, da je vse skupaj izzvenelo v smeri avstrijsko-slovenskega prijateljstva, kar je tudi namen takšnega dogodka poleg spomina na znane zgodovinske osebnosti,“ je za naš radio povedal državni sekretar na uradu za Slovence v Zamejstvu in po svetu Matjaž Longar.

Škof Slatkonja se je rodil leta 1466 v Ljubljani in je umrl leta 1522 na Dunaju. Bil je kanonik in prošt v Ljubljani ter prošt v Novem mestu, škof v Pićnu v Istri in med leti 1513 in 1522 prvi rezidencialni škof na Dunaju. Maksimilijan I. je leta 1498 položil temelje za dunajski dvorni pevski zbor, za dunajsko dvorno glasbeno skupino in za Zbor dunajskih dečkov, njihov prvi direktor pa je bil Jurij Slatkonja, zaradi česar velja za ustanovitelja svetovno znanega Zbora dunajskih dečkov. Pokopan je v stolnici sv. Štefana na Dunaju.

Nagovor nadškofa Stresa pri spominski maši ob 490-letnici smrti prvega dunajskega škofa Jurija Slatkonje na Dunaju

Drage sestre in dragi bratje!

Najprej mi dovolite, da izrazim svoje veselje, da smem nocoj skupaj z vami obhajati to sveto mašo, ko se pripravljate na skorajšnjo 500-letnico ustanovitve škofije na Dunaju drugo leto, letos pa obhajate 490-letnico smrti njenega prvega škofa Jurija Slatkonje, doma iz Ljubljane.

Apostolska služba je tista stična točka, ki povezuje današnji praznik apostola Andreja z dogodki izpred petsto let. V vsakem času Jezus izbira svoje sodelavce in jih pošilja v svet, velikokrat daleč od njihovega rojstnega kraja. Evangelij je namenjen vsakemu človeku. Etnično, kulturno ali jezikovno poreklo pri tem ni odločilno. Tudi družbeno poreklo ni odločilno. Jezus si je izbral za svoje prve sodelavce tudi preproste galilejske ribiče, pozneje pa celo cestninarja Levija ali Mateja. Različne pripadnosti in meje, ki jih zaradi teh pripadnosti zarisujemo med ljudmi in jih tako ločujemo druge od drugih, v novem Božjem ljudstvu, ki ga Bog sklicuje v svojo Cerkev, tukaj stopajo v ozadje. V ospredje vstopa vera v Jezusa Kristusa in pripravljenost svoje življenje posvetiti njegovemu kraljestvu med nami. Na to nas opozarja apostol Pavel v današnjem berilu.

Pri tem Pavel poudarja tudi potrebnost oznanjevanja z besedami. Vera ima svoje prvo domovanje v našem srcu, se pravi v svobodni odločitvi za Jezusa Kristusa in v ljubeči pripadnosti njemu. Veruje se s srcem, pravi apostol Pavel, kar pomeni, da je vera v prvi vrsti naše prijateljstvo do Gospoda. Peter, ali me imaš rad, ali me ljubiš, je spraševal Jezusa Andrejevega brata Simona ali Petra, preden mu je zaupal vrhovno odgovornost za njegove ovce in jagnjeta. Toda pripadnost Jezusu Kristusu se ne ustavi v našem srcu. Preiti mora tudi v usta, na jezik. »Kdor s srcem verjame in z usti priznava, bo dosegel pravičnost in odrešenje.« To pomeni, da mora vera stopiti z nami tudi v javni prostor, v katerem nastopamo kot udeleženci javnega delovanja, govora in dialoga.

Gotovo je, da želi evangelist Matej s svojo upodobitvijo apostolskega poklica, ki smo jo slišali v evangeliju, posebno poudariti hitro pripravljenost in odločnost prvih Jezusovih apostolov, ki so takoj vse zapustiti in odšli za njim. Lahko se samo sprašujemo, kaj jih je na Jezusu tako pritegnilo, da niso imeli nobenega pomisleka vse zapustiti in se podati za tem neznancem. Ko je apostol Matej pisal te vrstice, je mogoče tudi tem galilejskim ribičem pripisal izkustvo privlačnosti Jezusovega božanskega usmiljenja, ki je njega, cestninarja, pripeljala v krog najožjih Jezusovih sodelavcev. Če prebiramo poročilo evangelista Janeza o poklicu prvih apostolov, pa je podoba nekoliko drugačna. Poklic se uresničuje postopoma in po človeškem posredovanju. Janez Krstnik pokaže na Jezusa in prvi gre k njemu Andrej. Ko pa je enkrat sam Jezusa spoznal – spoznal pa ga je, ker bil nekaj časa z njim in pri njem – tega spoznanja ni mogel ohraniti zase, ampak je od navdušenja nad svojim odkritjem k Jezusu pritegnil tudi svojega brata Simona, poznejšega Petra.

S tem je nakazan program nove evangelizacije. Iz osebnega srečanja z Jezusom in navdušenja nad njim mora vznikniti nova misijonarska in apostolska gorečnost. »Zato je tudi danes prepričano cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo nujno, da bi znova odkrili veselje do vere ter navdušenje za posredovanje vere. Misijonsko poslanstvo verujočih se napaja iz vsakodnevnega odkrivanja Božje ljubezni in ne sme nikoli popustiti,« piše sveti oče Benedikt XVI. v svojem apostolskem pismu Tür des Glaubens (Vrata vere). Z letom vere, ki ga obhajamo, nam je želel pomagati, da bi tudi mi najprej v svojem srcu okrepili svojo vero, pogum in navdušenje nad Jezusom, da bi lahko nato iz tega navdušenja z apostolsko gorečnostjo in brez obotavljanja govorili o njem in zanj pričevali v vseh okoliščinah, osebnih in javnih, našega življenja. Amen.