Zavod Sv. Stanislava praznuje

Slovenija | 13.11.2012, 22:30 Tone Gorjup

V Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano so danes obhajali praznik svojega zavetnika, ki sovpada z 20. obletnico ustanovitve zavoda kot ga poznamo danes. Vrh praznovanja je bila popoldanska sveta maša, ki jo je v ljubljanski stolnici Sv. Nikolaja daroval nadškof Anton Stres.

Pri sveti maši v stolni cerkvi nadškofije, ki obhaja svoj 550-letni jubilej, sta sta dekliški in mladinski mešani zbor Sv. Stanislava izvedla novo mašo skladatelja Damijana Močnika. Direktor zavoda Sv. Stanislava dr. Roman Globokar je v uvodu med drugim spomnil na nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je pred dvajsetimi leti podpisal akt o ustanovitvi zavoda. Nadškof Stres pa je v nagovoru po evangeliju med drugim opozoril na Sv. Stanislava, ki je v Jezusu odkril najvišji smisel bivanja. Tudi prek njega vemo, za kaj smo rojeni: da uresničimo vsaj nekaj tiste Božje ljubezni, kakršno nam je razodel Jezus. Maši je sledila akademija v športni dvorani zavoda Sv. Stanislava, pri kateri so sodelovali učenci Osnovne šole Alojzija Šuštarja, dijaki Škofijske klasične gimnazije in Jegličevega dijaškega doma, študentje Študentskega doma Janeza Frančiška Gnidovca, Godalni orkester glasbene šole in solisti ter zbori Škofijske klasične gimnazije in Zavoda Sv. Stanislava. Slavnostni govornik minister za izobraževanje dr. Žiga Turk pa je spomnil tudi na 100. obletnico prve mature v slovenskem jeziku. Konec šolskega leta 1912/1913 so jo namreč opravili v prav tem poslopju.

* * *

Direktor Zavoda Sv. Stanislava dr. Roman Globokar na začetku maše:

Dragi prijatelji, dragi bratje in sestre!

Ob praznovanju našega hišnega zavetnika sv. Stanislava smo se letos zbrali v stolni cerkvi ljubljanske nadškofije, ki letos obhaja 550-letnico svojega obstoja. Prišli smo kot romarji v mater vseh cerkva v naši nadškofiji, da se Bogu predvsem zahvalimo, da se s tako naklonjenostjo in blagoslovom ozira na naše delo. Veseli smo, da lahko skupaj odkrivamo zakonitosti narave pri fiziki, biologiji, kemiji, geografiji, matematiki …, da se lahko poglabljamo v človekovega duha pri slovenščini, latinščini, zgodovini, filozofiji, psihologiji, umetnosti, veri in kulturi, da se urimo v jezikih, športu, informatiki in glasbi. Si predstavljate življenje brez šole? Saj vem, da je včasih težko, da šola zahteva tudi napor, da imamo učitelji velikokrat premalo razumevanja za vas in za vaš svet, da se vam zdijo mnoge šolske stvari nezanimive in nepotrebne. Kljub vsemu pa je šola nekaj zelo lepega. Predvsem zaradi sošolcev, zaradi medsebojne povezanosti in podpore.

Kot verjetno že veste, je geslo letošnjega šolskega leta: Ne le zase. V našem zavodu želimo živeti Jezusov evangelij, želimo graditi Božje kraljestvo. Božje kraljevanje je tam, kjer vladata medsebojno spoštovanje in ljubezen, kjer je vsakdo brezpogojno sprejet, kjer sta mir in pravičnost, kjer je odpuščanje močnejše od sovraštva, kjer življenje zmaguje nad vsakršno obliko zla. Želim si, da bi bili vsi mi sodelavci pri izgradnji takšnega sveta.

V stolnici smo zbrani tudi ob grobu našega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je na današnji dan pred 20. leti podpisal Akt o ustanovitvi Zavoda sv. Stanislava. S to sveto mašo se zahvalimo tudi za dar njegovega življenja, za vse, kar je naredil za naš zavod in za našo Slovenijo.

Veseli smo, da lahko to slavje praznujemo skupaj z vami, g. nadškof dr. Anton Stres. Zahvaljujem se vam za vašo naklonjenost in podporo. Lepo pozdravljam tudi g. škofa Antona Jamnika in vse druge sobrate duhovnike. Pozdravljam vse drage goste, predstavnike veleposlaništev v Republiki Sloveniji, predstavnike družbenega in kulturnega življenja. Pozdravljam tudi vse starše in prijatelje našega zavoda ...

* * *

Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres pri pri pridigi:

Drage sestre in dragi bratje!

»Srečne oči, ker vidijo, kar vi vidite! Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali« (Lk 10,23–24), smo pravkar slišali Jezusa. To nas spominja na neke druge besede iz evangelija. Marijina teta Elizabeta je svojo nečakinjo blagrovala, ker je verovala: »Blagor ji, ki je verovala …« (Lk 1,45). Ali pa spet drug dogodek. Neka žena iz množice je blagrovala Jezusovo mater: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« Jezus tega ni zanikal in ni nasprotoval, a je dodal: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (prim Lk 11,27–28).

Iz vseh teh treh dogodkov veje skupno prepričanje, da je velika življenjska sreča in dar, če poznamo Jezusa Kristusa, če smo ga srečali, kar pomeni, če smo kdaj živo spoznali in začutili njegovo edinstvenost, neprimerljivost in verodostojnost. Danes se nam ponujajo na nazorskih tržnicah sveta različni življenjski pogledi in nauki. Ko jih tehtamo in primerjamo, potem pa uvidimo, da se z Jezusom ne da primerjati nobena filozofija in nobena človeška modrost, tedaj srečamo Jezusa. Srečamo ga, če se lahko pridružimo apostolu Petru, ko je na Jezusovo vprašanje, če ga bodo tudi apostoli zapustili, odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,68–69).

To srečo krščanske vere in krščanskega življenja je spoznal mladi Stanislav Kostka, ki se je ravno zato proti volji svojih staršev odločil, da bo sledil Jezusu Kristusu z vsem svojim življenjem in ga tudi posvetil temu, da bi lahko bili tudi drugi ljudje deležni te sreče, ki jo prinaša vera.

Veliko je poti in načinov, kako uvidimo izjemno in neprimerljivo vrednost in vzvišenost Jezusovega zgleda in nauka, ki ga sprejemamo v krščanski veri. Predvsem pa je to njegovo osrednje sporočilo, da je Bog ena sama ljubezen, katero Jezus uteleša in predstavlja med nami na najpopolnejši način. Jezus ni samo kakšen most med nami in Bogom, Jezus je Bog med nami. Razdalje in prepada ni več, dva bregova, človeštvo in božanstvo, svet in nebesa, ki sta se do njegova prihoda zdela neskončno daleč vsaksebi, sta se v Jezusu Kristusu združila. Nebo se je spustilo na zemljo in zemlja se je povzdignila v nebo. Ko pravi Jezus: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9), jasno nakazuje to edinstveno in nezaslišano povezanost.

Seveda bi ta povezava ostala precej nejasna in abstraktna, če ne bi vedeli, v čem je njena vsebina, kaj je tisto, kar povezuje. Vezni člen, tako kot kamen sklepnik v oboku, je ljubezen. V Jezusu Kristusu je med nami postala navzoča sama Božja ljubezen, oziroma bolje rečeno, Bog, ki je ljubezen. V Jezusovi ljubezni do nas je med nami navzoč Bog sam, ki je ljubezen. Če je na prvih straneh Svetega pisma rečeno, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti, potem je Jezus to človeško podobnost z Bogom ne samo uresničil do konca, ampak jo je presegel, ker ni bil samo Bogu podoben, ampak njemu enak. To enakost z njim je dosegel na križu kot najvišjem izrazu njegove ljubezni.

S tem je postala Božja ljubezen naša norma. »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). Jezus nas usposablja za Božje življenje in s tem tudi za svojo večnost, za svoje večno življenje. Dlje od tega čisto preprosto ni več mogoče iti, kaj večjega si ni mogoče zamisliti.

S tem nam Jezus odpira in omogoča najvišje bivanjske, življenjske možnosti. Sedaj vemo, za kaj smo rojeni: da uresničimo vsaj nekaj tiste Božje ljubezni, kakršno nam je razodel Jezus. Svetniki so to možnost zagrabili in tudi če so živeli kratko življenje kakor sv. Stanislav, so v kratkem času, kot pravi berilo, »izpolnili dolga leta« (prim. Mdr 4,13).

Antoine de Saint-Exupéry v prvi svoji knjigi Veter, pesek in zvezde: »Kadar se pomarančna drevesa razvijejo z močnimi koreninami in z bogatim sadom v teh tleh in ne na oni zemlji, potem so ta tla resnica o pomarančah. Kadar določena religija, kultura … omogoča človeku polnost biti in razodene v njem plemenito bitje, ki prej ni vedelo zase, potem lahko rečemo, da je … resnica o človeku. … Le zemlja sama prepozna svoje seme« (str. 116–123). Svetniki – in med njimi sv. Stanislav nikakor ni na zadnjem mestu – najbolj zgovorno in verodostojno dokazujejo, da je Jezus s svojo besedo in zgledom res naša Pot, Resnica in Življenje. V veri v Jezusa Kristusa in z življenjem po njegovem zgledu presegamo sami sebe in postajamo podobni Bogu. Tako nam Jezus omogoča najvišje uresničenje, kar si jih je mogoče zamisliti. V letu vere, ki ga obhajamo, bomo to resnico krščanskega veselega sporočila utrdili v svoje globoko osebno prepričanje. Amen.

* * *

Minister dr. Žiga Turk na akademiji Zavoda sv. Stanislava:

(Sporočilo za javnost Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport)

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk se je 13. novembra udeležil slavnostne akademije Zavoda sv. Stanislava, kjer je bil slavnostni govornik. Poleg dvajsetletnice gimnazije, ki deluje v okviru Zavoda, je minister spomnil tudi na stoto obletnico prve mature v slovenskem jeziku. Konec šolskega leta 1912/1913 so jo namreč opravili v prav tem poslopju. »To je bil velik dosežek za Slovence, saj so prej morali opravljati glavnino mature na šolah na Slovenskem v nemščini,« je spomnil minister dr. Turk.

Opozoril je, da se je zavod skozi zgodovino srečeval s številnimi težavami. Že razmišljanje, da bi si s tako šolo Slovenci oblikovali lasten intelektualni potencial je bil v nasprotju s takrat splošno uveljavljenim načelom, je dejal minister, da je nemščina edini jezik, ki je bil »v tem delu cesarstva primeren za študij, ki presega osnovnošolsko raven. Izgovorov ni manjkalo. Oblasti so svoja negativna stališča utemeljevala s trditvijo, da ni primernih slovenskih učbenikov, ko so jih profesorji pripravili, pa da ti učbeniki niso uradno potrjeni,« je v govoru dejal minister dr. Turk. »Šele ko je nadškof Jeglič odšel na Dunaj in tam posegel pri ministru, je prišla brzojavka, ki je gimnaziji dovolila ves pouk v slovenščini, vključno z maturo.«

Tudi kasneje časi in dogodki niso bili prizanesljivi. Šele z osamosvojitvijo Slovenije je škofijska gimnazija ponovno zaživela in nadaljevala svoje prvotno poslanstvo: vzgojo in izobraževanje mladih rodov. Z dijaškim domom je danes odprta dijakom iz vse Slovenije. »Prehodili ste dolgo in težko pot,«je dejal na slovesnosti minister dr. Turk: »A še vedno marsikdo postrani gleda na vas, kot da bi zasebno šolstvo ne bilo del šolskega sistema v vsej Evropi in da bi Slovenija po razširjenosti zasebnega šolstva ne bila med zadnjimi v Evropi.«

Minister dr. Turk je v govoru izrazil globoko prepričanje, da zasebne šole pomenijo nujno potrebno obogatitev šolskega prostora. Prinašajo možnost izbire, nove ideje, drugačne pedagoške pristope, konkurenco. In slikovito nadaljeval:»Na Kitajskem je Deng Xiaoping leta 1961 izrekel tisto znamenito misel, da ni važno kakšne barve je mačka, važno, da lovi miši. Jaz se takrat še rodil nisem. Kitajska je danes eno najhitreje razvijajočih se gospodarstev na svetu, pri nas pa še vedno veliko vplivnih ljudi trdi, da je najbolj važno, da je mačka javna. In da bo bolje lovila miši, če zasebnih mačk ne bo. Jaz bi si res želel, da bi bilo stanje duha v Sloveniji leta 2012 vsaj tako, kot je bilo pri generalnem sekretarju sekretariat kitajske komunistične partije.« Izrazil je prepričanje, da je prav, da država koncesije podeljuje tudi zasebnim šolam in tako omogoča, da so tudi te za državljane brezplačne.

Minister je nato nekaj besed namenil še varčevalnim ukrepom vlade in opozoril, da bodo ti enako prizadeli zasebno in javno šolstvo. Vendar pa »iščemo rešitve, ki bi omogočile določeno raven varčevanja, ne da bi načele kakovost šole in ne da bi prizadele učitelje v večji meri kot bi morda prizadele ostale javne uslužbence,« je dejal.

Ob koncu je vsem čestital za doslej opravljeno delo. Posebne želje pa namenil dijakinjam in dijakom v prepričanju, da bodo v šoli pridobili znanje, ki jim bo koristilo v življenju, pa tudi moralne vrednote prijateljstva, solidarnosti in pripadnosti skupnosti, ki odpirajo še bolj kot zgolj suho znanje, je prepričan minister dr. Turk. »Naj vzgoja značaja in izobrazba razuma ostaneta poslanstvo tega zavoda in naj bo to poslanstvo zgled tudi drugim,« je slavnostni govor sklenil minister dr. Turk.