Jože Udovič, ob 100. obletnici rojstva

Slovenija | 17.10.2012, 12:05 Tone Gorjup

V Cerknici se je na današnji dan leta 1912 rodil pesnik, esejist in prevajalec Jože Udovič. Ob 100. obletnici njegovega rojstva bo nocoj v Kulturnem domu Cerknica spominski večer, na katerem bodo predstavili monografijo Jože Udovič (1912−1986): In iskra v besedi ostane. Izšla je v sodelovanju knjižnice iz Cerknice ter Celjske Mohorjeve družbe. Na Radiu Ognjišče pa smo Jožetu Udoviču že prejšnji teden posvetili literarni večer v oddaji Beremo, beremo.

Jože Udovič se je rodil 17. oktobra 1912 v Cerknici. V Ljubljani je končal gimnazijo in študij slavistike. Po vojni se je kot svobodni umetnik posvetil pisanju in prevajanju. Kot pesnik velja skupaj s Kocbekom in Antonom Vodnikom za najvidnejšega predstavnika medvojne in prve povojne generacije. Pesmi je začel objavljati v letih pred vojno v Domu in svetu in zate v Dejanju. Prvo zbirko, Ogledalo sanj, je izdal šele leta 1961, tej sta sledili zbirko Darovi ter Oko in senca, skupaj z Vipotnikom in Vodnikom pa je izdal Pesmi.

Pisal je tudi kratko prozo, eseje in veliko prevajal. Literarni zgodovinarji ocenjujejo, da s svojimi prevodi Joycea, Kafke, Lorce, Neruda, Pasternaka in drugih spada med najboljše umetniške prevajalce novejšega časa. O resnosti njegovega prevajalskega dela se lahko prepričamo iz njegovega pisma Janku Modru, ko je ta prevzel urejanje zbirke Nobelovci:

Kar zadeva Pasternaka, sem si naredil precej obširen načrt za izbor, prevedenega in res lepo opiljenega pa imam od tega prav malo, pa tudi to še ni táko, da ne bi bilo več potrebno piljenja. Rokopisa zato ne morem obljubiti prek kakor drugo jesen, seveda, če bom zdrav, rad pa bi videl, da bi bili prevodi res dobri. Zato je treba dosti časa, ker sem počasen delavec. S Cenetom sva se domenila že prej za kakih tri tisoč verzov, vendar bo to za Tvojo zbirko preveč, lahko se dogovorimo za manj.

Jože Udovič je kar štirideset let pisal dnevnike. Z njimi je najverjetneje začel v taborišču Gonars leta 1942. Precej dnevniških zapisov je uničil že sam. Za preostale je prosil ženo, naj jih po njegovi smrti zažge. Iz spoštovanja do pisane besede tega ni storila, tako jih lahko prebiramo v njegovih Zbranih delih, ki so izšla v petih zvezkih. Zanimivo branje, saj Udovič govori tudi o številnih posameznikih, ki še danes oblikujejo podobo našega časa.