Praznik vseh svetih je praznik upanja

Slovenija | 02.11.2012, 14:50

Praznik vseh svetnikov je dan vere, upanja in ljubezni. Pri apostolu Pavlu beremo, da so vera, upanje in ljubezen kardinalne kreposti, vendar je ljubezen največja med njimi.

Če danes tako potrebujemo moralo, jo potrebujemo, ker je premalo ljubezni. Tisti, ki ljubi, je namreč odporen pred zlom. V duhu evangelija je Avguštin zapisal:«Ljubi in delaj, kar hočeš.« Sposobnost delati in ljubiti je imel Sigmund Freud za odločilni znak duševnega zdravja. Po mnenju strokovnjakov je ljubezen tesno povezana tudi s sposobnostjo čutiti in ceniti vrednost ter bogastvo osebnosti ljubljenega bitja. Družba, ki je prepričana, da ne obstajajo nobene objektivne vrednote, je zato brez prave ljubezni in s tem tudi odnosa do umrlih. Zato je potrebno gojiti in krepiti ljubezen. V prvi vrsti do bližnjega. Zaradi njega samega in zaradi Boga. Brez ljubezni do bližnjega, pokojnega namreč ni mogoča ljubezen do Boga. V evangeliju po Janezu beremo: »Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi ne more ljubiti svojega Boga, katerega ne vidi«.

Praznik Vseh svetih, nikoli ni bil zame praznik »mrtvih«, ampak praznik družine in vseh tistih, ki smo in tistih, ki jih ni več z nami. Je na čisto poseben način praznovanje družine, tradicije naših korenin. Utrjevanje medsebojnih vezi, ki nas vežejo. Občutek povezanosti, spomin na toplo ognjišče družine, pripadnost in ljubezen, vsako leto zbere »daljno« sorodstvo.

Družina je s svojimi vezmi in odnosi, ki v njej vladajo in morajo vladati, veliko bolj neposredno vezana na človeka in na njegove potrebe za zdrav telesni in duševni razvoj. Nobena druga družbena skupnost (ne vas, ne šola, ne podjetje) se ne more primerjati z družino in njenim doprinosom družbi. V naročju družine se rojevajo državljani in državljanke in v družini najdemo tisto prvo šolo za socialne kreposti, iz katerih družba živi in se razvija. Tu se zasejejo vera, upanje in ljubezen. Če človek v družini ne spozna ljubezni, nima zanj nobena stvar prave čustvene vrednosti. Brez ljubezni tako ne bi bilo etike in morale, ker se kreposti, kot je zapisal Pascal rojevajo bolj iz čustev, kot iz logike, bolj iz srca kot iz uma.

Navsezadnje človek potrebuje tudi upanje, upanje, da se bo na koncu vendarle vse dobro končalo, ker bi sicer težko živel ali celo obupal. In vendar se upanje v tostranstvu nikoli ne izpolni do konca. Zato verujemo, kajti Bog je dejal:"Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.«

Na praznik Vseh svetih se z molitvijo in mašami spomnim svojih prednikov. Poklonim se svojim koreninam. Samo še priimki na nagrobnikih ali imena vasi ostajajo ista in spominjajo, da smo povezani, da so naši predniki živeli svoj vsakdan skupaj. In vem, da to sem jaz. Moje korenine, moja kri.