Je sedanji predsednik republike res »obsojen« na še en mandat?

Slovenija | 31.10.2012, 14:30

Potem, ko se je v Sloveniji začela tudi uradna predvolilna kampanja pred predsedniškimi volitvami, so se po medijih močno okrepile govorice, da je dr. Danilo Türk tako rekoč že zmagovalec. To naj bi pokazale javnomnenjske ankete, po katerih naj bi Türk prepričljivo zmagal že v prvem krogu.

Seveda to še ne bi bilo tako problematično, če se ne bi istočasno med nekaterimi desno-sredinskimi in krščansko usmerjenimi publicisti pojavila nekakšna resigniranost in apatija, češ da je predsedniška tekma dejansko že odločena in da Türkova zmaga ni več vprašanje, ampak dejstvo. Takšna mentaliteta navsezadnje vodi k opravičevanju volilne abstinence in prelaganju odgovornosti na druge. Tako kot pred vsakimi volitvami se tudi tokrat lahko soočamo s pozivi raznih tako imenovanih moralnežev, ki javno razglašajo svojo herojstvo, češ da se ne bodo udeležili volitev. Zakaj že? Morda zato, ker so tako ali tako »vsi isti«? Morda pa zaradi dejstva, da bomo imeli na tokratnih predsedniških volitvah daleč najmanjšo izbiro med kandidati, saj so filtri, ki predstavljajo mejo med napovedjo kandidature in uradno kandidaturo, zadržali raznovrstne čudake.

Pa je volilna abstinenca res znak herojstva? Daleč od tega. Je kvečjemu znak lenobe, zagledanosti vase ter izogibanja odgovornosti. Znano je, da ko pride v državi do večjih problemov, najprej zajavkajo prav volilni abstinenti, znani po svojem »vsegliharstvu«. Mentaliteta pa ostaja ista. Oni so »nekaj več«, ker ne gredo na volitve in ne volijo teh »barab«. Ostali, ki gremo na volitve, pa smo »ovce«, ker nasedamo in ne znamo misliti s svojo glavo.

Toda poglejmo nekoliko širše. Na predsedniških volitvah naj bi volili za tistega kandidata, ki se nam zdi najboljši. Lahko pa na to pogledamo še z drugega zornega kota – da obkrožimo kandidata, ki je najmanj slab. Uradni predsedniški kandidati so trije: dr. Danilo Türk, Borut Pahor in dr. Milan Zver. In kaj prinašajo? Türk, ki se v predvolilni kampanji znova ponaša s povezovalnostjo, sredinsko držo ter skromnostjo, očitno resno računa na to, da ima večina Slovencev kratek spomin. Pahor ima to smolo, da se v vlogi premierja ni najbolje izkazal in da ga k predsedniškemu stolčku žene predvsem ambicija, da bi še naprej ostal v vrhu politike. Od te trojice je še najmanj omadeževan Zver, ki predsedniško funkcijo naskakuje s pozicije evropskega poslanca, v preteklosti pa je bil državni svetnik, ljubljanski mestni svetnik ter minister za šolstvo in šport. Njegova dodana vrednost je prav gotovo v tem, da zastopa dediščino slovenske pomladi kot temelj slovenske državnosti in se ob tem tudi zaveda, da je potrebno za blaginjo državo včasih zategniti pas, kar seveda ni všeč tistim, ki živijo življenje z danes na jutri. Navsezadnje nas je v krizo pripeljala prav oddaljitev od temeljev, na katerih smo zgradili slovensko državo.

Težava slovenskih volivcev pa je v tem, da se na volišču (če sploh pride volit) rajši odloča na podlagi čustev kot pa razuma. V takem primeru volivec hitro postane marioneta v rokah političnih botrov, ki preko medijev sugerirajo menda najbolj racionalno politično izbiro. Če ne drugače, pa preko tega, da izberejo kandidata, ki je tarča kritik, češ, če ga napadajo, mora pa že biti dober. Seveda v primeru kritik na račun sedanjega premierja to pravilo ne velja. Del tega »cirkusa« smo hočeš nočeš tudi katoličani. Pesimizem v stilu, da je tekma že tako ali tako dobljena v korist Türka, nas lahko pripelje v položaj, da Slovenija po beloruskem zgledu dobi kakšnega novega Aleksandra Lukašenka z dosmrtnim mandatom. Navsezadnje pa je bil tudi zadnji šef zveze komunistov Milan Kučan kar trikrat izvoljen: najprej za predsednika predsedstva RS in nato še dvakrat za predsednika republike že v prvem krogu. Izvoljen pa je bil z glasovi katoličanov, med drugim tudi zato, ker so zmagovala čustva nad razumom in ker je prevladala miselnost, da nima smisla oddati glasu ob siceršnji razdrobljenosti – denimo, leta 1992 se je za predsedniško funkcijo potegovalo kar osem kandidatov. A Sveto pismo nas uči »upanja proti upanju«, to je zaupanje v Boga in Njegovo zmago. Navsezadnje bi nas moral tudi referendum o družinskem zakoniku poučiti, da je šlo tu za zmagoslaven boj Davida proti Goljatu. Po normalni človeški logiki bi morali zmagati zagovorniki družinskega zakonika, ki so imeli na voljo ogromno finančnih sredstev ter mogočno medijsko oziroma propagandno omrežje.

Kakorkoli že, obisk volišča v nedeljo, enajstega novembra, ni samo naša pravica, ampak tudi naša moralna dolžnost, ki ji ne more oporekati noben še tako pesimistični izid javnomnenjske ankete. Prav je tudi, da se v času pred volitvami tudi v molitvi spomnimo na Slovenijo in njene prebivalce, kajti pri volitvah ne gre samo za izbiro ljudstva, pač pa tudi za duhovni boj. Javnomnenjske ankete so namreč vedno delikatne – na eni strani volilno telo angažirajo, na drugi strani pa uspavajo. Da ni vse zgolj v rokah ljudi, pa dokazuje tudi primer lanskih predčasnih parlamentarnih volitev. Če bi šlo samo za izbiro s strani ljudi, bi bil danes slovenski premier Zoran Janković. O tem, kakšno bi bilo v tem primeru trenutno stanje javnih financ ter države nasploh, pa lahko samo ugibamo.

Več komentarjev na Casnik.si