Sinoda: Utopija ali pot prihodnosti Cerkve?
Slovenija | 30.10.2012, 15:01
Za nami je sinoda o novi evangelizaciji, ki se je dotaknila različnih razsežnosti življenja sodobnega človeka na vseh petih celinah. Z eno besedo bi jo lahko označili kot sporočilo in pričevanje bratstva ter upanje, ki premaguje pesimizem.
Mogoče se zdi ta naslov pretiravanje, ali pa lažno navdušenje, vendar pa so za tiste, ki so spremljali sinodo od bliže, te besede resnične. Najdemo ga v sporočilu božjemu ljudstvu, ki je popolno nasprotje pesimizmu in skepticizmu, ki je prevladovalo ob začetku sinode. Duhovna puščava, kot se je izrazil Benedikt XVI. ob odprtju leta vere, je bila za mnoge znamenje konca Cerkve. Vendar pa je sveti oče kmalu zatem zatrdil: „V puščavi znova odkrijemo vrednoto bistvenega za življenje.“
Tako se je Cerkev oborožila edinole z Duhom, ki ga je Jezus podaril Cerkvi. Ta način ravnanja so škofje izrazili z različnimi besedami: vera, upanje, ponižnost, spreobrnjenje. Zavzeli so se za spreobrnjenje vseh, od papeža do najmanjšega otroka, da bi težili k tisti svetosti, ki je je temelj evangelizacije. Pogosto so to ponavljali in ob sklepu v nedeljo je to dejal tudi papež, ko je zatrdil da so svetniki resnični evangelizatorji, saj govorijo v jeziku, ki ga vsi razumejo in sicer z zgledom življenja in dejanji ljubezni. Pozvali so tudi k pastoralni prenovi predvsem tistih nepotrebnih struktur, ki ovirajo misijonarsko pot Cerkve in evangeljsko pristnost na njenem obrazu pred svetom.
Delo sinode se je odvijalo med dvema poloma: Jezusov evangelij in svet. Kardinal iz Konga Monsengwo Pasinya je pomenljivo dejal, da je prva beseda v evangeliju: pridite, zadnja pa: pojdite. Prva skrb škofov na sinodi je bila namreč posvečena zvestobi Jezusu Kristusu, srečanju z Njim tako osebno kot v skupnosti. S tem sporočilom v srcu pa gre Jezusov učenec v svet, v katerem vladajo sekularizacija, relativizem in ateizem ter nepravičnost, ki rojeva revščino. Naprej gre brez strahu, saj črpa iz svojega vodnjaka vodo, ki blaži pogosto skrito žejo v srcih ljudi, s katerimi se vsak dan srečuje. Hkrati pa zna prisluhniti resničnim besedam, semenom Besede, ki jih najde tudi zunaj Cerkve in ga spodbujajo k spreobrnjenju.
Škofje veliko upanje vidijo v župnijah, gibanjih in družinah. Vsi danes govorijo o krizi družine, zdi se, da se izgublja v vseh drugih oblikah sobivanja, ki prihajajo na površje. Hkrati pa je povsem jasno, če pogledamo z Božjim pogledom na družino, da je njeno poslanstvo in Božji načrt nad njo nekaj neskončno velikega. Jezusova prisotnost zaradi medsebojne ljubezni med možem in ženo daje smisel družini. Jezus sam je evangelizator in pričevalec v razkristjanjenem svetu. Mogoče je družina res v krizi in se sooča s številnimi težavami, vendar pa Cerkev s svojo 2000 letno modrostjo stavi prav nanjo.
Vse to in mnogo več je bilo slišati na sinodi. Je vse skupaj samo utopija? Lepi sklepi, da ne bi škofje zaman delali skupaj skoraj en mesec? Mislim, da ne. Trije razlogi to potrjujejo: najprej mnoge izkušnje nove evangelizacije, ki se vršijo po vseh celinah predvsem s strani laikov in so bile predstavljene na sinodi. Drug razlog je največje število bratov iz drugih krščanskih cerkva na sinodi doslej, med njimi naj omenimo anglikanskega primasa in carigrajskega patriarha. In vsi so na sinodi govorili ter se zavzeli za bratstvo. Tretji razlog pa je občestvo med udeleženci. Janez Pavel II. je Cerkvi v 3. tisočletju kot program dal občestveno duhovnost. Ta se zdaj vedno bolj postavlja v prakso in škofje so nam dali lep vzor. To je bil tudi najboljši način za obhajanje 50. obletnice drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je kot enega od temeljev predlagal cerkev kot občestvo.
