Medsebojno zaupanje – temelj zdrave države

Slovenija | 19.10.2012, 14:50

Čas, v katerem živimo, je prelomen. Oči svetovne javnosti so danes usmerjene v Grčijo in v Sirijo. Sedanji režim v Siriji hoče za vsako ceno ostati na oblasti; sredstvo, ki ga v ta namen uporablja, je strahovlada. Vzbujati hoče čimveč strahu, ki naj ljudi psihološko ohromi in onesposobi za proteste. Eden od načinov, kako ta strah vzbuditi, so nenadna izginotja ljudi –vladne sile ugrabijo kogarkoli kjerkoli brez razloga in za njim izgine sleherna sled.

In Grčija? Grčija se je gospodarsko že zdavnaj zlomila, sedaj ji grozi zlom družbe. »Plače so slabe, davki in druga bremena vedno večji – družba je v razpadanju,« je te dni za radio BBC pripovedovala naključna intervjuvanka. Medtem ko so se v tej državi mnogi znašli na robu preživetja, drugim denarja ne manjka; sliši se, da bi enega od slovenskih medijev, ki bo šel v prodajo, mogli kupiti prav Grki. Družba torej »poka po šivih« zaradi krivic in medsebojne neenakosti.

In če sedaj s Sirije in z Grčije pogled obrnemo nase, se lahko zdrznemo, da situacija, v kateri nič hudega sluteč živimo, vodi v isto smer, v smer vedno večjega strahu in vedno globljih družbenih krivic, ki lahko privedejo do razpada družbe. Strah in nepremostljive krivice lahko sprožijo najhujše, tudi vojne. Vedno znova smo prepričani, da se gorje, ki ga je človek v preteklosti »dal skozi«, ne more več ponoviti; da smo se iz preteklih dogodkov nekaj naučili in se bomo podobnim znali v prihodnosti izogniti. Kdo si je pred dobrimi dvajsetimi leti mogel misliti, da bo skoraj vse desetletje na tleh nekdanje Jugoslavije pustošila takšna morija? Nihče! In prav to se je zgodilo – še danes je to nerazumljivo.

Iz tega je mogoče izluščiti jasen in brezpogojen nauk: tragedije iz preteklosti je treba do konca razčistiti in nato brezkompromisno obnavljati spomin nanje. Samo tako se lahko vsaka nova generacija uči, kako iti dalje. Judje imajo prav, ko nenehno oživljajo spomin na holokavst iz druge svetovne vojne in na druge krivice, ki so jim bile v njihovi zgodovini zadane. Nasploh imajo prav, da obnavljajo zgodovinski spomin. Sveto pismo je dokaz zgodovinskega spomina; to je nekakšen zgodovinski učbenik, katerega namen je, prikazati življenje v njegovi celoti. Ničesar ne skriva; tudi o največji izprijenosti si upa govoriti »brez dlake na jeziku«. Marsikdo, ki zase meni, da je uglajen in kulturen, se danes zgraža nad krutimi prizori, opisanimi v Svetem pismu. Sveto pismo pa odpira tudi pota dalje; spodbuja, vodi k večji človečnosti in s tem budi upanje. Brez dvoma je to knjiga, ki je iz človeške zgodovine ustvarila velik nauk o tem, kako prav živeti: kako se izogibati krivici in se odločati za pravico, kako premagovati strah in kako ustvarjati prostor upanju. To vlogo igra Sveto pismo že tisočletja, iz roda v rod; oblikuje duha in ga hrani z življenjskimi modrostmi, ki so se že davno potrdile za resnične. Zato je toliko bolj boleče, ko mnogi starši svojim otrokom ne dajo več možnosti, da bi se pri verouku srečali s starodavno, preverjeno človeško modrostjo in z njenimi razlagami. S tem iz svojih otrok delajo kulturne analfabete; še huje pa je, da jim v roke ne položijo osnovnih sredstev, ki jih bodo kmalu – že v času odraščanja in nato skozi vsa starostna obdobja – »krvavo potrebovali«. Kmalu se izkaže, da mora imeti človek močno duhovno in srčno kulturo, če naj v življenju na pravi način premaguje nenadne in krute življenjske izzive. Človek, ki je imel možnost, da je v življenju spoznal vsaj nekaj temeljnih naukov iz te bogate zakladnice duha, ki ji pravimo Sveto pismo, bo v težkih razmerah ravnal zagotovo malo drugače, kakor bi ravnal, če pred očmi ne bi imel nekaterih podob, denimo o usmiljenem Samarijanu, o sejalcu, o ubogi vdovi, o bogatašu ali o prijatelju, ki trka in trka na vrata, dokler se mu ne odpro. Brez teh podob, ki živijo v srcu vseh, deležnih vsaj malo verske vzgoje, je človek kakor vozilo, ki odide na pot s praznim rezervoarjem, brez rezervnih koles, brez ključev, potrebnih za popravilo, in ne nazadnje brez telefona, s katerega bi voznik ob morebitni okvari ali nesreči poklical na pomoč. Takšen je mlad človek, če ga starši pošiljajo v življenje, na da bi mu privoščili nekaj dobrin iz zakladnice, ki jo je človeštvo skozi tisočletja mukoma, skozi krvave preizkušnje bogatilo, da bi poznejšim rodovom dala močne temelje za preživetje v raznih preizkušnjah in katastrofah.

Umberto Galimberti, italijanski psiholog in filozof, ki ga danes prevajajo in berejo širom po svetu, pravi zase, da je neveren, ateist, obenem pa trdi, da je globoka kriza, skozi katero gre danes mladi človek na Zahodu, posledica razkristjanjenega Zahoda. Krščanska kultura v prejšnjih stoletjih, pravi, je bila usmerjena v prihodnost; mlademu človeku je odpirala prihodnost in s prihodnostjo upanje. S tem je učila, da je treba marsikdaj počakati in malo potrpeti; a to ni nič hudega, saj se prav s čakanjem razvija čustveni svet, to pa je tisto, kar bogati človekovega duha. Sodobna razkristjanjena družba te odprtosti v prihodnost ne pozna več. Sodobni mladi človek je postal ujetnik sedanjosti; prihodnosti ne vidi več, ker ga nihče ne uči upanja in potrpljenja. Vse odgovore hoče prejeti takoj, na pladnju. In ker ni navajen čakanja, se mu tudi čustva ne razvijajo; posledica tega je, da izgublja besedni zaklad, s katerim bi lahko izrazil svojo notranjost, svoja čustva; ne nazadnje s tem izginja njegova zmožnost za odkrivanje življenjskih modrosti. Nenadoma se mladi človek znajde brez odgovorov, sam, zaprt v svoj sedaj. Temu pravimo nihilizem. Nič se mu ne zdi več vredno truda; vse se mu zdi brez smisla. Takšna tla pa so več kakor plodna, da se na njih razvijejo najbolj neobvladljive oblike nasilja. Tako opiše sodobnega mladega človeka Galimberti, ki – kljub svojemu ateizmu – obžaluje, da je bilo krščanstvo izrinjeno na rob sodobne kulture, njegovo mesto pa so zavzele tako imenovane alternativne kulture.

Strahote so se v človeški zgodovini vedno dogajale. Nikoli pa se niso vrstile v takšnem obsegu, kakor se dogajajo danes. Seveda je to posledica tega, da danes že malenkostne zadeve odmevajo na svetovni ravni. Še globlji vzrok pa je verjetno treba iskati v tem, da se je sodobni svet vse od francoske revolucije dalje hotel odrešiti starega sveta in njegovih naukov. Od francoske revolucije dalje se človek postavlja v vlogo novega stvarnika; živi v prepričanju, da lahko svet in človeka ustvari na novo, stari nauki bi ga namreč le vlekli nazaj in bi samo ovirali njegov razvoj. Ta misel, ki se ne boji Boga, ki ne priznava naravnih meja in ki prezira modrost starih, se ni ustrašila najbolj strahotnih eksperimentov, kakršni so bili totalitarizmi 20. stoletja: tako rekoč žonglirali so se z življenjem in smrtjo milijonov nedolžnih.

Če se vrnemo nazaj k slikam, ki danes kažejo razmere v Siriji ali Grčiji, ali če pomislimo na to, da tudi sami hodimo po robu gospodarskega in družbenega zloma, se ne moremo izogniti vprašanju: kakšna je moja odgovornost pri vsem tem? Kaj moram sam storiti, da se izognemo tragedijam, ki jih poznamo iz preteklosti? Vsak od nas soustvarja prihodnost; in če bomo popustili, jo bodo ustvarjali tisti, ki v njej iščejo svojo lastno korist.

Poznavalci pravijo, da lahko Slovenija zdrsne v enako situacijo, ki jo ima Grčija. Tega si seveda nihče ne želi. Pot, ki vodi v to smer, pa je tlakovana z nezaupanjem. Glavni problem Grčije je, da reform in ukrepov, nujnih, da bi zajezili implozijo, to je sesutje grške družbe same vase, ki bi navzven delovalo kot eksplozija nasilja, Grki še niso uveljavili. Tega seveda ni mogoče doseči, če so v družbi dejavni nenehni sejalci dvoma in medsebojnega nezaupanja. Prav v tem je Slovenija močna. Prav tisti, ki imajo v svojih rokah vsa sredstva in moč, da bi krepili medsebojno zaupanje in s tem družbeno tkivo, ta sredstva in moč obračajo v širjenje nezaupanja do nujnih ukrepov. Kar je nujno, je nujno, čeprav s tem sprejemamo situacijo, ki bo za nekaj časa slabša. Vsekakor tisti, ki težke razmere izkoriščajo za poglabljanje nezaupanja, pripravljajo pot še slabšim rezultatom. Težave najlaže premagamo, če se jim upremo skupaj in složno. Bolj ko se cepimo, manj imamo možnosti, da bi težave premagali.

Ta hip torej ni pomembno, iskati le najboljših ekonomskih rešitev, ampak tudi utrjevati medsebojno zaupanje. Situacija, v kateri se je Slovenija znašla, je prav posledica postopne erozije vrednot in medsebojnega zaupanja. Na tem temelji vsa družba. Brez ljudi, ki so pripravljeni živeti pošteno in drug drugega spoštovati, je tudi najboljši pravni red mrtev – saj je tudi najboljše pravne sisteme mogoče na kak način obiti ali v njih najti luknje in pomanjkljivosti. Žal je med nami vse preveč ljudi, ki demokratični pravni red jemljejo za fasado, sami pa iščejo luknje, ki vodijo mimo demokratično postavljenih pravil. Pomislimo samo na »afero Rode«: potem ko je časnik Delo z lažnimi namigovanji umazal ime kardinala Rodeta, se opravičuje z besedami: »Nič nismo trdili; le zapisali smo to, kar smo slišali.« To je v nebo vpijoč prezir medsebojnega spoštovanja, ki pa se zatem skrije za prazne besede: »Nič nismo trdili ...!« Vse to seveda v želji, prikazati svoje ravnanje kot zakonsko sprejemljivo. Ta dogodek je vzorčni primer. Bojimo se lahko le, da se je takšno mišljenje že preveč razširilo in pregloboko ranilo duha na Slovenskem.

Pred nami so predsedniške volitve. Predsednik je prvi v vrsti odgovornih, ki morajo skrbeti za zdravega duha, na katerem država temelji, za odprtost do resnice in do pravice. Brez tega duha se tudi najboljši pravni in ekonomski sistemi pogrezajo v prazno.