Nadškof Stres: Ob svetnikih se začenjamo zavedati, da smo vsi rojeni za svetost

Slovenija | 01.11.2012, 16:30

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres je na današnji praznik vseh svetih najprej vodil molitev pri spomeniku padlim v vojni za Slovenijo na ljubljanskih Žalah. Nato je v cerkvi Vseh svetih daroval praznično mašo. Po maši pa je ob duhovniških grobovih opravil molitve za rajne. V pridigi je poudaril, da nam krščanska vera daje jasen odgovor na vprašanje, čemu živimo: „Namen in cilj našega življenja je naša moralna popolnost. To imenujemo svetost.“

Resnična in najbolj potrebna človeška vrlina ali lastnost po besedah nadškofa Stres ni poklicna ali strokovna sposobnost, intelektualna sposobnost ali telesna spretnost in moč. „Najvišja človeška vrlina in odličnost je njegova moralna odličnost: dobrota, požrtvovalnost, velikodušnost in nesebičnost, predanost in ljubezen. To imenujemo svetost in to občudujemo pri svetnikih. Ker so uresničili ta temeljni in najpomembnejši namen svojega življenja, za katerega nas je Bog ustvaril in odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je najvišji zgled naše svetosti, so sedaj v njegovi sreči in slavi,“ je povedal in dodal, da se ob svetnikih začenjamo zavedati, da smo vsi rojeni za svetost, da je to najpomembnejše v življenju.

Svetniki nam po besedah nadškofa Stresa sporočajo, da največja in prava sreča ni tisto, kar ljudje v svoji grešnosti najbolj cenimo in iščemo. „Jezus blagruje krotke, ne nasilneže in trdosrčneže. Blagruje celo žalostne, se pravi tiste, ki jih boli, da je na svetu tako malo pravičnosti, resnicoljubnosti in ljubezni. Jezus blagruje ljudi, ki so lačni in žejni pravice in zato razumejo življenje kot priložnost, da kaj dobrega store, ne pa kot priložnost za užitek in uveljavljanje samega sebe. Napoveduje srečo usmiljenim, ki imajo čuteče srce za bližnjega. Blagruje poštene in iskrene ljudi, čiste v srcu in dejanjih, brez dvoličnosti in zahrbtnih namenov. Blagruje tiste, ki so pripravljeni za zvestobo Jezusu Kristusu tudi kaj prestati in pretrpeti.“

„Današnji praznik nas vabi, da še bolj jasno postavimo moralne vrednote svojega življenja na prvo mesto svojega prizadevanja in skrbi, da bo praznik vseh svetih tudi naš praznik,“ je svoj nagovor sklenil nadškof Anton Stres.

Nagovor nadškofa Stresa pri maši ob prazniku vseh svetih objavljamo v celoti

Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Praznik vseh svetih nam znova potrjuje, da nam Bog pripravlja prihodnost v svoji slavi, v sreči, za katero smo bili rojeni, za katero smo ustvarjeni.

Na svetu nismo po slepem naključju, nismo kar »tjavdan«. Ravno sodobna misel o dostojanstvu slehernega človeka izhaja iz vere in prepričanja, da človek ni in ne more biti sad slepega naravnega razvojnega naključja. Če bi namreč bil igrača slepih vesoljnih, kozmičnih in materialnih sil, bi jim bil enak in bi ne imel zavesti o moralnih dolžnostih in vrednotah, o grešnosti in svetosti, kakor je nimajo ne orkani in ne potresi, ne živali in ne rastline. Toda človek se zaveda, da ni vseeno, kako živi in kako ravna. Zaveda se, da ni dovolj, da obstaja in nekaj počne, ampak je nekam namenjen. Sprašuje se: čemu živi. To je vprašanje, ki si ga zastavlja samo on in ne vznemirja nobenega drugega bitja pod soncem.

Krščanska vera daje jasen odgovor na to vprašanje. Namen in cilj našega življenja je naša moralna popolnost. To imenujemo svetost.

Ljudje imamo in razvijamo različne sposobnosti: športniki telesno moč in spretnost, znanstveniki razum in izobrazbo, umetniki čut za lepoto in upodobitev le-te, pevci glas, igralci sposobnost vživljanja, gospodarstveniki iznajdljivost, politiki sposobnost vplivanja na soljudi, različni obrtniki razne veščine, znanja in spretnosti … Toda to še ni vse.

Ljudje jasno razlikujemo strokovne in moralne kvalitete. Zato se sprašujemo, ali je kdo dober zdravnik ali dober obrtnik in po drugi strani ali je dober človek.

Vrhunska poklicna sposobnost in uspešnost ni tisto najvišje in najpomembnejše. Tudi veliki zločinci, ljudje, ki so prizadejali svetu in ljudem veliko gorja, so bili zelo sposobni, pogosto celo učeni in vsekakor zelo spretni. In vendar bi bilo bolje, da bi se ne bili rodili.

Resnična in najbolj potrebna človeška vrlina ali lastnost torej ni poklicna ali strokovna sposobnost, intelektualna sposobnost ali telesna spretnost in moč. Najvišja človeška vrlina in odličnost je njegova moralna odličnost: dobrota, požrtvovalnost, velikodušnost in nesebičnost, predanost in ljubezen. To imenujemo svetost in to občudujemo pri svetnikih. Ker so uresničili ta temeljni in najpomembnejši namen svojega življenja, za katerega nas je Bog ustvaril in odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je najvišji zgled naše svetosti, so sedaj v njegovi sreči in slavi.

V krščanski veri nekatere izmed takih izjemnih ljudi razglasimo za blažene in svetnike. Toda današnje prvo berilo, vzeto iz Knjige Razodetja, nas opozarja, da je takih, ki so dosegli cilj in srečo pri Bogu, veliko, neprimerno več.

Pa ne samo to. Rečeno je, da prihajajo iz vseh ljudstev, iz vseh časov in koncev zemlje, da jih je toliko, da jih ni mogoče prešteti. Torej so med njimi tudi taki, ki niti kristjani niso, ker niso imeli milosti, da bi slišali za Jezusa Kristusa. Vendar so iskreno živeli po svoji vesti, trudili so se, da bi delali, kar je dobro in prav in ne, kar je prijetno in koristno, zato so uresničili temeljni namen svojega človeškega življenja in sedaj živijo v sreči svojega doseženega življenjskega cilja pri svojem Stvarniku.

Ob svetnikih se začenjamo zavedati, da smo vsi rojeni za svetost, da je to najpomembnejše v življenju. Jezus je na to znova in znova opozarjal. »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?« (Mt 16,26). Najbolj pomembno vprašanje ni: kako je z mojim zdravjem, koliko let življenja mi še ostane? Najbolj pomembno vprašanje je: Kaj nastaja iz mene? V kakega človeka, v kakšno moralno osebnost se razvijam, kako samega sebe vzgajam, kaj postajam z vidika moralnosti in svetosti?

Svetniki nam tudi sporočajo, da največja in prava sreča ni tisto, kar ljudje v svoji grešnosti najbolj cenimo in iščemo. Tudi Jezus pojmuje srečo drugače, kakor uživaška miselnost. Njegov znani govor o blagrih, ki smo ga pravkar slišali, nam sporoča, da tisto, kar imamo ljudje največkrat za najpomembnejše, ni najpomembnejše in ni najbolj osrečujoče. Ni najpomembnejše bogastvo, zdravje, dolgo življenje, uspešnost, kariera, človeški ugled. Jezus blagruje, se pravi obljublja in napoveduje srečo tistim, ki postavljajo duhovne vrednote nad telesne in posvetne, ki znajo iti čez neposredno korist in užitek, ki se znajo posvetiti nečemu velikemu, dobremu in plemenitemu za ceno pozabe nase in svojih neposrednih želja in koristi.

Jezus tako obljublja srečo ubogim v duhu, preprostim, skromnim ljudem, nenavezanim na zemeljske dobrine, katerim ni najvišja življenjska skrb visok »standard«, ampak življenje v poštenju, pravičnosti in velikodušni požrtvovalnosti za vse, kar je dobro in prav. Jezus blagruje krotke, ne nasilneže in trdosrčneže. Blagruje celo žalostne, se pravi tiste, ki jih boli, da je na svetu tako malo pravičnosti, resnicoljubnosti in ljubezni. Jezus blagruje ljudi, ki so lačni in žejni pravice in zato razumejo življenje kot priložnost, da kaj dobrega store, ne pa kot priložnost za užitek in uveljavljanje samega sebe. Napoveduje srečo usmiljenim, ki imajo čuteče srce za bližnjega. Blagruje poštene in iskrene ljudi, čiste v srcu in dejanjih, brez dvoličnosti in zahrbtnih namenov. Blagruje tiste, ki so pripravljeni za zvestobo Jezusu Kristusu tudi kaj prestati in pretrpeti.

Današnji praznik nas vabi, da še bolj jasno postavimo moralne vrednote svojega življenja na prvo mesto svojega prizadevanja in skrbi, da bo praznik vseh svetih tudi naš praznik. Amen.

Vir: Katoliška Cerkev