Od Marije k Mariji - sklepni del

Radijski utrip | 10.09.2012, 07:00

Praznik rojstva Device Marije, ki je bil v Cerkvi na Slovenskem posvečen molitvi za duhovne poklice, je bil vrh 4. kolesarskega romanja radijskih sodelavcev od Marije k Mariji. Začeli smo ga pri Mariji v Leščevju na Dobrovi, končali pa pri Mariji na Sveti Gori nad Sočo in Solkanom.

Svojevrsten način romanja ob vrtenju pedal in premagovanju kilometrov nas je vodil prek Vrhnike in Logatca, do Godoviča in Črnega vrha. Ko smo se spuščali proti Colu, se je pred nami odprla Vipavska dolina s ciljem našega prvega dne - Vipavskim Križem. Tudi drugi dan smo na poti do Svete Gore spoznali kar nekaj krajev z Marijinimi svetišči od Vrtovina do Mirenskega gradu, preden smo naredili zadnji postanek v Solkanu. Bili so trenutki, ko je bilo treba stisniti zobe in zbrati moči, da smo ostali skupaj na poti. Opogumljali so nas ljudje, ki smo jih srečevali na naših postankih ali včasih mimogrede v avtu, na polju, na dvorišču domačije. Srečavali smo tiste, ki so si izbrali duhovni poklic, še več tistih, ki molijo zanje.

Na Sveti Gori

Vzpon iz Solkana na Sveto goro je bil svojevrsten izziv. Tiho in vsak zase smo zagrizli v strmino in prvi ovinek je bil za nami. Sledili so novi in novi. Po nekaj kilometrih smo na Prevalu zagledali odcep za Sveto goro. Najtežji del poti! Čez dobre pol ure ali nekaj minut več smo bili vsi na vrhu. Pri Marijini baziliki se je pred nami odprl čudovit razgled z obronki gora na severu in očakom Triglavom. Urša in Matjaž sta se spustila nazaj proti Solkanu, da bi pripeljala avta s prtljago, saj smo bili premočeni do kože. Pred prehladom, ki bi nas gotovo obiskal, nas je rešil brat Ambrož s "svetogorsko pokoro". Medtem smo lahko občudovali stvarstvo, se ustavili v svetišču in si delili spomine s poti, ki je bila za nami. Kmalu smo se lahko tudi preoblekli in sedli za mizo v obednici frančiškanskega samostana, kjer nas je čakala večerja. Žal smo se po okrepčilu razšli, saj so nekatere naslednji dan čakale obveznosti, nekateri pa smo ostali na Gori. Skupina vernikov se vsak prvi petek zbere v kapeli za glavnim oltarjem k molitvi za domovino, ki jo končajo zjutraj - za krajši čas smo se jim pridružili tudi mi, potem pa se odpravili do Doma Tau, kjer smo prenočili.

Jutro malega šmarna

"In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan." Ob petih zjutraj nas je zbudilo slovesno zvonjenje, ki je naznanjalo praznični dan. Še slabo uro spanja smo si privoščili, potem pa so nas čakale obveznosti. Na poti k baziliki smo srečali bogoslovce Blaža, Jakoba in Janeza, ki so krenili na pot okrog polnoči s Predmeje in po šestih urah prišli na cilj, k Mariji na Skalnico.

Marko, ki je skrbel za prenos slovesnosti s Svete Gore, nam ni namenil prav veliko dela, zato smo bili kmalu prosti. Lidija je prevzela fotografiranje. Sledilo je prvo javljanje in iskanje gostov, ki bi prišli pred mikrofon. Nataša je najprej pokramljala z rektorjem svetišča patrom Bogdanom Knavsom, ki je povedal, kako se začenja romarski dan na Sveti Gori. Romarice in romarji, ki so se pozneje zvrstili pred mikrofonom, so pripovedovali, zakaj prihajajo k Mariji, in kaj jim pomenijo trenutki na tem kraju.

Romarji prihajajo

Dan molitve za nove duhovne poklice je dal romarskemu vzdušju pri Svetogorski Kraljici poseben pečat. K Mariji so prihajali redovniki, redovnice, kateheti, ministranti, birmanci, veliko mladih fantov in deklet.

Tudi pogovori, ki jih je Nataša nizala v sobotni program, so bili naravnani v tej smeri. Ni šlo samo za molitev, ampak tudi za zbujanje zavesti, da duhovne poklice potrebujemo. Sem sodijo na nek način tudi vsi, ki sodelujejo v župnijskem občestvu, od Karitasa do pevcev na koru. Po drugi strani nagibi, ki človeka pripeljejo pred spovednico ali le do praga božjepotnega svetišča, razodevajo, kako potreben je duhovnik danes. Kako bi se brez njega srečavali s Kristusom v zakramentih?! Frančiškan pater Pavel Krajnik, ki je skoraj pol stoletja povezan s Sveto goro, je v pogovoru opozoril tudi na to, kako naj praznujemo Marijin rojstni dan. Treba je slaviti, kar je mogoče najlepše. Največ, kar lahko storimo je, da smo pri maši. Največja slovesnost vsega sveta je Jezusova daritev na križu, ki se na nekrvav način obnavlja pri sveti maši. Ta mora biti središče praznovanja Marijinega praznika.

Frančiškov hrib

V cerkvi se je končala prva romarska maša. Pred spovednicami so opazno naraščale vrste, mi pa smo si vzeli nekaj časa za obisk Frančiškovega hriba na vzhodnem grebenu Skalnice. Pod nami je počival Grgar, na severovzhodu Trnovska planota, na drugi strani obe Gorici s Sočo in Trst z morjem v ozadju. Seveda so nas že od jutra na vsakem koraku spremljali grebeni gora od Črne prsti prek Triglava do Krna in naprej.

Pri kipu svetega Frančiška je duhovnik trem ministrantom razlagal, kdo je bil ta človek, kaj je delal, kaj učil in kako danes nagovarja mnoge. Ko so odhajali nazaj proti baziliki, smo razmišljali, da sredi narave, ki se je začela odevati v jesen in ob Frančišku, ki kraljuje na tem mestu, ni potrebno veliko besed. V takem okolju se lahko rodijo duhovni poklici in duhovnik se tega zaveda, zato si je vzel čas za fante. Že v naslednjem trenutku nas je obšlo spoznanje, kako težko je danes biti duhovnik. Kak novinar bi hitro izkoristil priložnost in napravil zgodbo češ, glej ga, pedofila ...

Molitveni dan za duhovne poklice v Svetogorski baziliki

Ko smo se vrnili k baziliki, je tam vladalo pravo romarsko vzdušje. Cerkev se je hitro polnila, tudi zunaj si srečal romarje na vsakem koraku. Med njimi smo srečevali naše radijske poslušalce iz raznih krajev Slovenije, ne le iz koprske škofije. Medtem se je v cerkvi začela molitvena ura za duhovne poklice. Mimo nas, ki smo si uredili zasilni studio v ozkem prostoru med baziliko in samostanom, so hiteli duhovniki in ministranti, da bi se pripravili za mašo. Ko se je razvil sprevod v svetišče, smo našteli osemdeset duhovnikov. Prišla sta tudi oba škofa: prejšnji in sedanji koprski ordinarij. Škof Metod Pirih je v uvodnem pozdravu omenil, da škof Jurij Bizjak tokrat prvič vodi slovesno bogoslužje za nove duhovne poklice. Po evangeliju je sledil za ta dan nadvse primeren obred.

Provincial frančiškanov p. Stane Zore je sprejel prve zaobljube brata Benedikta. Škof Jurij je zatem med pridigo omenil duhovnike jubilante od železnomašnika do srebrnomašnikov. Večina od njih je bila pri oltarju. Zahvalil se jim je za prehojeno pot in plemenito delo. Prav oni so na nek način zgled vere v Boga, zgled služenja v duhovnem poklicu.

V nadaljevanju je škof "biblicist" pridigo navezal na prebrane svetopisemske odlomke in jo sklenil s stavkom iz Janezovega Razodetja: "Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." Pred koncem maše je škof Jurij podelil še diplome petnajstim slušateljem, ki so končali katehetsko pastoralno šolo v Kopru. Po maši so mnogi pritrjevali, da Svetogorsko svetišče zlepa ni tako polno, kot je bilo ta dan. Sledila so prijetna srečanja s prijatelji in znanci. Molitveni dan za duhovne poklice se je končal s petimi litanijami Matere Božje in blagoslovom z Najsvetejšim.

Za konec kolesarji lahko rečemo: Hvala Bogu in ljudem za 4. kolesarsko romanje od Marije v Leščevju do Svetogorske Kraljice. Hvala za vsa srečanja, za odprta srca in domove, za dneve naporov, številna pričevanja, za trenutke zbranosti in molitve, za tiho spremstvo na naši poti. Hvala, da smo lahko na tak način prosili za nove duhovne poklice, za preizkušane, za Cerkev na Slovenskem in za domovino.