Taboriščnice kot drugorazredna tema

| 21.09.2012, 15:03 Tone Gorjup

V Portorožu je bilo minulo nedeljo, 16. septembra, 18. vseslovensko srečanje nekdanjih internirank in internirancev, političnih zapornic in zapornikov, ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov ter njihovih svojcev in prijateljev. Srečanje nekdanjih taboriščnic in njihovih svojcev je potekalo tudi nedeljo pred tem, 9. septembra, in sicer v Podlesju blizu Mozlja na Kočevskem, nekdanjem Verdrengu. O tem srečanju v medijih ni bilo vidnejših poročil, portoroška spominska slovesnost je bila precej bolj odmevna. Morda tudi zaradi govornika, ki je med drugim dejal: „Resnica mora biti del zgodovinskega spomina, to pa se da zagotoviti s poštenostjo, da se dogodke pojasnjuje v pravi časovni in vzročni povezanosti.“

Tako v Portorožu kot v Podlesju so se taboriščnice spominjale temnih časov in trpljenja, ki so jih povzročili totalitarni sistemi, zato ni nenavadno, da je bilo na obeh srečanjih omenjeno zasedanje Generalne skupščine združenih narodov 10. decembra 1948, na katerem so razglasili splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Nastala je pod vtisom posledic druge svetovne vojne, ki je prizadela ljudi povsod po svetu. Med štiridesetimi državami podpisnicami je bila tudi Jugoslavija. Predsednik države Danilo Türk je na srečanju taboriščnic v Portorožu poudaril, da je deklaracija nastala kot obrambni zid pred ponavljanjem kršitev človekovih pravic, ki bi lahko rodile zlo fašizma in nacizma. Medtem je Majda Pučnik Rudl v Podlesju opozorila, da so v Jugoslaviji in Sloveniji kljub podpisu omenjene deklaracije človekove pravice razumeli precej po svoje.

Prvorazredne in drugorazredne taboriščnice

Predsednik Türk je razlagal, da moramo vselej dobro razumeti korenine zla, časovna zaporedja, vzročne zveze in vse to znati pošteno pojasniti. Samo tako bomo gojili zgodovinsko resnico. In kakšna je resnica enih in drugih taboriščnic? Prve so trpele pod fašizmom in nacizmom. Med drugo svetovno vojno je bilo v koncentracijskih taboriščih skoraj dvaindvajset tisoč Slovenk, največ v Ravensbrücku in njegovih podružnicah, zatem v Birkenau, pa tudi na Rabu in v Gonarsu. Približno devet tisoč taboriščnic in zapornic se po vojni ni vrnilo domov. Druge taboriščnice so trpele pod fašizmom, nacizmom in komunizmom. Vendar pa je, kot so poudarili v Podlesju, z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je prikrajšal za svobodo, jih mučil in ubijal.

Potem ko so zavezniške sile v pomladnih mesecih leta 1945 osvobajale koncentracijska taborišča po Evropi, nekateri kraji trpljenja in smrti niso bili čisto zares „osvobojeni“. Taborišče Buchenwald je bilo naprimer osvobojeno aprila 1945 in februarja 1950. Do konca druge svetovne vojne je v njem umrlo nad petdeset tisoč ljudi, v naslednjih petih letih pa še dobrih sedem tisoč. Kako je to mogoče? Če želimo, da resnica postane del zgodovinskega spomina, moramo povedati, da so Buchenwald osvobodili vojaki 80. ameriške divizije. Po nekaj tednih so nadzor nad taboriščem prevzeli ruski vojaki in ga pozneje prepustili enotam NKVD. Te so v njem tako kot v nekaterih drugih nemških koncentracijskih taboriščih uredile taborišče za politične zapornike. Tako je bilo med letoma 1945 in 1950 je v njem zaprtih več kot osemindvajset tisoč ljudi, med njimi približno tisoč žensk. Za Buchenwald, ustanovljen julija 1937, zato lahko rečemo, da je bil osem let v službi nacistične diktature in pet let v službi komunistične diktature. Tudi pri nas so nekateri kraji strahot in trpljenja služili različnim diktatorjem.

Prvorazredna in drugorazredna resnica o komunizmu

Srečanje v Portorožu, ki je sicer potekalo štiri dni, je organiziral taboriščni odbor Auschwitz in Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB. Spominsko slovesnost na Kočevskem pa so pripravile taboriščnice iz leta 1949. Razlika med njimi je v tem, da naj bi prve trpele pod fašizmom in nacizmom, druge pa so zlo doživljale tudi pod sistemom, za katerega mnogi zanikajo, da je bil zločinski. Drži, da so se komunisti uprli okupatorju, ko je iz Rusije prišel ukaz za to in da so bili na strani antifašistične koalicije. Poleg tega so izvajali revolucijo, česar ne priznavajo vsi. Tukaj bi se lahko vprašali še, kaj je bila prvorazredna in kaj drugorazredna naloga partije!? Dejstvo je, da je komunistična partija po vojni uveljavila absolutno oblast in izvajala nasilje.

Mnogi pravijo, da je bil komunistični sistem pri nas neprimerljiv s tistimi v drugih komunističnih deželah, da se je leta 1948 uspešno izvil iz objema Sovjetske zveze. Vendar je bilo žensko taborišče v Verdrengu, kjer so se pred dnevi srečale nekdanje taboriščnice, ustanovljeno julija 1949, pa čeprav smo se razšli z Rusi in je bila že sprejeta deklaracija o človekovih pravicah. Sicer pa je Milko Mikula pred kratkim tezo o totalitarnosti povojnega komunizma v Sloveniji podkrepil s številkami: več kot dvajset koncentracijskih in delovnih taborišč, petnajst tisoč političnih obsojencev, petindvajset tisoč političnih zapornikov, šestdeset tisoč nasilnih razlastitev premoženja, tisoč izgnanih slovenskih družin in posameznikov iz njihovega kraja bivanja na Kočevsko ... seveda če izvzamemo štirinajst tisoč izvensodno pobitih Slovencev in vsaj sto tisoč izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Komunistična oblast je vse to storila po koncu druge svetovne vojne.

Pod črto

Organizatorji portoroškega srečanja so v vabilu "tovariše in tovarišice" pozvali k čim večji udeležbi na srečanju in proslavi, saj naj bi tako pokazali "vladajoči politiki, ki se je lotila poizkusa revizije zgodovine s pritlehnimi politikantskimi dejanji, kako ponosen je naš zmagovit spomin...“. Pobudniki srečanja na Kočevskem pa so v kratkem sporočilu zapisali le, da bo vsakoletna slovesnost v spomin na trpljenje taboriščnic leta 1949, 9. septembra, ob 11. uri v nekdanjem taborišču v Ferdrengu, v današnjem Podlesju. Udeleženci srečanja v Portorožu so se povečini udeležili tudi sobotne prireditve v Kopru ob državnem prazniku vrnitve Primorske k matični domovini oziroma celodnevnega praznovanja Primorska (za)vedno. Drugorazrednih „Čedermacev“, ki so desetletja pot fašizmom tudi za ceno izgona in taborišč ohranjali slovenstvo med primorskim ljudstvom, niso omenjali.

Verjetno bi glede na prvorazredne in drugorazredne teme, prvorazredne in drugorazredne resnice, prvorazredne in drugorazredne državljane morali pritrditi predsedniku države, ki je v Portorožu dejal: „Resnica mora biti del zgodovinskega spomina, to pa se da zagotoviti s poštenostjo, da se dogodke pojasnjuje v pravi časovni in vzročni povezanosti.“ Morda pa je predsednik države že tako globoko v predvolilni tekmi, katere vodilno gibalo je delitev duhov, da so tudi njegove misli namenjene le prvorazrednim poslušalcem. Proslava v Kopru je bila za mnoge Primorce izraz praznovanja 15. septembra, za druge „male Dražgoše“, za tretje pa predvolilni shod, vse troje pa v znamenju rdeče zvezde, ki je med drugim tudi simbol totalitarizma, pa če to priznamo ali ne.

Pred kratkim sem slišal iz ust gospodarstvenika, da je nerazčiščena preteklost največja cokla za izhod iz krize. Pri tem je mislil na državne banke, v katerih zeva več kot štiri milijarde velika luknja. Za izhod iz gospodarske, pa tudi politične in moralne krize je potrebno razčistiti preteklost.

Morda pa bomo imeli prihodnje leto skupno srečanje vseh taboriščnic? Zakaj pa ne, če je predsednik z „resnico“ mislil resno.