Marijino vnebovzetje - upanje za našo prihodnost
Svet | 15.08.2012, 15:19 Tone Gorjup
Veliki šmaren, kakor današnji praznik Marijinega vnebovzetja imenujemo v ljudski govorici, velja za največji in najstarejši Marijin praznik. Slovenski škofje so - tako kot škofje drugod po svetu - prazničen svete maše darovali v osrednjih škofijskih Marijinih božjepotnih središčih. Pri vseh mašah smo verniki skupaj s škofi in duhovniki obnovili tudi izročitev slovenskega naroda Božji materi Mariji. Sporočilo velikega šmarna je preprosto, a pomembno za vsakega izmed nas: To je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi - Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Verujemo, da bomo tam, kjer je ona, enkrat tudi mi. Na to je opozoril tudi papež Benedikt XVI. pri opoldanskem nagovoru zbranim romarjem na notranjem dvorišču apostolske palače v Castel Gandolfu.
Verska resnica o Marijinem vnebovzetju, ki jo je papež Pij XII. razglasil šele leta 1950, sega vendar s svojim koreninami tja v prva stoletja krščanstva. Že ob koncu 4. stoletja zasledimo pričevanja, ki govorijo o tem, kako je Marija z vsem svojim bitjem, z dušo in telesom deležna Božje slave. Po Cerkvenem zboru v Efezu leta 431, ki je Mariji priznal Božje materinstvo, se je začel porajati praznik Marijinega „zaspanja“, njenega prehoda s tega sveta z dušo in telesom v nebesa, oz. v Boga samega, je danes opoldne razlagal papež Benedikt XVI. Nadaljeval je s pojasnilom, da je Marija najgloblje vključena v skrivnost Jezusovega odrešenjskega poslanstva. Njegovega odrešenja je bila sama deležna od prvega trenutka svojega življenja in je na povsem enkraten način bila vključena v Jezusovo trpljenje in poveličanje. Z vnebovzetjem se je v Mariji povsem uresničila Kristusova velikonočna skrivnost.
Po besedah svetega očeta je Marijino vnebovzetje nekaj, kar hkrati zadeva tudi nas. Gre namreč za stvarnost, ki na čudovit način kaže tudi našo prihodnost, in prav tako usodo človeštva in zgodovine. V Mariji dejansko občudujemo tisto veličastje, h kateremu je poklican vsakdo izmed nas in vsa Cerkev.
Nato je papež Benedikt XVI. spomnil na zapis Lukovega evangelija, kjer Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere, ker je verovala, da se ji bo spolnilo, kar ji je po angelu napovedal Gospod (prim. Lk 1,39-56). Marija se nato v svoji hvalnici Bogu umešča med uboge in ponižne, ki ne računajo na lastne moči, temveč se zaupno izročajo Bogu. S tem dajejo Bogu dovolj prostora, da lahko prav znotraj njihove majhnosti uresniči velike reči. Medtem, ko nam Marijino vnebovzetje odstira svetlo prihodnost, nas tako hkrati tudi močno vabi, naj se bolj izročamo Bogu, sledimo njegovi Besedi, naj sredi vsakdana iščemo in izpolnjujemo njegovo voljo, je prepričan sveti oče. Marija po svojem vnebovzetju še vedno z materinsko ljubeznijo in priprošnjo podpira vse nas, svoje otroke, ki sredi nevarnosti in skrbi romamo po tem svetu, da bi dosegli večno domovino, je ob koncu dodal papež Benedikt XVI.
