Vi ste sol zemlje!?

| 07.08.2012, 14:40

Besede vplivajo, zgledi vlečejo, pravi latinski pregovor. Zdi se, da danes velja predvsem njegov prvi del, drugi pa ni več tako aktualen. Predvsem je pomebno, da si z (medijsko) besedo prvi, in že imaš zgodbo, primat. Berejo (gledajo, poslušajo) te, navajajo te, in kar je najpomembnejše, verjamejo ti, pa čeprav med tvojimi besedami mrgoli puhlic v stilu: „naj bi, menda je...“ Etika, pravičnost, nepristranskost, pravzaprav vse se klanja kapitalu in interesom stricev, ki ta kapital posedujejo. Žal.

V mladostniških letih sem srečal nekaj čudovitih ljudi, duhovnikov in redovnikov, ki so jemali svoj poklic zares in dobesedno izgorevali v „večjo božjo čast“ in moj (oziroma naš) blagor. Krepko so zaznamovali moja iskanja, mi v popolni osebni svobodi od časa do časa pomagali razbirati mojo pot in poklicanost. Če sem natančnejši, njihov zgled me je brez besed navduševal, da se nisem ustrašil izbirati težjega, zahtevnejšega. Zelo jih spoštujem in pogosto se v molitvi spomnim nanje, na tiste, ki so že v večnosti in na tiste, ki se v svojem duhovniškem poslanstvu, s tem istim žarom, razdajajo še danes.

In ko se pogovarjam s prijatelji, ugotavljam, da se je tudi mnogim med njimi dogajalo podobno. In podobna je tudi njihova hvaležnost do vseh teh, „ki so pustili vse in šli za Njim“ ter svojo poklicanost duhovnika živijo iz prepričanja z vsem svojim bitjem. Vsak dan.

Tudi upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran je eden takih, ki so vzeli svojo poklicanost zares. Po pričevanjih prijateljev, ki so ob njegovem zgledu duhovnika, kateheta in duhovnega voditelja zoreli, se je podobno razdajal vsem, ki so mu bili zaupani. Zato me dogajanje, ki smo mu zadnje mesece priča, po eni strani hudo žalosti, po drugi strani pa utrjuje v prepričanju, da je to res velik človek, ki tudi v hudih preizkušnjah zna ponižno reči: „Zgodi se tvoja volja!“ Čeprav boli.

Ko sem včeraj prebiral njegovo zasebno pismo sobratom škofom, ki je po za zdaj še nepojasnjenih kanalih prišlo v javnost, pa sem se spraševal še o nekaterih drugih vidikih te žalostne zgodbe.

Res je, da so se posvečene osebe zaradi Kristusa zavestno odrekle sebi in se odločile žrtvovati za druge, ter obljubile pokorščino predstojnikom, po katerih naj bi se izvrševala božja volja. Pa vendar se sprašujem, zakaj mora človek ostati sam. Boleča zapuščenost, prepuščenost na milost in nemilost aparatu vatikanskih uradnikov, ki ne dajejo pojasnil, še več, iz odnosa katerih ni razbrati temeljnih lastnosti, ki bi jih moral gojiti vsak kristjan, namreč veje iz tega Uranovega pisma.

Tudi od sobratov škofov bi pričakoval, da bodo svojemu tovarišu družina, okolje, kjer se bo čutil doma in varen ter sprejet, pa najsi se med njim in predpostavljeno kongregacijo dogaja kar koli in čeprav ga pokorščina zaenkrat nepojasnjenim odločitvam predstojnikov sili v tujino. In pričakoval bi, da bi vse to škofje jasno znali dali vedeti tudi javnosti. Da so skupaj, da so povezani, da so eno, da se podpirajo.

Božji mlini meljejo počasi, so radi rekli stari ljudje in ob tem ponavadi opozorili, da resnica in pravica slej ali prej prideta na dan. Po vseh zgodbah z odtekanjem in celo domnevnim trgovanjem z zaupnimi podatki izza vatikanskih zidov, so mi vedno bolj jasne besede enega od pokojnih škofov, ki mi je zatrdil, da Rima ne pogreša in mi z dobrohotnim nasmeškom položil na srce, da je vera v Rimu velikokrat na hudi preizkušnji.

Ampak, sem optimist. Upam, da bo tokrat drugače. Da se bodo razmere za vatikanskimi zidovi po zadnjih aferah začele urejati, da se bodo vatikanski uradniki končno zmigali, da bo upokojeni nadškof dobil pojasnila, na katera zaman že nekaj mesecev čaka in konec koncev, da bo o tem lahko spregovoril tudi javno.

Upam tudi, da bo Uranova jasna pripravljenost, da z analizo DNK dokaže lažnivost zgodb o domnevnem očetovstvu, končno ovrgla ta natolcevanja, ki izvirajo še iz časa, ko je na slovenske duhovnike s svojimi nečloveškimi metodami hudo pritiskala Udba.

Upam tudi, da so na Ljubljanski nadškofiji temeljito preverili, kje je mesec dni čakalo Uranovo pismo Stresu, poskušali izvedeti kdo ga je medtem prebiral, kopiral in da so zahtevali tudi morebitno pojasnilo Pošte, zakaj je bilo, če je bilo, vročeno z zamikom in poškodovano.

Zakaj to upam? Zato ker verjamem Jezusovim besedam:„ Resnica vas bo osvobodila!“ Ker sem prepričan, da so iskrenost, zavezanost resnici, ljubezen, lastnosti vsakega, ki krščanstvo jemlje zares. Če tega ni, je vsako sklicevanje na krščanske vrednote zvodenelo, neverodostojno, puhlo, pa naj prihaja iz še tako visokega položaja. Svet od nas kristjanov, še posebej pa naših pastirjev pričakuje, da živimo tisto, v kar verujemo in kar učijo.

In v luči tega bo hudo, če se bo v resnici izkazalo, da za vsem dogajanjem dejansko stojijo zgodbe o raznih stricih iz ozadja in brezmejni moči kapitala ter paktiranju z njim. Hude so namreč Jezusove besede, ki jih je zapisal apostol Matej: „Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.“ Molimo torej za upokojenega nadškofa Urana, molimo za svetost duhovnikov, škofov, kardinalov in papeža.

Čas pa je tudi, da ljudem, ki so nam zgled, opora in svetilnik, povemo, da nam veliko pomenijo, da jih imamo radi, da smo jim hvaležni, da smo z njimi, da nam ni vseeno, kaj se z njimi dogaja. Da smo jim radi družina, v kateri se bodo čutili varne!