Dobra novica – vodilo letošnjega Mariapolija

Slovenija | 10.07.2012, 18:14 Tone Gorjup

V Planini pri Rakeku so popoldne sklenili Mariapoli – letno srečanje Gibanja fokolarov. Na njem se je zbralo več kot 200 ljudi iz vseh koncev Slovenije: od Štajerske, do Primorske, od Gorenjske do Dolenjske, Notranjske in Ljubljane z okolico. Prišli so tudi nekateri predstavniki okoliških držav. Temeljno vodilo tokratnega Mariapolija je bilo: Dobra novica.

Dejanja ljubezni okronala Mariapoli

Mariapoli – v prevodu Marijino mesto – je prav posebna oblika druženja, saj povezuje ljudi vseh starosti (najmanjši dojenček je bil star mesec in pol), do mladih, odraslih in starejših. Na njem se zberejo tako laiki, kot posvečeni ter številne družine. Med njimi so tako izobraženi, kot preprosti delavci, ljudje vseh stanov in poklicev. Poleg več duhovnikov se je v ponedeljek Mariapolija udeležil tudi novomeški škof Andrej Glavan. Temeljni zakon, ki smo si ga zadali že prvi dan, je bil medsebojna ljubezen. V tem ozračju pa je mogoče graditi odnose zaupanja drug do drugega, čeprav se srečamo prvič. Po dopoldanskem, bolj duhovnem programu, smo se odpravili na izlete, kjer smo imeli priložnost vodilo dneva postaviti v prakso. Sveta maša v naravi nas je še na poseben način povezala ter okronala tista majhna dejanja ljubezni, ki smo jih nizali preko dneva: priskočiti drugemu na pomoč, ponuditi svežo vodo pri naporni hoji navzgor, pomoč staršem pri nošenju otrok, pozorno poslušanje drugega, ki je lahko tako podelil svoje težave, in še in še bi lahko naštevali. Svoje vtise pa smo si po hišah, kjer smo spali, posredovali vsak večer. Tako smo utrjevali vezi med nami in sprejemali odločitve za naprej.

Evangelij – dragoceni biser

Že naslov Dobra novica pove, da smo si za temelj srečanja tokrat izbrali evangelij, ki lahko razsvetli in prinaša odgovor na vsako življenjsko situacijo. V evangeliju, v božji besedi smo odkrivali neizmeren zaklad, ki lahko spremeni naše življenje. Te besede so nam lahko vodilo, luč na poti, hkrati pa nas osvobajajo nas samih in okoliščin, ki so včasih težke in zapletene. Prinašajo nam veselje in med nami ustvarjajo skupnost.

Res ni časa za odnose?

Omenimo samo nekatere izzive sodobnega časa, o katerih je beseda tekla v teh dneh. Na primer pomanjkanje časa in hiter tempo življenja. V vsakdanjem življenju se soočamo za različnimi izzivi, težavami in dejavnostmi. Zdi se, da nas je hiter tempo časa posrkal v svoj vrtinec: zahtevne službe, dolgi delavniki, bombardiranje novic in poplava reklam z vseh strani. Če se globlje zazremo vase, pa lahko odkrijemo, da so prav odnosi tisto, po čemer hrepenimo. In da nas le graditev odnosov dejansko izpolni. Ko se darujemo drug drugemu, ko se vživimo v svet svojega bližnjega, se nam odpre nov svet. V dneh Mariapolija smo tako imeli priložnost odkrivati svet drug drugega. Imeli smo čas, da se ustavimo in skupaj gradimo temelje tiste družbe, kakršno bi si marsikdo želel.

O zavzemanju za gradnjo odnosov – še več, o težnji, da bi odnose postavili na prvo mesto - so nam pričevali družina in ravnatelj neke srednje šole. Njihove izkušnje so nas spodbudile, da se tudi sami odpremo bližnjemu in začnemo graditi odnose na temelju prave ljubezni. Včasih se zdi naporno ali celo nemogoče zgraditi odnos z določeno osebo. Ta pričevanja pa so nam dokazovala prav nasprotno. Ljubezen, ki ljubi prva in brez pričakovanja, dela čudeže. To ljubezen pa smo odkrili v Bogu, ki nas neskončno ljubi.

Odpreti srce za potrebe drugih

Drugi dan smo se lotili vprašanja denarja, finančne stiske in skupnost dobrin med nami. Ugotovili smo, da lahko vedno nekaj damo – predvsem lahko darujemo sami sebe. To nas potem spodbuja, da odpremo svoje srce na potrebe drugih. V času finančne krize se včasih zdi, da ne moremo ničesar dati, vendar so nam pričevanja potrdila, da ljubezen vedno najde načine, kako osrečiti druge. Po tem uvodnem delu pa smo se peš odpravili na Planinsko goro, kjer smo se po maši družine zbrale ob duhovniku Bojanu Ravbarju. Spregovoril nam je o tem, kako si je družino zamislil Bog. V njegovih besedah smo lahko odkrivali vso veličino naše poklicanosti v zakon, ki v podarjamo sebe svojemu zakoncu na nek način lahko zaživimo življenje Svete Trojice. Kot vodila vsake družine je Ravbar izpostavil: medsebojno spoštovanje, ljubezen in edinost.

Križ – edini ključ, ki odpre zaklad

Tretji dan pa je zaznamoval Jezus na križu, ki vpije: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. V tej največji zapuščenosti namreč lahko najdemo odgovor na vsako našo majhno ali veliko bolečino. Če sledimo Jezusu in zberemo križ vsakega dne, kot najbolj dragoceno stvar in ga sprejmemo, bomo lahko spoznali in izkusili, da je križ ključ, »edini ključ, ki odpre zaklad, resničen zaklad«, saj počasi, počasi odpira duše za skupnost z Bogom. In tako se Bog preko človeka ponovno vrne na svet in ponovi – čeprav na neskončno nižji način, toda podobno – dejanja, ki jih je nekoč delal on, ko je kot človek med ljudmi blagoslavljal tise, ki so ga preklinjali, odpuščal tistemu, ki ga je žalil, reševal, ozdravljal, oznanjal nebeške besede, nasičeval lačne, ustanavljal novo družbo, ki temelji na ljubezni, kazal moč tistega, ki ga je poslal. Križ je tisti potreben inštrument (orodje), preko katerega božje prodira v človeško in more človek vsaj malo okusiti življenje v Bogu. Toda potrebno je »vzeti svoj križ«, prebuditi se zjutraj v pričakovanju njega, vedoč da samo preko njega prihajajo k nam tisti darovi, ki jih svet ne pozna, tisti mir, tisto veselje, ki so večini neznane.

Vedri in polni življenja kljub trpljenju

Posebej močna so bila ta dan pričevanja. O tem, kako Zapuščenega Jezusa preko dneva poskuša prepoznavati v različnih okoliščinah je spregovoril duhovnik: osebne bolečine, neuspehi, težki odnosi. Neka žena je z nami podelila svojo težko življenjsko zgodbo: ločitev, trpljenje in smrt sina, težke okoliščine življenja. Vendar pa je prav z odkritjem duhovnosti edinosti uspela iti preko teh bolečin, jih sprejeti in ljubiti naprej. V srcu je odpustila fantu, ki je na prehodu za pešce do smrti povozil njenega sina. Tako je ostala vedra, optimistična in polna življenjskega poleta.

Zadnje pričevanje pa nas je na nek način povezalo z nebesi. Spregovorili sta namreč dve fokolarini, ki živita v skupnosti s težko bolno fokolarino. In kljub temu, da se njeno zemeljsko življenje izteka, je še kako živa v duši. Čeprav ne more več govoriti in se gibati, je bila vsak dan z nami na Mariapoliju. S svojim življenjem dokazuje stavek: Prešli smo iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Prav ona s svojo navzočnostjo, spodbuja celotno skupnost k nadnaravnemu življenju, ki je pravzaprav edino resnično življenje. Pripovedovale so, kako skupaj z njo sprejemajo bolečine in negotovosti, kako živijo z Jezusom med njimi in s tem gradijo edinost. Kot je nekoč dejala Chiara Lubich: "Več je vredna minuta tvojega darovanja v tisti beli postelji, kot vsa dejavnost nekega drugega". In v njej smo res odkrivali veličino darovanega trpljenja.

Kultura zaupanja

Zadnji dan Mariapolija je zaznamovala tako imenovana kultura zaupanja, ki stoji nasproti kulturi sumničenja. Pomaga nam odkrivati pozitivno drug v drugem in si s tem dajati priložnost, da si res prizadevamo za dobro. Ta kultura zaupanja nam potem pomaga graditi mostove z vsemi ljudmi, kar je bilo tudi vodilo današnjega dne. Pričevanja so tokrat pripravili mladi. Osnovnošolka je povedala, kako si prizadeva posvetiti svoj čas invalidni sošolki in ji tako krajšati čas med odmori, saj ne more ven, ker je na vozičku. Nek fant je pripovedoval, kako je v študentskih letih stanoval z nekim muslimanom. V vsakdanjem življenju si je prizadeval, da sta zgradila globok odnos medsebojnega spoštovanja, kar je oba zelo obogatilo. Posebej pa bodo to gradnjo mostov mladi doživeli na letošnjem Genfestu, ki bo konec avgusta v Budimpešti. Več kot 12 tisoč se jih bo namreč zbralo z vsega sveta.

Neko dekle pa je povedalo, kako si v župniji, kjer poučuje verouk, prizadeva v vsakem videti dobro. Tako je z vztrajno ljubeznijo pomagala fantu, ki je bil sicer zelo nemiren. Ker ga je za njegov trud vedno znova pohvalila, si je tudi sam začel prizadevati, da bi bil vedno boljši. Podobno pa se ji dogaja tudi v službi, kjer kot novinarka dela v športni redakciji. Na prvo mesto poskuša postaviti odnose s sodelavci, športniki in tudi vratarji. Čeprav je včasih potrebnega veliko truda, pa se ljubezen vedno vrača. Tako smo z Mariapolija odšli prepričani, da je mogoče to ozračje medsebojne ljubezni, ki smo jo doživeli v teh štirih dneh, živeti tudi vse dni v letu. Le potruditi se je treba...

Zgodovina

Prvi Mariapoli je potekal leta 1949 v Dolomitih v Italiji. Chiara Lubich in njene prve prijateljice so se zbrale na počitnicah, kjer so se jim kmalu pridružili tudi drugi ljudje. V petdesetih letih je Mariapoli presegel meje Italije, nekaj let zatem pa tudi Evrope. Mariapoli, ki v prevodu pomeni Marijino mesto, združuje ljudi različnih starosti, poklicev in tudi prepričanj. Danes Mariapoliji potekajo po številnih državah sveta, vsak narod jim vtisne svoj pečat, vendar pa duh ostaja isti. Edini zakon tega mesta, ki ponavadi zaživi le začasno za nekaj dni, je medsebojna ljubezen. Sicer pa je v svetu več kot 15 stalnih mestec Gibanja fokolarov, kamor prihajajo ljudje z različnih krajev, da bi se srečali z vzorcem družbe, kakršna bi bila, če bi vsi živeli za edinost.