Žalna slovesnost 2012 v Buenos Airesu
FOTO: Žalna junijska slovesnost v Buenos Airesu
| 26.06.2012, 10:37 Matjaž Merljak
Mesec junij nas vedno pretrese. Leta minevajo, a naša generacija, ki je še tesno vezana na medvojne dogodke, ob vsaki obletnici globoko občuti tragedijo, ki se je v tistih letih odigrala nad slovenskim narodom. Grozo svetovne vojne je še prekosila komunistična revolucija, ki je povzročila največje gorje, kar jih more zapisati narodova zgodovina.
Slovenska skupnost v Argentini je tesno povezana z domobranstvom in povojnimi žrtvami. Saj dejansko med nami ni družine, ki ne bi imela po več svojcev v katerem izmed množičnih grobišč, raztresenih po Sloveniji. Zato je takoj po naselitvi v novem svetu postala tradicija, da je prva nedelja v juniju posvečena skupnemu spominu žrtev vojne in revolucije na Slovenskem, nato pa se svečanosti vrstijo naslednje nedelje še po krajevnih Domovih.
Tako nas žalni mesec junij vedno zbere v molitvi in počastitvi naših mučencev, ki so padali v jame v juniju leta 1945, v tisti daljni pomladi, ko je tisoče in tisoče mladih mož in fantov - domobrancev, dalo svoje življenje. In tam ležijo še danes. Oni so nas zbrali v nedeljo, 3. junija 2012, v območju Slovenske hiše v Buenos Airesu, kjer smo jim že pred leti postavili spomenik. Tudi letošnji spomin je organiziralo naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija.
Spomin se je začel v cerkvi Marije Pomagaj z mašo, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. dr. Jure Rode, ob spremljavi msgr. Mirka Grbca in salezijanca Danita Vrečarja. Cerkev je bila polna, tako da je del vernikov sledil maši na dvorišču. Mašo je s petjem olepšal Mešani pevski zbor iz San Martina pod vodstvom prof. Lučke Marinček Kastelic. Na orglah je spremljala Anka Savelli Gaser.
Po končani maši smo se zbrali na dvorišču. Tam stoji spomenik vsem žrtvam vojne in revolucije. Ob strani spominska plošča izrecno opozarja, da so domobranci naši junaki. Na vsaki strani plošče sta bili izobešeni slovenska in argentinska zastava. Ob straneh spomenika pa dve goreči sveči: plamen spomina na pokojne.
V žalnem sprevodu so prinesli pred spomenik venec. Kot že nekaj let, venec nosi predsednik mladinskih organizacij. Za njim so stopali prisotni preživeli domobranci. Nato je sledil trenutek, ki je posebej ganljiv. Trobenta je pozvala k molku. Franci Žnidar je iz nje privabil žalne zvoke, padlim v počastitev. Tišina je zavladala po vsem območju Slovenske hiše. Spomin je potoval preko ogromnih razdalj, na obisk dragih pobitih v Rogu, na Teharjah, na Turjaku, v Grahovem, Grčaricah, v Hudi jami … Slava njihovemu spominu! Dr. Jure Rode je nato opravil molitve za pokojne, katerim so prisotni pobožno sledili in goreče odgovarjali. V dokaz, da nikdar ne pozabimo naših junakov in da smo zvesti njihovim idealom, smo vsi zapeli pesem »Mi legionarji, mi domobranci …«
V globoki tišini je pred zbrane rojake stopil inž. Jure Komer. Lepo je, da zadnja leta govorijo zastopniki našega drugega rodu. V spominu na očeta in njegovo pripoved je prikazal položaj v Sloveniji med vojno in revolucijo in poudarjal, da so se domobranci borili za vrednote, ki naj jih mi ohranimo - njim v spomin in počastitev.
Kulturna akademija je nosila naslov »Glej! Na obzorju ... Moj Bog in Gospod!«. Recitatorski nastop je po besedilu in podaji globoko prevzel vse navzoče. Tekst je bil vzet iz pesnitve dr. Marka Kremžarja »Slovenska pot«. Čudovita stvaritev je bila v celoti objavljena v številki 3/4 leta 2008 kulturne revije Meddobje. Povzetek je pripravila (s pristankom avtorja) in nastop režirala Tatjana Modic Kržišnik, ki je lepo dojela in nastopajočim posredovala globoko doživet smisel pesnitve.
Zbor recitatorjev so sestavljali sami mladi. Poudariti moramo obvladanje teksta, brezhibno podajanje in dokaj vredno naglašanje, kar je po 70 letih izseljenstva res neke vrste »čudež«.
Pesnitev zaključi z besedami upanja:
Glej! Na obzorju ... Moj Bog in Gospod!
V svetlo prihodnost slovenska gre pot.
Komaj so se polegle zadnje besede in odmevi spremne glasbe je mogočno zadonela pesem »Moja domovina«, ki najbolje ponazarja cilje borbe domobrancev med komunistično revolucijo. Pela je vsa dvorana.
S tem je bila akademija zaključena. Odhajali smo pretreseni. Polnila nas je zavest vztrajanja, zavesti, zvestobe pričevanju. Že 67 let se po vseh skupnostih Slovencev v Argentini, pa tudi drugih skupnostih po svetu, spominjamo žrtev vojne in revolucije. V spominu romamo k njim, da jim zagotovimo našo zvestobo. In vedno so naše duše polne žalosti, miline, hrepenenja, ki se pretaka iz roda v rod - v hvaležnem spominu.
