54. Binkoštno srečanje v Essnu, maša v cerkvi
FOTO 54. binkoštno srečanje v Essnu
| 05.06.2012, 05:47 Matjaž Merljak
Rojaki iz Severnega Porurja in Vestfaliji v Nemčiji so se na binkoštno nedeljo popoldne zbrali na tradicionalnem srečanju. Začelo se je s sveto mašo, nadaljevalo s kulturnim programom, kjer je nastopila Folklorna skupina Bled iz Essna, zbrane je nagovoril poslanec Jožef Horvat, zaključilo pa s plesom pod taktirko ansambla Veseli Dolenjci iz Tržišča na Dolenjskem.
Sveto mašo je v cerkvi svete Gertrude oz. Jedrti daroval župnik Lojze Rajk, somaševal je g. Martin Mlakar. Pel je zbor Slovenski cvet, ljudsko petje sta na orgle spremljala Danica Ban in Geza Geber.
Poslanec DZ in predsednik odbora za zunanjo politiko Jožef Horvat je bil navdušen nad srečanjem in 'velikim slovenskim srcem, ki bije v Essnu'. Rojake je spodbudil in pohvalil ter govoril o ljubezni do domovine, ki ne pozna ne državnih ne drugih meja ... (govor v celoti objavljamo spodaj)
Binkoštno srečanje v Essnu je že nekaj let povezano z Aninim skladom, ki v Sloveniji skrbi za številčnejše družine. Dobiček od tombole - 650 evrov - so podelili tej dobrodelni ustanovi. Predsednica Aninega sklada Marije Šterbenc se je zahvalila vsem, ki so na 'srečanju odprli svoje srce in dlan za družine Aninega sklada velika milost, za katero se zahvaljujem Bogu in seveda Vam vsem, da ste prisluhnili naši prošnji in sv. Duhu'.
V cerkvi 170 ljudi, približno toliko tudi v dvorani. Ljudje so bili navdušeni nad hrano, pijačo ter postrežbo. Zadnji gostje so se zabavali do dveh ponoči!
Govor Jožefa Horvata
Spoštovani gospod župnik Alojzij Rajk,
najprej prav lepa hvala za Vaše prijazno povabilo na tradicionalno binkoštno srečanje Slovencev tukaj v Essnu in moj posebej spoštljiv ter hvaležen poklon Vam, dragi gospod župnik, ki že dolgo vrsto let med Slovenci po svetu širite krščansko kulturo.
Drage Slovenke, dragi Slovenci, dragi rojaki, sinovi in hčere matere Slovenije!
Na moji delovni mizi že dobre tri tedne na vidnem mestu leži vaše cenjeno in prijazno povabilo na današnje srečanje. Ves ta čas poskušam urediti intenzivne misli na slovenske zdomce in izseljence. Pred očmi se mi zarisujejo slike in imena mnogih, ki jih poznam, mnogih, ki živijo in živite svoje slovenstvo stotine, morda tisoče kilometrov daleč od domovine. Danes sem resnično vesel in srečen, da sem med vami. Nisem prišel sem v Essen na vaše tradicionalno, že 54. binkoštno srečanje, da bi vam predaval, nisem prišel, da bi vas utrujal z govorom visoke politike. Prišel sem samo zato, da bi vam prinese in izrekel prisrčne in prijazne pozdrave naše skupne in vsem nam drage domovine Slovenije.
Prinašam vam spoštljive pozdrave Državnega zbora RS, prinašam pa vam tudi pozdrave ministrice za Slovence v zamejstvu in posvetu, gospe Ljudmile Novak, ki se prav danes mudi na obisku pri Slovencih na Švedskem. V tem mandatu imamo v Sloveniji, odkar je samostojna država, najmanjšo vlado, samo 13-člansko. Zato smo toliko bolj zadovoljni, da v ministrskem zboru imamo sicer samo eno žensko in to ministrico za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu.
Imel sem srečo, da sem prvi rojstni dan samostojne Slovenije leta 1992 praznoval prav med slovenskim izseljenci v Kanadi, ki jih je takrat, ko sem jim govoril o moji aktivni vlogi v vojni za Slovenijo, najbolj zanimalo, če je v Sloveniji že zares konec vojne. Imam srečo, da lahko danes jubilejnemu letu oz. 20-letnici odkar so Slovenijo priznale najpomembnejše države sveta, med prvimi pa Sveti sedež in Nemčija – vaša druga domovina, in 20-letnici sprejema Slovenije v OZN 22. maja 1992 nazdravim prav z vami, dragi njeni sinovi in hčere, ki dajete v tem delu Nemčije utrip velikemu slovenskemu srcu.
Mogoče bomo ob pomembnih letošnjih jubilejih dokončnega mednarodnega priznanja Slovenije, ki ga moramo s ponosom praznovati, kasneje zapeli tudi slovensko himno, tukaj je odličen zbor Slovenski cvet. Nad slovensko himno, Prešernovo Zdravljico, se je v slovenskem parlamentu pred dvema dnevoma navduševal predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy: ''Žive naj vsi narodi, žive na VSI narodi, ...''
Vi ste v Severnem Porenju – Westfaliji najbolj srčni ambasadorji RS. Hvala Bogu ima Slovenija v neposredni bližini, v , ki ga s tega mesta prav lepo pozdravljam.
Redkim generacijam v zgodovini človeštva je bilo dano, da lahko praznujejo obletnice dobrih odločitev, ki so bile sad njihovega lastnega spoznanja in poguma. Takšna je plebiscitarna odločitev za samostojno državo Slovenijo. Mi smo ena od teh srečnih generacij. Danes smo lahko upravičeno ponosni. Hvala tudi vam, dragi sinovi in hčere matere Slovenije za vaš pogum, ki je dokončno ustvaril Slovenijo.
Pravijo, da Slovenca srečaš povsod po svetu. Če tej ugotovitvi dodam prijetna doživetja in globoko slovensko zavest, ki jo tukaj v Essnu občudujem, potem vedno bolj dočutevam to eno petino slovenskega narodovega telesa izven meja RS, včasih pa imam občutek, da nas je Slovencev najmanj 20 milijonov.
Dragi prijatelji! Ljubezen do domovine torej meja, niti državnih, ne pozna. Zanjo meje ne obstajajo. Saj ne gre samo za ljubezen do domovine kot geografskega pojma, ampak kot duhovne entitete, kot skupnosti iste zemlje, jezika, tradicije, vere, usode...
Vsi naši veliki ljudje so ta duhovni pojem postavljali nad zemljepisnega. Ko je Trubar nagovarjal Slovence, gotovo ni imel v mislih kakšnih pokrajinskih delitev. Še manj jih je imel naš osrednji duh, Prešeren, ko je v tridesetih letih devetnajstega stoletja klical nebesom, naj bi Bog poslal Slovencem novega Orfeja, ki naj med njimi "potolaži razprtije in spet zedini rod slovenšč'ne cele." Nihče ni tako definiral vseslovenske ljubezni kot Prešeren s svojo ''slovenšč'no celo''. Za njim je v času velikega izseljevanja naših ljudi pred prvo svetovno vojno ta občutek tega celovitega slovenstva, te vseslovenske narodne zavesti izrazil v Dumi Oton Župančič. "Kje, domovina si?" je zaklical. Na ta klic, dragi Slovenci, bi mu bila lahko odgovorila Westfalija s svojimi rudniki in svojimi železarnami.
Slovenska zgodovina beleži žal tudi svoje temne strani, ko se je ideologijo postavljalo nad narod in politični nazor nad narodno zavest.
Količkaj objektiven človek bo priznal, da je usodi čezmejne Slovenije najbolj prizadeto sledila slovenska Cerkev, od predstavnikov hierarhije do navadnih duhovnikov, ki so priskočili na pomoč v opustošenem zamejskem in zdomskem vinogradu.
Svobodna in demokratična Slovenija bi ne samo negirala samo sebe, ko bi s tako diskriminacijo nadaljevala, ampak bi s tem pokazala tudi državniško nezrelost in provincialnost. Demokratična Slovenija je ubrala drugačno pot: pot priznavanja pomoči, kjerkoli še vztraja nekaj slovenske zavesti in slovenske rasti.
Navsezadnje to ni naložba v prazno. Ko Slovenija pomaga zamejstvu in zdomstvu, dejansko pomaga tudi sebi. S tem mislim ne samo na njeno prepoznavnost, ampak tudi utrjevanje njenih pozicij v svetu. Spomnimo se samo na čudovito poglavje v naši novejši zgodovini, kako je v tistem trenutku, ko je Sloveniji šlo za rešitev iz balkanskega kaosa in za preživetje v neodvisnosti in demokraciji, tako rekoč vsa zdomska Slovenija planila pokonci. Za takšno dragoceno, največkrat prostovoljno osebno ambasadorstvo, smo vsi, ki živimo znotraj slovenskih meja, vam, dragim Slovencem po svetu, nad vse hvaležni.
Aktualna slovenska politična oblast in slovenska javnost sta si enotni, da Slovenci po svetu predstavljate pomemben in dragoceni del enotnega slovenskega narodovega telesa ter da s Slovenci v zamejstvu in s Slovenci v Republiki Sloveniji sestavljamo skupni slovenski kulturni prostor. Želimo si, da ta zavest bolj preveva našo narodno in krščansko skupnost.
Dragi prijatelji! Tukaj se danes vsi čutimo Slovence! Danes v Essnu utripa veliko slovensko srce. Izseljenci in zdomci ste nam zgled, kako ljubiti svojo domovino, slovenska država pa mora prek svojih resorjev in društev civilne družbe spodbujati in krepiti slovensko samozavest v tujini.
Naj živi slovenski duh! Naj živi slovenska beseda in slovenska pesem in naj njenemu današnjemu odmevu prisluhnejo mladi rodovi, kjerkoli na svetu bodo že živeli!
Naj živi slovenski človek! Naj živi slovenski narod!
Iz leta v leto Slovenci, ki živite drugod po svetu, prihajate v domovino in domov. Tisti, ki nosite morda četrti ali peti križ tujine, se vse pogosteje vračate v kraje, ki vas spominjajo na rosno mladost in veselje v domačem okolju in med svojci. Prihajate preprosto zato, ker ljubezen do lastne mladostne preteklosti ne usiha, temveč z vsakim novim dnem, mesecem in letom v tujini v vaših dušah in v vaših srcih rastejo hrepenenje, velikanska želja: spet domov. Naj vas, vaše družine in vse vaše najdražje spremlja sreča na vseh vaših poteh!
Ohranjajte navado lastovic in štrkov, ki se vedno vračajo. In dobrodošli doma - v Sloveniji!
Vse blagoslove tebi, predraga Slovenija!
Hvala za vašo pozornost!
Jožef Horvat, poslanec
predsednik Odbora za zunanjo politiko
Zahvala Marije Štrbenc
Spoštovani in dragi prijatelji!
Pišem vam na praznik Obiskanja Device Marije. Ona je naša Mati in nikogar ne pušča samega.
Vedno znova se ji priporočamo za dobrotnike, ki bodo razumeli stisko tistih, ki so se iz kakršnihkoli razlogov znašli na robu socialne izključenosti.
Osebno se pogosto zalotim, da DRZNO zaupam v Njegovo ljubezen in se neprestano obračam nanj zase in za druge: »Oče naš?. Daj nam danes naš vsakdanji kruh?.«
Tako je tudi to, da ste ob vašem binkoštnem srečanju odprli svoje srce in dlan za družine Aninega sklada velika milost, za katero se zahvaljujem Bogu in seveda Vam vsem, da ste prisluhnili naši prošnji in sv. Duhu.
Iskrena hvala vsem skupaj in vsakemu posebej, hvala za vaš veliki dar, hvala za vašo misel na domovino, hvala ker nas imate radi, hvala ker ste to kar ste: DOBRI LJUDJE.
V IMENU VSEH, KI BODO VAŠE DOBROTE DELEŽNI, SE VAM ŠE ENKRAT ISKRENO ZAHVALJUJEM IN VAS LEPO POZDRAVLJAM.
Marija Šterbenc - predsednica uprave Ustanove Anin sklad.
