Biserna maša p. Valerijana v Sydneyju
FOTO Biserna maša p. Valerijana Jenka v Sydneyju
| 24.05.2012, 06:59 Matjaž Merljak
Na praznik Gospodovega vnebohoda 20. maja 2012 je bila v Merrylandsu v Sydneyju slovesnost biserne maše p. Valerijana Jenka. Zbrani so bili rojaki iz Sydneya, Wollongonga, Canberre, Newcastla, Queenslanda, Pertha in drugih krajev.
Po sveti maši je bilo kosilo in kulturni program v dvorani. Pel je mešani pevski zbor. Ponovitev biserne maše bo 3. junija 2012, na praznik Svete Trojice, tudi pri svetih bratih Cirilu in Metodu v Kew v Melbournu. Ponovitev biserne maše bo 24. junija tudi v Šiški v Ljubljani. Več ...
Martha Magajna je zapisala:
Šestdeset let svojega življenja je posvetil slovenskim izseljencem, najprej v Ameriki in nato v Avstraliji, kjer je postal nadomestni oče, skrbnik, tolažnik in pomočnik vsem, ki so iskali nasveta, tolažbe in pomoči ali pa samo prijazno besedo v domačem jeziku, kar je bilo včasih vredno več od zlata. Skoraj ni človeka med našimi izseljenci, ki ga pater Valerijan ne bi poznal; pozna njihove otroke in družine in če je nekdo potreben nasveta ali pomoči, pater nikoli ni postavljal pogojev. Njegova dobrota ne pozna meja in zato je prav gotovo najbolj ljubljena in spoštovana osebnost v naši skupnosti.
Prelepo okrašena cerkev svetega Rafaela je bila polna do zadnjega kotička. Sobratje patra Valerijana so se zbrali od vseh strani, zastopniki in voditelji slovenskih organizacij iz vseh krajev, rojaki, ki jih je nanj navezalo skupno delo in skupni cilji, mladi, ki jih je pater Valerijan poročil in krstil njihove otroke, stari, ki so z njim preživeli mlada leta, pod njegovim okriljem vzgojili otroke in nekateri pokopali svoje zakonske partnerje.
Spremljali smo ga na njegovi poti do oltarja, pri katerem nam je tolikokrat podelil blagoslov, dobro besedo in moder nasvet in naša srca so bila polna ljubezni in dobrih želja za zdravje in dolgo življenje patra Valerijana, da bi bil še dolgo med nami.
To je odmevalo iz vsakega govora, ki so ga drugi patri povedali v cerkvi, iz vsakega nagovora, ki so jih naši društveni in politični zastopniki naslovili nanj v dvorani, iz pesmi, ki so mu jo posvetile pevke zbora »Južne Zvezde«, poezije , ki je bila prav tako posebno njemu posvečena in ne nazadnje veseli glasbi, ki so mu jo podarili »Fantje štirih mest », ki so se ponovno zbrali prav ta namen.
Naj te Božja ljubezen spremlja in čuva, naš ljubi pater!
Predragi naš biseromašnik oče Valerijan, Reverent Fathers, gospod veleposlanik, dragi rojaki in drage rojakinje.
Biseromašnik ali duhovnik s 60 leti mašništva – res lepa slovenska sestavljenka iz besed biser in mašnik. Že sama beseda biser pomeni nekaj lepega, plemenitega, spoštljivega in cenjenega. Kako primerno za našega patra Valerijana, že kot človeka. Dokaz temu je že to, da je danes, tukajle pri Sv. Rafaelu v Merrylandsu nabito polna dvorana. Zbrani, da skupaj proslavimo ta njegov visoki jubilej in, da se zahvalimo Bogu za ta veliki dar nam vsem – Vas, dragi pater Valerijan. Ljudje in še posebej duhovniki kot Vi nam dajejo upanje, so nekakšna garancija, da je življenje božji dar in da se ga splača živeti.
Je pa tudi res, da marsikdaj človek izgubi voljo, ko je dnevno izpostavljeni pritožbam o današnji družbi; češ, da je revščina vedno večja, človekovih pravic manj, vedno večji pohlep po bogastvu in razkošju ter brezskrbnem življenju, kar bi naj veljalo tudi za cerkev … To sicer ni nič novega. V zgodovini se pač te stvari ponavljajo. V 13. stoletju v času življenja Frančiška Asiškega, je razburljivo življenje vplivalo tudi na takratno družbo. Tudi takrat so se pokazala znamenja razkroja v cerkvi. Plemstvo je živelo v razkošju in se ni oziralo na preprosto ljudstvo … V takih razmerah je tudi tedanja družba doživela duhovno prenovo. Zopet se je začel širiti evangeljski duh, duh ljubezni, ki je krotil izbruhe strasti, sovraštva in preganjanja – duh ponižnosti in odpovedi. In v tem času je zrastel svetniški velikan sveti Frančišek Asiški.
Sicer se pa tudi v 20. stoletju in še danes, pojavljajo take svetniške osebe, kot na primer: Mati Tereza, ki je delovala v Indiji; škof Baraga med Indijanci; pater Peter Opeka na Madagaskarju, itn. Nič se ni spremenilo.
Sveti Frančišek je razmišljal o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je edina pot za dosego tega življenja življenje po evangeliju. Spoznal je, da Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva, kot je živel Kristus in apostoli. Hodil je okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. Njegove preproste, iskrene in prisrčne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti. Pojav svetega Frančiška in to obdobje je dokaz, da se mora tudi Cerkev sama iz sebe duhovno prenavljati.
Mladi Jožef Jenko, je že kot osnovnošolec vzljubil svetega Frančiška. Že kot ministrant v župnijski cerkvi v Šiški, ki so jo vodili frančiškani, se je nagibal k njim. In, kot sam pravi, imponirala mu je njihova preprostost, prijaznost in zavzetost za dušno pastirstvo. Njegova življenjska pot od ministranta v Šiški pa do duhovnika ni bila ravno lahka. V četrtem razredu osnovne šole je dobil škrlatinko in pljučnico, zaradi katerih bi skoraj izgubil življenje, saj so poklicali že duhovnika, da mu je podelil zakramente sv. maziljenja in popotnice.
Medvojna leta za mladega Jožeta še posebej niso bila lahka: prekinjen študij, nemška aretacija, mobilizacija v domobranstvo, umik na Koroško; tam, najprej v taborišče Vetrinj, kjer je zadnjič videl brata Franceta, ki so ga Angleži zahrbtno vrnili v Titovino in je izginil ali v Kočevskem Rogu ali v Teharjih. Prišel je v taborišče Špital, nato pa ilegalni beg v Italijo in od tam iz Neaplja odplul v Ameriko, kjer je maja 1952 na ameriških Brezjah bral svojo novo mašo. Po enajstih letih službovanja po raznih ameriških farah je 23. oktobra 1963 končno z ladjo Oriano prispel v Sydney.
Najprej sem na kratko govoril o svetem Frančišku. To pa za to, da nam bo laže spoznati in razumeti življenje patra Valerijana: zakaj je postal Frančiškan in kaj je njegovo življenjsko vodilo.
Prvo sveto mašo v Avstraliji je pater Valerijan daroval v cerkvi sv. Brigite v Marickvillu, pridigal pa je pater Odilo. Po vzgledu svetega Frančiška je začel z gradnjo cerkve - cerkve sv. Rafaela in nadaljeval z gradnjo žive Božje hiše – Cerkve iz ljudi, kot jo imenuje sveti Frančišek. Rekel sem, da je nadaljeval z gradnjo Cerkve iz ljudi, kajti ne smemo pozabiti, da je pred patrom Valerijanom tukaj bilo že nekaj duhovnikov, ki so mu pripravili “gradbilišče’’ - govorjeno v prispodobi, seveda. Bili so to predvsem patri frančiškani, katerim je tudi vzgled in vodilo sveti Frančišek. To je morala biti res božja previdnost, da smo ravno mi avstralski Slovenci prejeli ta božji dar - Frančiškove posnemalce. Hvala Vam dragi pater Valerijan! In hvala Vam pater Ciril in pater Darko. Pa hvala vsem Vašim bratom Frančiškanom in sestram Frančiškankam, pokojnim in živim, ki so služili pri nas, tu doli pod južnim križem, in z nami delili dobro in slabo.
Najprej se je pater naselil v Padingtonu, kjer so mu avstralski frančiškani šli zelo na roko. Maševal je po vseh predelih mesta in predmestja kjer so živeli Slovenci, pa tudi v Wollongongu, Newcastlu in Canberri. Z naseljevanjem naših rojakov v zahodnih predelih Sydneya, je bilo treba razmišljati o novem središču. Pater je dobil ugodno ponudbo pri nakupu stare presbiterjanske cerkve iz katere je naredil tole prelepo cerkev sv. Rafeala, ki jo imamo še danes. Se je pa pater poleg pastorale, obiskov bolnikov in družin, vključil še v vse ostale dejavnosti slovenske skupnosti. Seveda mu je na začetku bil v veliko pomoč pater Bernard Ambrožič. Še, ko je bil v Padingtonu, je že tam imela pisarno ‘Akcija za Dom’, katere član je bil, in pozneje tudi eden izmed treh zaupnikov. S postavitvijo cerkve sv. Rafaela, dvorane in sesterske hiše, je Merrylands postav versko-kulturno središče naše skupnosti. Tukaj so razne prireditve, razstave, proslave, igre in zabave. Tukaj je Slomškova šola, igralska skupina, pevski zbor, HASA arhiv – skratka ne znam si predstavjati slovenske skupnosti v Sydneyu brez Merrylandsa. In v največji meri po zaslugi patra Valerijana.
Poleg vseh pastoralnih nalog, je vedno našel čas tudi za posvetne potrebe skupnosti - visoko cenjen in spoštovan. Bil je aktiven v času slovenske osamosvojitve. Dvorano in druge prostore je dal na razpolago za sestanke in prireditve ob tem času; pa ob času olimpijskih iger in ob 20. obletnici slovenske državnosti, da omenim le te tri.
Je pa tisto delo za katero se je odločil že kot osnovnošolec ministrant Jože, da ga najbolj veselilo in zaradi katerega ima ta večni privlačni nasmešek, ki nakazuje neko omirjeno notranje zadovoljstvo: življenje po evangeliju, predanost Bogu, plemenitost, preprostost in dobro voljo. Zaradi teh spoznanj so mu ljudje vedno zaupali in dajali za potrebe cerkve. Ne pomnim, da bi ga kdaj slišal, da bi iz prižnice povpraševal ali celo prosil za darove, oz. nas celo okregal, da ne damo dovolj. Pa poglejte kaj je zgradil. Sam pa vedno živel zelo skromno, tako, da nas je celo slovenski škof ob obisku našega središča okregal, češ kakšna sramota, da naš pater živi tako špartansko. Še, ko je bil v Paddingtonu, pa takrat ni imel dosti dohodkov, je dajal. Spomnim se mladega rojaka, ki je stalno hodil k patru po denarno pomoč. Enkrat je celo prišel po denar, ker je potreboval novo srajco – res je nosil umazano in raztrgano srajco. Ker pa pater ni imel denarja mu je dal kar svojo srajco. Pa, ko je tankal svoj avto, pa ni imel več kot tri dolarje. Ja, ni bilo lahko tudi zanj. Zadnje čase tukaj v Merrylandsu, sem opazil, da ob nedeljah, ne vem morda tudi ob delavnikih, ga po maši čaka Avstralec srednjih let, ki pride po svoj pričakovani dar. Pater mu kar brez besed da nekaj v roko in on z besedo hvala odide. Ja, takšen je, naš pater.
Dragi pater Valerijan za vse to kar ste naredili in še delate za nas, pa za
tiste uboge in lačne ter bolne, ki jih mi v svojem hitrem življenjskem tempu ne vidimo ali jih pa ne želimo videti - hvala Vam. Hvala tudi Bogu za Vaše veliko srce!
Naše iskrene čestitke za Vaš biserni jubilej – 60 let mašniškega posvečenja. Naj Vam ljubi Bog da zdravja, moči in mnogo let dobrega počutja med nami!
Alfred (Fredi) Brežnik, Sydney, 20. maja 2012 (Viri: Wikipedia, Pax et Bonum, osebni arhiv)
V kulturnem programu so sodelovali: Danica Petrič, Marta Magajna in zapele so Južne zvezde.
