Jubilej Adrogueje
Biserni jubilej Adrogeje
Matjaž Merljak
»Adrogejčan bod’ pripravljen« se je glasilo povabilo na obhajanje biserne obletnice odprtja Zavoda škofa dr. Gregorija Rožmana ali kot ga po domače imenujemo, Adrogeja.
Bil je neke vrste »dijaški dom« za slovenske srednješolce. Skozi ta zavod je šlo v 25 letih njegovega obstoja točno 200 slovenskih fantov.
Več let je imel skupne prostore z begunskim oddelkom ljubljanskega semenišča, iz katerega je izšlo okoli 50 duhovnikov.
Prvi prefekt - začasni - je bil dr. Alojzij Starc - še kot semeniščnik - potem več let dr. Alojzij Kukavica, za njim dr. Branko Rozman, po njegovem odhodu v Evropo pa mlajši duhovniki, ki so študirali v tem semenišču.
Eden od zavodarjev je zapisal: Povabilu na srečanje za tako častitljivo obletnico se nas je odzvalo okrog 60 bivših zavodarjev. Nekateri so prišli prav za to od precej daleč: iz Brazilije, Urugvaja, Bariloč, Tucumana, Mendoze, Mercedesa. Spomin na prijatelje-sozavodarje, na skupaj preživeta mladostna leta in pa zavest pripadnosti, vse te vezi so nas napotile na to praznovanje.
Srečanje se je začelo s sveto mašo v kapeli Slovenske hiše. Somaševali so trije bivši gojenci, dr. Jure Rode, msgr. Mirko Grbec in g. Franc Urbanija, in kot povabljenec, g. Franci Cukjati. Peli smo »tastare« cerkvene pesmi, tiste iz naših časov, ki jih vsi znamo. Pri pridigi je dr. Rode opisal začetke zavoda, napore dr. Rožmana, da ga je vzdrževal in vse dobro, kar je ta zavod za našo skupnost pomenil.
Spomnili smo se tudi že umrlih sošolcev, ki jih na žalost ni tako malo in pa vseh tistih, ki so raztreseni po svetu.
Po zahvalni pesmi so se na dvorišču nadaljevala pozdravljanja starih - v obeh pomenih besede - prijateljev, nekateri se že desetletja nismo videli. Povpraševanja po družini, otrocih, vnukih ... in obujanje spominov na zavodske čase.
Srečanje se je nadaljevalo v jedilnici, ob bogato obloženi mizi. Logistiko za postrežbo je prevzel Jože Šenk in jo uspešno izvedel. Tudi slikanja ni manjkalo, da bo ostal spomin.
Pozdravljanja in obujanja spominov je prekinil glavni organizator tega srečanja, Marjan Boltežar, po zavodsko Nito. V dobro pripravljenem govoru je poudaril pomembno vlogo semenišča in fantovskega zavoda, se spomnil vzgojiteljev in profesorjev ter njihovega truda, da naredijo iz gojencev zavedne in dobre Slovence in poštene krščanske može. Naštel je tudi dosežke zavodarjev na znanstvenem polju, na diplomatskem, v gospodarstvu, v gorništvu in drugih udejstvovanjih.
Vse to je spretno prepletel z oponašanjem in humorjem in v tem smislu tudi podelil dve priznanji, F.M., kot krstitelju zavodarjev, saj je številnim dal vzdevke, ki nekatere še sedaj spremljalo, in pa T.M. zaradi širjenja slovenskega jezika, ker je pismene kazni, ki jih je pogosto dobival, kot »Napiši 200 krat: Ne smem ... tega in tega..« ali »Moram biti... to in to...« , razdeljeval med svoje sošolke v argentinski šoli, ki so mu potem doma vse to napisale in se tako »vadile« v slovenščini.
Zavodarji smo s ploskanjem nagradili Marjana in Jožeta za organizacijo in pripravo tega res lepega večera.
Prijateljsko kramljanje ter izmenjave telefonov in elektronskih naslovov se je potem nadaljevalo v pozno noč.
Razšli smo se s trdnim namenom kot vedno ob okroglih obletnicah, da se moramo kaj večkrat dobiti, ne le vsakih deset let.
