Franc Saleški Finžgar (9. februar 1871 - 2. junij 1962)

Slovenija | 02.06.2012, 12:53 Tone Gorjup

Pred pol stoletja je bilo v časopisu objavljeno: Dne 2. junija 1962 je umrl Fran Saleški Finžgar, upokojeni župnik in biseromašnik, nestor slovenskih književnikov, velik pripovednik in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pokopali so ga 4. junija na ljubljanskih Žalah, kamor ga je spremila velikanska množica ljudi in mu izkazala poslednjo čast. Tako je končal svojo zemeljsko pot Franc Saleški Finžgar, o katerem je nadškof Jožef Pogačnik ( njegov kaplan v Trnovem in dolgoletni sopotnik pri Mohorjevi družbi) na pogrebu dejal, da je bil človek molitve, premišljevanja in globok pridigar.

Ob 50. obletnici smrti

Ob obletnici smrti pisatelja Finžgarja so se ga na dostojen način spomnili njegovi rojaki pod Karavankami. Zavod za turizem in kulturo Žirovnica je vrsto prireditev povezal v Finžgarjevo leto, ki prav na obletnico njegove smrti dosega svoj vrh. Uvod vanj je bila včerajšnja predstavitev knjige Mohor in Korotan. Fran Saleški Finžgar in Mohorjeva v njegovi rojstni hiši v Doslovčah. Zbranim je spregovoril koroški publicist in urednik Iztok Ilich, ki je ob lanski 160-obletnici Mohorjeve družbe napisal omenjeno monografijo. Delo je nastalo na podlagi mnogih doslej še neobjavljenih dokumentov, korespondence z vidnimi osebnostmi iz kulturnega življenja in slikovnega gradiva. Pri tem je Iztok Ilich odkril, da Fran Saleški Finžgar odigral pomembno vlogo na področju urednikovanja in založništva, kar doslej še ni bilo dovolj raziskano. Z avtorjem knjige sta se pogovarjala Mira Novak in Finžgarjev pranečak, znani etnolog Janez Bogataj. Slednji se ga spominja iz otroških in šolskih let. Stari stric je večkrat pregledal njegove naloge, kaj popravil ... svetoval mu je, kaj naj bere ... Za glasbeno popestritev večera je poskrbel Moški pevski zbor Triglav iz Lesc. Danes na 50. obletnico smrti pisatelja in duhovnika Finžgarja so v Doslovčah pripravili 1. tek Pod svobodnim soncem, zvečer pa bo v Breznici osrednja prireditev ob obletnici pisateljeve smrti. Pri njem bodo med drugim sodelovale vse župnije, kjer je Finžgar deloval kot kaplan ali župnik. Večer pa bodo sklenili z uprizoritvijo Finžgarjeve igre Veriga.

Finžgarjevo literarno delo

Če bi se želeli seznaniti z bogastvom Finžgarjevega literarnega dela, bi morali vzeti v roke knjigo za knjigo in prisluhniti resničnosti, ki jo je slikal. Njegove spise je najprej izdala Mohorjeva družba. Izšli so v sedmih knjigah Izbranih del med letoma 1959-1962. Dvajset let zatem je pri Državni založbi začelo izhajati Izbrano delo. O Finžgarjevem življenju in delu so pisali Jože Dolenc, Stanko Cajnkar, Jože Šifrer in še nekateri. Med njegove dobre poznavalce, ki so ga znali in upali tudi kritično oceniti pa štejemo tudi Franceta Koblarja. Uredil je Finžgarjeve spise, ki so izhajali pri Mohorjevi. Ob deseti obletnici pisateljeve smrti je o njem spregovoril za revijo Ognjišče:

“Bila sva resnična prijatelja. Dolgo let sva se poznala in si ostala blizu v vseh veselih in težkih časih. Vsako nedeljo smo se pri njem shajali. Čeprav je svoja dela upravičeno zelo cenil, je zmeraj hotel imeti neko potrdilo. Svoje spise je imel rad zato, ker jih je pisal s posebnim namenom; vedel je pri vsakem, kaj hoče. Svoje pisateljevanje je vzel kot poslanstvo in to je najlepša poteza vsega njegovega dela. Zavedal se je svojega poslanstva v slovenski javnosti in odgovornosti svojega življenja. Bil je izrazit narodnjak, vendar se je vedno čutil katoliškega pisatelja, zato ga je zelo bolelo, ko mu je pred leti neki oster gospod dejal, da je prebral vse njegove spise, pa ni nič katoliškega našel v njih! Izredno globoko, pa ne le globoko, ampak tudi realistično, je doumel življenje in je imel do človeka izredno širino in vsa svoja dela je povezal neposredno z življenjem.”

France Koblar je kot literarni kritik in zgodovinar spregovoril tudi o mestu Finžgarjevega dela v slovenski književnosti. Pri tem se je držal načela, da je potrebno pri oceni vrednosti kakega dela postaviti nasprotno vprašanje: Kaj če bi tega dela ne bilo? Zatem je odgovoril:

“Meni se zdi, da bi bilo slovensko slovstvo, če bi v njem ne bilo Finžgarjevega dela, ne le neprimerno bolj revno, ampak bi kratkomalo ne bilo nečesa, kar smo mi. Pomislite samo, če ne bi bilo nekaterih njegovih del, bodisi zgodovinskih ali domačih, ali če ne bi imeli njegovih dram, kot Divjega lovca, Naše krvi do Razvaline življenja, ki so jih preigrali ne samo v vseh naših gledališčih, ampak morda niti ni kraja, kjer so imeli oder, da ne bi igrali vsaj ene ali pa vseh Finžgarjevih iger. In ta dela imajo neki poseben čar; ne samo besede, ne samo zgodbe, ampak tudi duha, čisto svojskega, krepkega, zdravega. Ne moremo reči, da tega drugje ni, v toliki meri kot pri Finžgarju pa ga ne najdemo. Premisliti bi bilo treba, da bi najbrž ne bilo takega Finžgarja, če ne bi bilo Jurčiča ali Kersnika, ampak so njegova dela vendarle taka, da ni podobnih ne pri Jurčiču in ne pri Kersniku in ne pri nobenem našem pripovedniku. Pri njem je že jezik tak, da je ne samo resnično ljudski, ampak je obenem taka umetnina, da zaživi vsak človek v svoji besedi in se moramo temu samo čuditi. V svoji izvirnosti je rastel od knjige do knjige, tako da so njegove knjige, čeprav so po ustvarjalni moči vse šibkejše, po jeziku, lahko rečemo, vedno večji čudež.”