Metod Benedik o grehih in podobi Cerkve

Slovenija | 17.05.2012, 15:59 Tone Gorjup

Zadnje dni oziroma že kar tedne se veliko govori o dogajanju v Cerkvi na Slovenskem. Zato smo v studio Radia Ognjišče povabili profesorja cerkvene zgodovine kapucin brata Metoda Benedika. Z nami je razmišljal o tem, kako dogodki v krajevni Cerkvi in poročanje o njih odmevajo v javnosti, kako to vpliva na odnos ljudi do Cerkve in kako verniki sami občutijo vse to.

V ospredju so bila vprašanja o zlomu gospodarstva mariborske nadškofije, o „kaznovanju“ dveh nadškofov s strani Vatikana, o prizadetem ugledu Cerkve in o tem, kako njeno podobo popraviti. Zgodovina Cerkve je zgodovina številnih problemov in afer, kaj smo se oziroma kaj bi se lahko iz tega naučili. Metod Benedik opozarja na nujnost vrnitve k evangeljski Cerkvi. Spregovoril je tudi o nujnosti dejavnih posegov vernikov oziroma kristjanov v javno življenje. Potreben je odločen nastop, ko gre za primere, kot je zažig strunjanskega križa, pa tudi za druga vprašanja kot je na primer pedofilija.

Kako javnost sprejema dogodke v Cerkvi ?

Glede na zadnje dogodke v Cerkvi na Slovenskem Metod Benedik ugotavlja, da je iz številnih komentarjev in zapisov videti, da so odmevi zelo različni: od skrajno negativnih, do objektivnih in takih, ki dejanja obžalujejo in se sprašujejo, kaj naj Cerkev naredi, da bi vendarle pokazala svojo pristnost, svojo podobo in da bi mogla svoje poslanstvo opravljati še naprej. Glede odziva vrha krajevne Cerkve, zlasti kar se tiče gospodarskih razmer v mariborski nadškofiji, Benedik meni, da je vrh Cerkve premalo odločno reagiral in da je s svojimi nejasnimi izjavami pripomogel k temu, da so se v javnosti pojavljala nova sumničenja. Glede na čas, v katerem živimo in na mesto katoliške Cerkve v slovenski družbi, se ta ne more izmakniti soočenju z javnostjo.

Kaj lahko naredimo, da se podoba Cerkve spremeni?

Vsi skupaj imamo nalogo; vsi smo Cerkev, njeni živi udje in vsi nosimo tudi odgovornost zanjo. Nikakor je ne moremo odrivati, ali pa reči ta in ta je odgovoren ... Za konkretne reči so res neposredno odgovorni posamezniki, za podobo Cerkve pa smo odgovorni vsi in na tem področju lahko nekaj naredimo, je dejal Metod Benedik: Konkretno se to recimo pokaže morda prav ob zadnjem dejanju, ki je spet izzivanje Cerkve in zaradi katerega se Cerkev spet pojavlja v javnosti. Gre za zažig križa v Strunjanu, ko ga nek umetnik z izgovorom umetniške svobode zažge. Vidimo, da je že kar nekaj odzivov na to. Tudi tu se pojavlja vprašanje, kako mi kot Cerkev na take stvari, na negativne pojave reagiramo. Glede tega bi rekel, da smo odgovorni vsi: posamezniki in skupine. V župniji recimo lahko župnijski svet bodi si glede strunjanske zadeve ali pa katere druge, da neko izjavo, ki ima neko težo. Gre za to, da kot posamezniki ali skupine v javnosti oziroma pri organih kot sta policija in tožilstvo, protestiramo. V konkretnem primeru se lahko tudi vprašamo, kaj je naredila občina Piran? Da ne govorimo, kako prav bi bilo, če bi apelirali na kakšno združenje umetnikov in videli, kako umetniki odgovarjajo na dejavnost svojega člana. Lahko se tudi vprašamo, do kje sega tako imenovana umetniška svoboda? Ima neke meje ali se lahko kar tako, kakorkoli se nekdo spomni, žali nekoga nekoga drugega? Človeku mimogrede pride na misel, ali bi si ta „umetnik“ upal onečastiti nek drug simbol, recimo državno zastavo ali grb. Ali kaj bi rekli muslimani, če bi se lotil nekega njihovega simbola na tak način? Benedik meni, da je treba v takih primerih pokazati, da znamo in hočemo in tudi moramo odločno nastopiti.

Po mnenju Metoda Benedika je prav, da bi posamezniki ali skupina kot je župnijski svet, povedali svoje mnenje o različnih zadevah na primer o razmerah v gospodarstvu mariborske nadškofije, tudi o pedofiliji. Prav je jasno govoriti o slabem v Cerkvi, ne moremo pa se strinjati, da se vse kar po vrsti naprti cerkvi kot da so vsi duhovniki pedofili. Dejstvo je, da se ob takih dogodkih v javnosti, zlasti v medijih pretirava in načrtno blati Cerkev.