Pravilna oskrba poljščin z dušikom

| 19.04.2012, 07:12

Trajnostno poljedelstvo, ki strmi za večjo produktivnostjo in zmanjševanjem pritiskov na okolje, predvsem na onesnaževanje tal z nitrati, je v spomladanskem obdobju intenzivne rasti še posebej na preizkušnji. V primeru, da dodajamo glavno hranilo za rast, to je dušik v takem obsegu in količini kot ga rastlina dejansko potrebuje in ne več, bo tudi manj težav z boleznimi in škodljivci poljščin.

V aprilu imamo na njivah situacije, da je gnojenje pri oljni ogrščici že izvedeno, toplotno zahtevnejše poljščine kot so koruza, oljne buče, soja, sončnice in krmna pesa pa še niso posajene. Z izvajanjem temeljnega gnojenja pazimo, da ne dodajamo dušika več kot 20-30%, ker s tem slabšamo začetni razvoj poljščin in tudi ekonomiko pridelave. Zgodaj sejane poljščine kot so krompir, krmni grah in jara žita bodo v kratkem potrebovala nov obrok dušika, ki bo odmerjen kot je določeno z gnojilnim načrtom. Krompir je gotovo ena tistih poljščin, ki zahteva natančno gnojenje z dušikom, sicer imamo težave z zapoznelim pridelkom zgodnjega krompirja, več težav z votlimi srci gomoljev, rjavo pegavostjo v mesu gomoljev, večjo občutljivostjo gomoljev na poškodbe, pospešenim sivenjem mesa pred in po kuhanju ter večjo verjetnost za ponovno rast gomoljev. Pri določanju ustreznega odmerka dušika je zato prav, da najprej ugotovimo trenutno zalogo mineralnega dušika v tleh in dognojimo le z razliko do potrebne količine dušika. Oskrbo z dušikom preverjamo pred začetkom osipavanja, ko rastline nastavljajo gomolje in tudi pozneje. To še posebej velja za rastišča na plitvih in peščenih tleh in za pozne sorte krompirja.

Pri dognojevanju ozimnih žit, še posebej pšenice, smo že pred izvajanjem II. dognojevanja, ki se priporoča, ko imajo žita razvito prvo kolence. Kolence moramo otipati vsaj 1 cm nad mestom razrasti. Za boljšo odločitev o II. dognojevanju je prav, da preverimo učinke I. dognojevanja. Sušne razmere so učinek I. dognojevanja lahko precej zmanjšale in tako so posevki ostali redki, z nerazvitimi stranskim poganjki. Slabši učinki I. dognojevanja so vidni tudi na prepozno sejanih oziminah, t.j. po 15. oktobru. V takih primerih imamo razvite manj kot tri (3) enakovredne poganjke, kar je premalo za ciljni pridelek 6 ton zrnja/ha. Pri prepoznem I. dognojevanju oz. tam kjer je bila dolgotrajna suša, so se učinki dognojevanja pokazali šele tik pred kolenčenjem. Tako sliko so pokazali tudi pravkar izdelani hitri rastlinski nitratni testi na JV območju Slovenije. Bojimo se, da je 1. kolence nastajalo na močno prehranjeni pšenici, kar pomeni, da bo bil manj trdna in zato bolj občutljiva za poleganje posevkov v času dozorevanja. Znano je priporočilo, da naj I. kolence zraste v manj prehranjeni rastlini, kar dela bil trdnejšo, ki ne poleže hitro.

Poleg pregleda razrasti, ki se je praktično zaključilo, naj na odločitev o višini II. dognojevanja vpliva tudi trenutna prehranjenost z dušikom. Okvirni odmerki za II. dognojevanje se gibljejo do 60 kg dušika/ha, kar predstavlja do 210 kg gnojila KAN /ha, za pričakovan pridelek pšenice 6-8t/ha. V naših podnebnih razmerah kljub želji po racionalizaciji ukrepov, priporočamo vsaj dvokratno dognojevanje z gnojilom, ki ima vsaj del dušika v hitro dostopni nitratni obliki. Počasneje delujočih dušičnih gnojil, ki vsebujejo dušik le v amonijski obliki, ne moremo priporočati za namen I. ali II. dognojevanja v žitih pri intenzivni pridelavi.

Cilj pravilno izvedenega II. dognojevanja je optimalno oblikovanje klaskov in cvetov. V upanju na dobro prehranjenost rastlin, lahko dosežemo ciljni pridelek, vsaj 6 ton zrnja na hektar v gostejših sklopih, ki so prezimile s 500 klasi/m2, ki imajo le 30 zrn/klas in absolutno maso 40 g. V primeru, da nam je suša poslabšala razrast, pa lahko enak pridelek dosežemo tudi pri redkejšem sklopu s 300 klasi/m2, če bomo z II. dognojevanjem uspeli pridelati po 40 zrn/klas in njihovo absolutno maso dvigniti na 50 g. Tu je lepa priložnost v veliki kompenzacijski sposobnosti žit. Ob dognojevanju z dušikom, ki mora biti uravnoteženo tudi z ostalimi hranili, predvsem fosforjem, kalijem, kalcijem želim posebej izpostaviti še oskrbo z žveplom, ki je ob navedenih ciljnih pridelkih v naravi postala premajhna zato mora pridelovalec pravočasno misliti tudi na prehrano z žveplom, ne samo pri oljni ogrščici ampak tudi pri žitih in krmnih koševinah.

V kolikor pa je za pridelovalca opisana intenzivnost pridelave prezahtevna ali nesprejemljiva, postaja vedno bolj realna pridelava poljščin na ekološki način.

V tem primeru se prehrana poljščin prednostno ureja ob pripravi tal za setev in v času prvega dognojevanja pri žitih. Glavni vir dušika pa predstavljajo živinska gnojila in rastlinski ostanki prejšnjih kultur.