Matos: Stavka ne bo rešila ničesar

Komentarji | 16.04.2012, 12:50 Petra Stopar

V tem tednu bomo še priča pogajanjem med vlado in sindikati javnega sektorja. Ker vlada, s ciljem zmanjšanja javnofinančnega primanjkljaja, predlaga tudi krčenje stroškov, kot so plače, del sindikatov za sredo napoveduje stavko. Nekdanji gospodarstvenik in predsednik strokovnega odbora za gospodarstvo pri NSi Milan Matos je nad napovedjo stavke razočaran.

Natančen potek stavke bodo v posameznih sindikatih dokončno določili danes, znano pa je, da bodo delo prekinili zaposleni v večini šol, vrtcev, fakultet, socialnih zavodov, stavki pa se bodo pridružili tudi policisti, cariniki, gasilci ter veterinarji. Vrata bodo zaprli tudi v nekaterih kulturnih ustanovah, kot so knjižnice, galerije in muzeji. Večina zdravstvenih delavcev naj sicer ne bi stavkala, saj je zdravstveni sindikat Fides minuli teden sporočil, da se ne bo pridružil stavki, ker ocenjuje, da je s pogajanji še mogoče doseči dogovor z vlado.

Za komentar o dogajanju smo vprašali nekdanjega gospodarstvenika Milana Matosa, ki je nad napovedjo stavke razočaran, saj meni, da z njo ne bomo dosegli ničesar: „Če bi bili vsi ukrepi vlade sprejeti, kot so predvideni v višini cca. 800 milijonov evrov prihranka, bi bila to šele tretjina tistega, kar mi preveč zapravljamo. Torej, zaprli bi samo eno luknjo od treh, v katerih nam voda vdira v čoln.“

Kot dodaja Matos, je dejstvo, da smo speljali s ceste, in iz močvirja se moramo izpeljati s skupnimi silami. „Pomembno je, da bomo bremena pravično razdelili, da jih bomo vsi nosili. Ker samo skupaj lahko rešimo naše gospodarstvo in našo družbo.“ Matos se strinja, da zasebni sektor nosi breme krize že več kot dve leti in pri tem pojasnjuje, da se mora gospodarstvo obnašati racionalno, ukrepati takoj in ob pomanjkanju prihodkov zmanjšati stroške, če hoče preživeti.

Po drugi strani pa javni sektor tega še nikoli ni doživel. „Slepili smo se, da je vse v redu, zadolževali smo se, da je bilo vse navidezno v redu, da smo lahko izplačevali plače in vse druge stvari, ki gredo zraven, ampak zaenkrat je teh možnosti zmanjkalo, zlasti pa jih bo zmanjkalo v bodoče, če bomo tako nadaljevali. Ker brez sanacije porabe, brez uskladitve porabe s tem, kar smemo, bo katastrofa dolgoročno še večja.“ To je tako, kot pri bolniku, ponazarja. Če ne ukrepamo, se bolezen še poslabša. Ob tem je prepričan, da nas nedelo ne bo rešilo, ampak „samo sodelovanje, inventivnost, delovanje in pripadnost skupni misli, kako bomo rešili to gospodarstvo in to državo“.

Žal pa se mu zdi, da se nekdo noče zavedati dejstev in išče krivca tam, kjer ga ni. „Seveda smo prišli po dvajsetih letih v tak položaj, ker v preteklosti nismo razčistili z določenimi stvarmi. Nismo se naučili biti niti dobri lastniki niti dobri upravljavci, morda včasih tudi ne dobri delavci. Stvari smo jemali preveč na lahko,“ ugotavlja nekdanji menedžer.

To pa se po njegovih besedah pozna tudi na globokem padcu slovenski konkurenčnosti. „Na tej stopnji, ko smo približno na petdesetem mestu po konkurenčnosti, ne bomo mogli dolgoročno preživeti niti samih sebe, in se bo moral naš standard še bistveno bistveno znižati. Zato so ti ukrepi nujni in predvsem sodelovanje vseh, da se stvari spremenijo. Mislim, da imamo sposobnost, moramo imeti pa še voljo in predvsem spoznanje,“ poudarja Matos.

In kot v dokaz, da se vsi javni uslužbenci ne strinjajo z napovedano stavko, je odprto pismo Branimirju Štruklju napisal profesor Urban Kržan. V pismu, ki ga na svoji spletni strani objavlja Demokracija, je Kržan zapisal, da "verjame, da so predlagani varčevalni ukrepi za marsikoga neprijetni in boleči, vendar so, kot opozarja ekonomska stroka, nujni, če nočemo doživeti finančnega kolapsa, kot ga je doživela Grčija". Zato, kot še piše profesor Kržan, "bi bila v tem trenutku državotvorna in konstruktivna drža gospoda Štruklja bolj modra, kot pa demagoško nastopaštvo in zavajanje članstva Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture". Avtor pisma tako ne bo stavkal, še več, nepreklicno je izstopil iz Sviza, katerega vodja je Štrukelj.