Škof Lipovšek: V skrivnosti velikonočnega praznika smo povabljeni, da utrdimo zvestobo Jezusu Kristusu
Slovenija | 08.04.2012, 07:05
Na veliko noč smo priče, da Kristus živi, da je z nami, da je sredi življenja, da se je z njegovim vstajenjem začelo tisto obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi s smeri novega neba in nove zemlje, je pri velikonočni maši v celjski stolnici dejal škof Stanislav Lipovšek.
Škof Lipovšek je v nagovoru še dejal, da vstajenjsko „vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve, na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, Vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom Božje besede in kruhom večnega življenja, ki obsega, hrani in razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja.“
Škof Lipovšek je spomnil tudi na 150-letnico smrti bl. škofa Antona Martina Slomška. „Kakor Slomšek v svojem času, tako smo tudi mi danes poklicani, da smo luč, kvas in sol zemlje ter nosilci vrednot evangelija, ki jih svet tako potrebuje in pričakuje.“
Nagovor pa je škof Lipovšek sklenil z besedami, da bodo vsakodnevne težave ostale tudi po praznikih. „Toda nekaj se vendarle mora zgoditi. Po srečanju s Kristusom, križanim in od mrtvih vstalim Gospodom, moramo mi postati drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti in solidarnosti.“
Nagovor celjskega škofa Stanislava Lipovška v celoti
Veselimo se v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki sredi med nami, tu in sedaj, oznanja, razodeva, ponavzočuje in uresničuje osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine, skrivnost Kristusovega vstajenja. To je vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju velikega tedna, še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri bogoslužju velikonočnega praznika.
1. Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije – radostnega pričakovanja Kristusovega vstajenja. Že sinoči smo blagoslovili in zapeli hvalnico velikonočni sveči, ki predstavlja Vstalega Kristusa in smo v siju velikonočne sveče brali Božjo besedo ter premišljevali velika Božja dela, ki v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Prav tako sinoči smo obnovili obljube svetega krsta in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja. S tem smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in se je v nas uresničil skrivnosten prehod, vstajenje k novemu življenju, prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha, k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).
In danes, na veliko noč, smo prišli k Jezusovemu grobu, kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo, da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja, da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom in da bi postali priče njegovega vstajenja. Smo priče, da Kristus živi, da je z nami, da je sredi življenja, da se je z njegovim vstajenjem začelo tisto obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi s smeri novega neba in nove zemlje, kjer po učenju Svetega pisma, prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13; Raz 21,1). To oznanilo, to zagotovilo naše vere, je izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, ko se vedno znova slišijo glasovi, da se nam ne obeta nič dobrega, da obstoječemu svetovnemu redu grozi propad. Zdi se, da nekateri svetovni dogodki to mnenje potrjujejo, vendar smo kristjani, učenci Jezusa Kristusa, nosilci bolj svetlega in upanja polnega sporočila. To je utemeljeno in izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja in njegovega zveličavnega delovanja, ki se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve ter se bo uresničevalo do Kristusovega drugega prihoda med »že in še ne Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14–27).
2. To velikonočno vero, upanje, prav danes, na velikonočni praznik, oznanja slovesnost vstajenja. To oznanja trikratni radostni pozdrav Aleluja, radostni pozdrav Vstalemu Odrešeniku. To vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve, na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, Vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom Božje besede in kruhom večnega življenja, ki obsega, hrani in razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja. In če se nekoliko približamo bogastvu Božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, kvalificirane priče Gospodovega vstajenja: pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu. Srečamo tudi Jezusove učence, še posebej apostola Petra v prvem berilu in apostola Pavla in njegovo pričevanje v drugem berilu. Če poslušamo najprej apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je pred deklo svojega Gospoda sramotno trikrat zatajil, govoreč »ne poznam tega človeka« (Mt 26,72). In sedaj, po srečanju s Vstalim Gospodom, še posebej po razodetju Svetega Duha na binkoštni praznik, je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili. Toda, pravi: »Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal, z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40–41). In Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje potrdil, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu, svoje oznanilo pa potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu. Ravno v Rimu njegovo službo – potrjevanje v veri – nadaljuje njegov vsakokratni naslednik, v našem času že 264. papež Benedikt XVI.
Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Toda glej, ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z Vstalim Gospodom (prim. Apd 9,3–9) in postal Jezusov najboljši prijatelj ter največji apostol in glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: Meni je življenje Kristus, (prim. Flp 1,21), ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,38–39). Tudi apostol Pavel je, podobno kot apostol Peter, svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.
Vse to je nagovor in vabilo tudi nam, ki obhajamo velikonočni praznik in se v teh dneh, upam, v živi in globoki veri osebno srečujemo z Jezusom Kristusom. Podobno so se nekoč z Jezusom srečavali njegovi učenci. V skrivnosti velikonočnega praznika smo na novo povabljeni, da poživimo in utrdimo našo zvestobo Jezusu Kristusu, da obnovimo našo zavezo z Gospodom, ki se je uresničila pri svetem krstu, ko nas je Kristus, Vstali Gospod, poklical in izvolil, da smo v moči njegovega dela odrešenja izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
3. Letošnji velikonočni praznik obhajamo v letu, ko se hvaležno spominjamo našega rojaka, glavnega zavetnika naše škofije bl. škofa Antona Martina Slomška ob 150-letnici njegove smrti. To je vabilo in priložnost, da še globlje stopimo v luč, ki nam sije po bl. škofu Slomšku, da nam bo sveta vera v še večji meri luč in materni jezik ključ do zveličavne narodove omike. Kakor Slomšek v svojem času, tako smo tudi mi danes poklicani, da smo luč, kvas in sol zemlje ter nosilci vrednot evangelija, ki jih svet tako potrebuje in pričakuje. Ravno mi, kristjani, učenci Jezusa Kristusa bomo zastavili vse moči in skupaj z vsemi ljudmi dobre volje pomagali izvleči ta voz iz verske, duhovne, moralne in socialne krize, ki je mnoge privedel na prag revščine in obupa. Tu je še posebej potrebna naša bližina in pomoč, da kot kristjani resnično hodimo po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog in delil dobrote. Ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal življenje za mnoge (prim. Mt 20,28).
Dragi bratje, drage sestre v Kristusu! Ko vam voščim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike, se želim najprej zahvaliti duhovnikom, redovnikom, redovnicam, diakonom, bogoslovcem, vsem vernikom in vsem ljudem dobre volje, za pomoč in sodelovanje v duhovnem poslanstvu naše škofije ter še posebej za telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih uresničujete v službi našim pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram. Tu mislim predvsem na sodelavce in prostovoljce Karitas, na Vero in luč, na Vincencijeve konference in druge dobrodelne ustanove, ki pomagajo, rešujejo ter znajo biti blizu posebej tistim, ki so ostali brez službe in so na robu preživetja. V veri in ljubezni smo povezani z evangeličani, ki z nami obhajajo skrivnost Kristusovega vstajenja in pravoslavnimi, ki veliko noč obhajajo prihodnjo nedeljo.
Problemi bodo ostali tudi po praznikih. Toda nekaj se vendarle mora zgoditi. Po srečanju s Kristusom, križanim in od mrtvih vstalim Gospodom, moramo mi postati drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti in solidarnosti.
Bratje in sestre, odprimo vrata Kristusu za rast Božjega kraljestva v naši škofiji in Cerkvi na Slovenskem, za naše posvečenje in zveličanje, za svetlo prihodnost. Po tem bodo letošnji velikonočni prazniki zares veseli, srečni in blagoslovljeni.
