Obsodba Lubange dobro znamenje, a je dela še veliko
Zagovorniki človekovih novic, tudi iz katoliških pozdravljajo odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. Kot je znano, je nekdanjega vodjo milice v demokratični republiki Kongo Thomasa Lubango ta teden spoznalo za krivega novačenja otrok vojakov med petletno vojno. Grozi mu dosmrtna zaporna kazen. Ob tem številni opozarjajo, da dela še ni konec.
V katoliški človekoljubni organizaciji Misereor ugotavljajo, da je obsodba Lubange, čeprav so v Haagu zanjo potrebovali skoraj deset let, zelo dobro znamenje. Kot pravi Raoul Bagopha, jasno kaže, "da nekaznovanje ni več sprejemljivo in da morajo tisti, ki otroke zlorabljajo v oboroženih sporih, računati s kaznijo, kjerkoli že so. To se lahko zgodi na licu mesta. Pravzaprav bi želeli bi, da bi vse, kar se je dogajalo v Kongu, tam tudi obsodili. A se to lahko zgodi tudi drugod, kot na primer zdaj v Haagu. Če v Kongu obsodbe niso zmogli, mora biti neka instanca, ki to zagotovi."
Bagopha meni, da Mednarodno kazensko sodišče čaka še veliko dela. Prav v procesu proti Lubangi so namreč na dan prišle številne pomanjkljivosti. "Veliko je kritik na način dela v Haagu. Ugotavljamo, da Mednarodno kazensko sodišče zelo svojevoljno izbira primere," opozarja predstavnik organizacije Misereor. Poleg počasnosti in neučinkovitosti sodišča se mu zdi zelo upravičena kritika, ki jo je bilo slišati v teh dneh, da je Lubanga le majhna riba in da odgovorni še naprej uživajo svobodo.
Bagopha tudi dodaja, da je novačenje otrok vojakov del kompleksnejšega problema. "Vemo, da je šlo tudi za nasilno spopadanje med različnimi milicami za nadzor nad zlatimi rudniki in drugimi surovinami v Ituriju. Vprašamo se lahko, kdo so bili naročniki, kdo je dovajal orožje, da bi imel dostop do teh surovin, in kdo je poskrbel za to, da se je Thomas Lubanga lahko toliko časa prosto gibal po Kongu." Zato Bagopha dodaja, da obsodba Lubange ne pomeni, da sodišče lahko prekriža roke. Po njegovem je to šele začetek.
