S sveto mašo v teden radijskega misijona

Radijski misijon | 25.03.2012, 23:57

„PREDRAMI SE, ČLOVEK, KI SPIŠ!“ je geslo, ob katerem se bomo v letošnjem radijskem misijonu ustavljali ves teden. Začeli smo ga s slovesno sv. mašo v Frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, med katero je imel misijonski nagovor p. Pavle Jakop.

V osrednjem popoldanskem misijonskem pogovoru pa je p. Marjan Čuden, župnik župnije sv. Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani, najprej razložil okvire letošnjega gesla, cilje misijona in pričakovanja misijonarjev – frančiškanov. Potem pa je razmišljal o zaspanosti naše vere: „Kot duhovnik nimam pravice ocenjevati ljudi, koliko verujejo in kako močna je njihova vera, a vendar je eden zunanjih pokazateljev moči in pristnosti vere prav odnos do drugih ljudi. Zelo nerodno je, če slišimo nekoga govoriti o ljubezni in o tem, kako je Bog dober, ob tem pa vidimo njegov trd ali celo grob odnos do ljudi. To enostavno ne gre skupaj. Zato kličem: Predrami se, človek, ki spiš! Ne ukvarjajmo se sami s seboj, ampak se prebudimo – ob nas so bratje in sestre; Kristus ima šest milijard obrazov. Obraz vsakega človeka ob nas je Kristusov obraz in edinost duha je tisto, kar nas lahko dviga. Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi: V Božjem kraljestvu imajo vsi eno samo srce ...“ O omajani veri, ki je posledica vse težjega življenja, pa je rekel: „Ljudje imajo težavo z vero v Jezusa, češ, saj v Jezusa že verujem, a mi to nič ne pomaga – še vedno sem brez službe, še vedno sem brez stanovanja, še vedno smrt boli ... To je vse res, Jezus vsega tega ne odpravlja, vendar lahko to odpravimo mi, če sprejmemo Jezusa. V tem primeru bi bil ta svet drugačen. Res je, da veliko trpimo, a zaradi Jezusa ima to trpljenje smisel; še vedno umiramo, a zaradi Jezusa smrt ni več zadnja postaja; še vedno grešimo, a Jezus daje moč za spreobrnjenje. Vera je pravzaprav približevanje: kdor veruje, se približuje, kdor ne veruje, se oddaljuje ...“

V večernem misijonskem pogovoru pa se je p. Marjanu Čudnu pridružil še p. Pepi Lebreht, ki ima za seboj tudi bogate misijonarske izkušnje v afriški državi Togo. Spregovorila sta o optimizmu. Med nami je vse več pesimizma, prav zaradi mračne življenjske resničnosti. P. Pepi Lebreht: „Kaj pa je to resničnost? Nekaj, kar se nam le zdi, da vidimo ... Kdo so vizionarji, preroki? Tisti optimisti, ki vidijo čez, dlje ... Vir veselja in optimizma pri svetem Frančišku je bila poleg ljubezni do Kristusa in človeka še notranja svoboda. Človek, ki ni navezan na stvari, je notranje izredno svoboden. Ne more ga kar tako premamiti kakšna lepota ali bogastvo tega sveta. Iz svobode, notranje svobode bivanja prihajata optimizem in veselje. To sem opažal v misijonih v Togu ...“ P. Marjan Čuden: „Splošno javno mnjenje priznava, da je v svetu neko zlo, o grehu pa vendarle ne želi nič slišati. Duhovniki smo pa zoprni, ker ga kar naprej omenjamo. Za zlo je namreč redkokdaj kdo odgovoren, greh pa je osebna odgovornost posameznika zaradi njegovega napačnega ravnanja. Teža greha pa zelo ohromi naš optimizem. Včasih je koga strah celo samega sebe. Največji vir optimizma pa je Božja obljuba in zagotovilo odrešenja. Kaj ni eno najlepših doživetij v življenju, ko gremo razbremenjeni iz spovednice? Optimisti spreminjajo svet, kajti oni iščejo rešitve, pesimisti pa se le zapirajo v svoje trdnjave negodovanja.“

Ustavimo se še ob uvodni sveti maši. V pridigi je pater Pavle Jakop, ki je vodil slovesno bogoslužje, dejal, Marija tako kot takrat tudi danes stopa pred nas s tožbo zaradi porušenja njene hiše in z naročilom, naj ne bežimo, ampak popravimo Cerkev v svojem srcu in domovini ter jo dvignemo iz ruševin. Pater Jakop je še dodal, da se moramo zatekati k Mariji, da bo, tako kot pred 500-leti v Strunjanu, tudi nam prižgala luč upanja in zaupanja, "luč za naš jutrišnji dan, da se ne bomo utapljali v kolektivni žalosti". Božjo mater je še prosil: "Prižgi luč našim mladim, da ne bodo blodili v temi črnogledosti in ne bežali v zasvojenost z drogo in izživljanjem. Prižgi luč našim duhovnim in državnim voditeljem, da bodo iskali in si prizadevali za dobro nas vseh in preganjali krivice med nami. Prižgi luč našim delavcem, šolarjem in umetnikom, da si bodo segli v roke in skupaj ustvarjali možnosti za življenje vseh." Pri strunjanski Mariji se bomo zbrali prihodnjo soboto, ko bo sveto mašo ob koncu radijskega misijona daroval škof Jurij Bizjak.

Z duhovnimi vsebinami obogaten radijski program bo ta teden skušal spodbuditi poslušalce, da v petek, ko bo spovedni dan, prejmejo ta zakrament, saj bo po številnih župnijah po državi priložnost za prejem tega zakramenta od jutra do večera. "Če si bo, denimo, Prekmurec tisti dan organiziral službeno pot na Primorsko, bo lahko k zakramentu svete spovedi pristopil na primer v koprski stolnici ali na Sveti Gori pri Gorici. Tako bo koristno združil s prijetnim. Seveda je ta prijetnost za nas, kristjane, gotova ta, da si očistimo duše pred velikonočnimi prazniki," je pojasnil glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak.

Nagovor p. Pavla Jakopa pri sveti maši ob začetku radijskega misijona

Tam, kjer se je pred milijoni let ustavil morski val in so se podali roko nebo, voda in zemlja in ustvarili raj v Strunjanu; tam, kjer se stikajo poti iz morja s potmi s Severa in Vzhoda; tam, kjer so se izmenjevali Histi in Rimljani, Bizantinci, Franki in Slovani, kjer so našli mir in sožitje Slovenci, Hrvatje in Italijani; tam, kjer sta na rodovitni zemlji našli svoj dom mati trta in mati oljka in kjer se v soncu razcveti brnistra in zažari zlati kaki, spodaj iz solin pa kakor bele hostije vstanejo kupi soli; tam, kjer tranmontana kakor sodni dan pridivja v zaliv, potem pa spokojni večer prinese sanje … Tam sta na razvalinah več stoletne cerkvice pred 500 leti strunjanska čuvaja vinograda uzrla v belo oblečeno ženo, ki si je z roko podpirala glavo, zraven nje pa je klečal bradati starček s prižgano svečo v rokah. In Gospa se je obrnila k starčku in potožila: „Glej, kako je podrta moja hiša!“ In ko hočeta čuvaja iz strahu pobegniti, zaslišita glas: „Ne bežita! Recita župniku, naj da popraviti to cerkev“.

In ker pred 500 leti možje v Strunjanu niso zbežali, ampak so prisluhnili sporočilu Marije od prikazanja in ga izpolnili, se skozi pol tisočletja na tem milostnem kraju sožitja in miru treh narodov ne nehajo romanja s prošnjami in zahvalami; ne utihnejo ladje, ki plujejo mimo križa, da pozdravijo Marijo in se ji priporočijo ali pa zahvalijo za srečno plovbo; ne nehajo prihajati verniki, da bi popravili ruševine svojega notranjega svetišča in da bi pred Marijo pripognili koleno in prižgali svojo svečko upanja ob njej.

In tudi danes, dragi bratje in sestre, kakor nekoč pred 500 leti v Strunjanu, tudi danes Marija stopa pred nas s tožbo nad porušenjem njene hiše in z naročilom: „Ne bežite … Popravite Cerkev v svojem srcu in v domovini, dvignite jo iz ruševin in prižgite luč upanja.“

Da, bratje in sestre, dvignimo iz ruševin hišo naše Cerkve na slovenskem, ki je ranjena zaradi lakomnosti. Dvignimo iz ruševin hišo naše vere, ki se je potuhnila pred svetom, se izgubila v institucijah in načrtovanju in v molku pridnih ovčic ne daje življenja in ne prepojenosti z Bogom. Dvignimo iz ruševin hišo naše kulture, ki ne premore dobrega okusa in ne zdravega veselja. Dvignimo iz ruševin hišo naše politike, ki proizvaja brezposelne in prestrašene državljane. Dvignimo iz ruševin hišo naše lepe narave, ki smo jo ranili v njeni zemlji, ki smo jo zastrupili v njenih studencih in jo umazali v njenih oblakih.

Kakor pred 500 leti sveti starec, tudi mi poklekamo pred tabo in te prosimo za naše verno občestvo, da se otrese družbenih vezi, ki ga dušijo, da mu ne zmanjka poguma za pričevanje in bo lahko prinašalec tvoje ljubezni v svetu. Poklekamo za naše družine, da ne razpadejo v veleblagovnicah sprevrženih ponudb, ampak ostanejo tabernakelj tvoje navzočnosti in ikone tvojega stvarjenja človeka. Poklekamo za zvestobo in pripadnost ne le Bogu, ampak tudi domovini in narodu, za ponos, pristnost in solidarnost v njem. Poklekamo za mir in sožitje med nami in med sosedi, za prijaznost in velikodušnost naši src.

Prihajamo k tebi, Maria od obiskanja, da kakor si svetemu starcu pred 500 leti, tudi nam prižgeš luč upanja in zaupanja, luč za naš jutrišnji dan, da se ne bomo utapljali v kolektivni žalosti. Prižgi luč našim mladim, da ne bodo blodili v temi črnogledosti in ne bežali v zasvojenost z drogo in izživljanjem. Prižgi luč našim duhovnim in državnim voditeljem, da bodo iskali in si prizadevali za dobro nas vseh in preganjali krivice med nami. Prižgi luč našim delavcem, šolarjem in umetnikom, da si bodo segli v roke in skupaj ustvarjali možnosti za življenje vseh.

Prižgi plamen Kristusovega ognja v nas vseh za svetlobo v naših srcih in za sij v naših očeh, da bomo zares verjeli in verovali, da je Bog z nami in bomo tako zmogli zaživeti s srcem, ki vidi in si upa več in bolje.

Kraljica strunjanska, prosi za nas!

Amen.